Ivan Cankar Podobe iz sanj (Prva tretjina knjige) ************ Ogledalo Gospod stotnik Otroci in starci Strah Maj Peter Klepec Obnemelost Leda ************* Nikoli nisem prav lahko pisal; v teh zadnjih casih pa mi je vsak stavek, ki ga napisem, skoraj telesna muka. Niso le neprijetne in zalostne zunanje stvari, ki mi vezejo trudno roko in tisce misel k tlom. Res je najbrz, da bi mi tekla beseda glajse in veselejse, ce bi... ce bi bilo vsaj malo sonca, ce bi vsaj enkrat lahko dihnil iz polnih, osvobojenih prs, vsaj enkrat lahko pogledal prédse in náse brez strahu, z nezastrtim ocesom. Ali vendar to ni poglavitno; in saj nisem edini med nami, ki bi potozil, ce bi ga ne bilo sram. Vse nekaj drugega, globljega, silno bolestnejsega je, kar je storilo, da je moja govorica podobna plahemu, komaj razumljivemu jecljanju, da moja misel, namesto, da bi svetla svignila proti nebu, prhutá nestalno, ne vé kam in ne more nikamor. Mlad clovek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse tece prijetno po ravni strugi, brez tezave, kar samo ob sebi, ter je nazadnje cisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v usesu -- odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, ki je bilo -- kje, kedaj? Tiho skrivnostno sepecejo besede, sume kakor z vetrom letece listje -- kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko ob njih zvoku. Ljubezen, hrepenenje, bridkost... na tisoce jih je, brez stevila, zmerom slajsih in zmerom lepsih; besede so, milo pojoce... ali tako cudno daljne so, kakor da jih tam kje za goro prepeva z zamolklim glasom vse nekdo drugi, neznan clovek, ki je morda ze zdavnaj umrl. Njemu, cloveku za goro, so bile nekoc te besede ziva bitja s telesnim obrazom in vroco krvjo; drugim so brezglasna, brezoblicna skrivnost, tudi tej mladi roki, ki jih pise trepetaje na zlato obrobljen papir. Brezoblicna, brezglasna skrivnost, z rimami popisan zid, za katerim je zivljenje. Ali nekoc pride ura -- ne pobliskoma, kakor razsvetljenje iz nebes, temvec pocasi, korak za korakom, noc do noci, motna, nema slutnja, ki se neslisno plazi v duso in ni jasna, dokler ne stoji tik pred licem; in ta mladi clovek ugleda mrtvi, pobeljeni zid pred seboj in svoje mrtve besede na njem. Uzaljen in osramocen obcuti, da je bil podoben otroku, ki se igra s pisanimi kamencki, izposojenimi besedami in se trudi, da bi zgradil novo hiso, ali morda celo tempelj. In ko ga obsenci to grenko spoznanje, tedaj -- Tedaj se ponavadi otrese te mracne slutnje, tega mrzlega spoznanja in pise dalje na zid, se vec in se bolj nagosto. Zdi se mu, da je bilo tisto spoznanje le malodusnost, le plaho nezaupanje váse, ki casih zaloti cloveka ponevedoma, kakor préhlad in náhod, in prav tako ponevedoma izgine. Od trenotka, ko preboli ta préhlad, je ponosen na svoje rime in obcutljiv zanje, kakor je za svojo cednost in brezmadeznost zadircljivo obcutljiv kdor se nekje v globocini zaveda krivde. Z nemirnim ocesom isce, kje bi iztaknil nevero in posmeh ter zgrabi tujca na cesti za rokav: "Zaupaj váme, drugace joj tebi!" V spotiko je svojemu bliznjemu, v napoto romarju, ali vendar je vreden socutja, ker najbolj je sebi v napoto in spotiko. Zgodi pa se casih ob uri te mracne slutnje in tega mrzlega spoznanja nekaj mehkobno lepega, zelo genljivega.: clovek prebere grmado verzov, ki jih je bil napisal, nasmehne se jim napol ljubeznivo, napol bridkostno, poveze jih z rdecim trakom ter shrani skrbljivo med solske zvezke in ljubezenska pisma, da jih nekoc, ko bodo veceri dolgi in noci brez spanja, s tresoco roko izvlece iz miznice in se ob tem orumenelem papirju, ob tej nezni, okrogli pisavi z rahlim vzdihom zamisli... ne v rime temvec v rosnega mladenica, ki jih je pisal. Ko je bil tako postrgal z zida svoje ime, se nameri vesel in vdan po svojih pravih potih, kakor ze so mu bila od zacetka ukazana: v to ali ono pisarno, v taksno ali drugacno delavnico, na kateder, na priznico, ali sploh samo v krcmo, vselej pa do spodobne, po vesti zasluzene mere spostovanja in srece. In le malokdaj, komaj se ob mocnem vinu mu pride na misel, da bi prisluskaval rimam, ki jih ob milih vecernih urah nosi na metuljih krilih spomladanski veter. Izmed vseh izbran, med vsemi zaznamenovan pa je tisti, ki zaslisi, kako tem lepim, daljnim, tujim besedam odgovarjajo in odpevajo iz globocine srca druge besede, cisto nove in cisto njegove, odpevajo se zamolklo, plaho, jecljajoc, pa zmerom bolj mosko in zmerom bolj razlocno zmerom svetleje in glasneje, dokler v njih zvoku in svetlobi ne utonejo za vselej vse druge luci in vsi drugi glasovi. Pa glej cudo precudno: one daljne, tuje, nerazumljive besede so letele na beli papir kar same, druga se je prijazno vrstila k drugi in ponevedoma, nalepem je zaklenkala pesem, kakor da je bila ze zdavnaj na papirju, v zraku in v usesu; beseda nova, beseda lastna pa se brani papirja, noce na jezik, ne v pero. V srcu je; jasna je v njem, zrela, vpije, da bi ugledala jutranjo luc; ali prirastla je globoko v dnu, iztrgati jo je treba siloma, neusmiljeno, pa naj se razlije kri. Ker iztrgati jo je treba, ták mu je bil dán ukaz, ki se mu ne more upreti; dán mu je bil tisto uro, ko se je v njegovem mladem, prezgodaj razcvelem srcu prvikrat napol zavedno zgenila nova beseda; v tistem hipu, ko je prvikrat, napol se v sanjah, vzkliknil iz globocin. Takrat je bila njegovemu zivljenju in nehanju izrecena sodba do konca dni, sodba trpljenja brez primere, enakega edinole sladkosti, ki je v njem, plamen v plamenu. Spocetka so bile besede kakor mlado cvetje, ki poganja svoje tenke, nezne korenine v zrahljani prsti, se v spominu na roso in sonce: lahko jih je bilo razmajati, ne vzdiha ni bilo skoraj ne kaplje krvi, ko je vesela roka utrgala cvet, ga pripela dekletu na bluzo. Toda globlje, zmerom globlje v grudo segajo korenine, ze so razrile prst, razmeknile mogocne skale, zaplele se in zagozdile z zivim omrezjem naravnost v sredino; kjer je sanjalo poprej ponizno cvetje, stoje siroki, donebesni, temni bori -- posekaj jih zdaj, izruj jih! En sam udarec sekire bo vzbudil v bolest in grozo ves prostrani, mracni gozd, zajecalo bo globoko v zemlji sami. Srce se vije in stiska od bolecine, brani se, rajsi bi molcalo,; ali molcati ne sme, trpec mora oznanjati svoje trpljenje, ker taka je sodba in zapoved. Vsak hram v velikem domovanju cloveskega srca ima skrite duri v drugi hram... in ta v tretji... in se nadalje, nadalje, brez konca, iz kapelice v kapelico, iz jece v jeco, iz skrivnosti v skrivnost; vsake stopnice, se tako temne in strme, vodijo le do drugih stopnic, temnejsih in strmejsih, iz globocine v globocino, iz mraka v mrak. Mnogokdaj se zgodi cloveku, da je ze odprl duri v zadnji hram, da stoji ze vrhu zadnjih stopnic in gleda v samo dno, ki se nikomur ni bilo ocito; predrzna je ta misel in malodusna obenem, znamenje utrujenosti, senca tiste mrzle bele roke, ki ga nekoc usmiljeno poboza po licih ter ga odresi. Trenotki so, morda komaj zavedni, ko si malodusen zazeli te usmiljene roke. "Tukaj je konec odpocijem si!" pravi -- in glej, se so tam stopnice, se so tam duri, se v skrivnost... vzdigni se, pojdi, ne odlasaj! "Tukaj je dno," pravis, "zdaj bo vse razodeto!" -- pa glej tam, glej stopnice, vstani, spusti se v globocino v noc! Iz dna, prav iz dna bi se rad izpovedal, iz dna zaklical naglas vsem ljudem, da bi slisali na svoja usesa in videli na svoje oci -- ali poslednjega dna ni, zadnje, za vselej odlocilne odresilne besede ni, se nihce je ni slisal, ne izpregovoril; vse je zgolj blodnja in pot je brez, koncno romanje po tihih katakombah srca. Zivljenje, ki ga zivi to betezno telo zunaj pod glasnim soncem, je le medel odsvit, le motna prispodoba onega drugega zivljenja, ki je zaklenjeno v tebi in v meni. Motna prispodoba je, ki bolj zastira in paci pravo lice cloveka, nego da bi ga po resnici razodela. Do mozga, se ti zdi, da poznas svojega bliznjega, videl si ga na svatbi in na sedmini; pa izbruhne besedo ponevedoma v strahu, v sili, v ceznaturni radosti -- in pred teboj stoji vse nekdo drugi, tujec, ki ga nisi se nikoli srecal, clovek, ki je podoben tebi, vsem in nikomur. Le tistemu, ki je bil neustrasen, zadnje resnice zeljan posegel v lastne globocine, le tistemu se razgrnejo vse prispodobe, se odpro katakombe v srcu brata. Brez pocitka blodi romar po teh skrivnostnih hramih, po teh mracnih stopnicah, ki tonejo v brezna. Nakopicene vidi dragocenosti, kakor jih nikoli ni slutil, se vec vidi strahot, ki jim ni podobe, ne imena; vesel je casih da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj zalosten, da bi se razjokal na kolenih. Ali ko se povrne z dolge poti ves poln spoznanja ter stopi med ljudi, da bi jim pripovedoval o vsem, kar je videl, se mu jezik ne gane, mu noce beseda iz ust. In kar nazadnje siloma, jecljaje in sepetaje iztisne iz grla, ker molcati ne more, je komaj znamenje, komaj spomin tistega, kar je gledal z lastnimi ocmi. Ni ga strah, romarja, ne strah ocitne izpovedi -- cemú bi ga bilo strah? On vé, da je ob tistem casu, ko je blodil po hramih in stopnicah svojega srca, hodil obenem s prizgano lucjo po zaklenjenih svetiscih svojega bliznjega, vsakega in vseh; kamor je stopil mu ni bilo treba trkati, ze pogledu njegovemu zeljnemu, vrocemu so se odpirale duri nastezaj; in kamor se je ozrl, je bil doma. On vé, da so si v tistih tihih globocinah vsi ljudje bratje, kakor nikjer drugje, tudi v cerkvi ne. On vé, da bi se kakor od pepela zgrajene sesule stene med njimi, ce bi se kdaj le za hip spogledali iz dna. Pred hiso je semenj; tam so barantaci, mesetarji, cigani, tatovi; od vseh strani in na vse strani brizga pohlepnost, skropi zavist pljuje sovrastvo; kadar pa je semenj pri kraju in se barantaci, mesetarji, cigani in tatovi zaklenejo vsaki v svojo bajto, v tisto pravo ki je sto klafter pod semanjo zemljo, takrat -- jih ni vec; en sam clovek je; in ta clovek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavscine v svojih custvih, cist, nesebicen, brezmejno vdan v svoji vesoljni, vsako bozjo stvar tesno objemajoci ljubezni. Vse to vé romar, zato ga ni strah, da bi se ocitno izpovedal v imenu svojem in svojega bliznjega. Ni ga strah, ali sram ga je. Cloveka ni sram nagnusnih, spolzkih grehov, ki jih je bil nagrmadil na semnju; teh ga ni sram, kakor da bi mu le kar tako od suknje viseli in se jih lahko otrese ze spotoma na cesti. Ali sram ga je ciste lepote, ki jo hrani zaklenjeno v sebi in ki je ostala neoskrunjena sredi pohujsanja v semanji krcmi, neoskropljena od mlak in luz, od kvant in kletev. Te lepote ga je sram. Rajsi bi ocitno razgalil svoje gresno telo, nego da bi bratu le za ozko spranjo odprl duri v hram, kjer gori cista luc, ki jo je bil v samotni uri sam prizgal. Skrbljivo cuva, da bi nikoli nihce ne zvedel za kapelico, v kateri hrani svoje najsvetejse boli, svoje najtisje radosti, brezmadeznost svoje mladosti, svoje najplemenitejse dejanje, morda edino v dolgem zivljenju... Vsega najlepsega ga je sram, najbolj sram pa ga je ljubezni. Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledas, kar drugim ni dano gledati, da poves, kar drugim ni dano povedati. Nimas pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajoco roko odpres. Ce te vabi luc iz brezdanje globocine, se moras spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineses ljudem to luc. Mnogokdaj ti je beseda okorna in tezka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje druzbe; mnogokdaj okrenes glavo v stran, povesis oci, ker tudi tebe, najbolj se tebe, naglas govorecega, je sram ljubezni. Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj zgala na srcu; in ti, o romar, poznas to bolecino!... Spomni se na svojo mater, nanjo, ki je v grobu! Povej, kaj bi ne sel po golih kolenih, odkopal grob z rokami da bi ji rekel, kar ji nisi hotel reci, dokler te je slisala? Eno samo besedo morda, le eno, iz necimrnega sramú, iz srcne skoposti zatajeno? Se na druge se spomni, na mnogostevilne, ki te ne slisijo vec in te nikoli ne bodo slisali, ki so zeljni cakali na tvojo besedo, pa jim je nisi dal! Ne molci, da ne bos tozil gluhim grobovom, klical iz dna, ko bo veter razpihal tvoje besede v gozd in polje!... Kako je nenadoma tako tezka moja beseda, tako polna solz, kako se bolestno trga iz prestrasenega srca!... To noc sem videl velik grob, segal je od planin do morja. Mrtvec je lezal v njem, tako svetel in lep, da so nebeske zvezde zamaknjene strmele nanj. Na obrazu njega, ki je lezal v grobu, je bilo okamenelo brezmejno trpljenje, na ustnicah, teh ubogih, je trepetalo zadnje ocitanje: "Nastej mi ure, sin, ko si z vdanostjo gledal name, s cisto ljubeznijo pomislil name! Reci besedo, ki si mi jo pravo in toplo dal, iz dna, dal mi z njo kapljo zivega zivljenja! Pokazi mi solze, ki si jih potocil zaradi mene, pokazi mi kri, ki si jo prelil v mojem imenu! Tvoje roke so prazne; lezi h meni, se je prostora dovolj!" -- O Bog, saj so bile le sanje, -- saj je se cas, se cas! -- *** OGLEDALO Kod pac sem hodil, kje sem zivel toliko dolgih let? Kaj se mi je prej vse le sanjalo in sem sele zdaj prav izpregledal? Bil sem med ljudmi ves cas, brez stevila sem jih spoznal po imenu in zdelo se mi je, da jih poznam dodobrega tudi po licu in srcu. Zdaj pa mi je ocito, da sem blodil med samimi sivimi sencami, ki so se motale brezoblicne in nestalne pred menoj napol specim; in kar sem lahkoveren gledal in poslusal, obtipal in obcutil, je bila casih daljna prispodoba resnice, ponavadi pa je bila potvora in laz. Tako bi bil predremal svoje dni do konca, nazadnje bi bil tiho ugasnil med sencami, senca tudi sam, sirota sleporojena, gluha in nema, betezen starec, ki nikoli otrok ni bil. Ali roka bozja se je prikazala iz nebes in je postavila na zemljo ogromno ogledalo, ki se z gorenjim robom opira samih zvezd, sloni s spodnjim na dnu morjá ter sega na obeh straneh od jutranje zarje do vecerne. In vse, kar je zivega na zemlji, se je kakor uróceno ozrlo v to silno bozje ogledalo, utelesilo se je v njem po svoji pravi podobi, brez lispa in nakita, brez zide in zameta. Gresni clovek je stopil pred sodnika in pravicni sodnik je sodil brez besed. Kaj si to ti? Saj to nisi ti, prijatelj moj, gromovnik nad gromovniki, ne spoznam te! Nekoc je zivel mlad fant, ki je nosil siroko crno pentljo, zavozlano na tak nacin, kakor so jih svojcas nosili umetniki in brivci. Navdusen je bil brez mere in kraja, navdusen takorekoc ze iz gole navdusenosti. Ljubil je domovino, da se je razjokal ze ob samem imenu njenem; na ocitni cesti ji je ponujal svojo srcno kri in trpel je hudo, ker ni bilo tistih dob nikaksne priloznosti za plemenito junastvo. Pa da bi si vendarle ne mogel ocitati brezdelja in mlacnosti, je stikal po skrivaliscih za strahopetci, tiholazci in sebicnezi in kogar je zalotil, ga je zgrabil za ovratnik ter ga vlekel brez milosti na kamen sramote. Kadar je stoPal med ljudmi z napetimi koraki, visoko celo ovencano s svetlimi kodri, so kazali za njim, sepetali: "Glejte ga, to je tisti, to je on!" -- in svet je spostljivo postajal, se je razmikal, da mu napravi pot... Kaj si to ti, prijatelj moj? V kotu ogledala, sam vase zakrknjen, ubog, siroten, od lastne nicevosti obljevan, trepece nag clovek, ki mu je bil strah, ta nizki, telesni, plahorepi strah nagrbil kozo, da se osramocena opleta stokajocih kosti... Stran se obrnite, oci, v lepsi kraj poglejte, v drugo lice! Poznal sem suknjo svoje dni, ki je bila spostljiva od vrha do tal. Imela je sirok ovratnik od zlahtne bobrovine in lepo napeta je bila na trebuhu. Kamorkoli se je prikazala ta spostljiva suknja so se ji odkrivali in priklanjali, pozdravljali jo prisrcno; marsikatero oko se je orosilo od precudne ginjenosti, kakor se orosi oko cloveku, kadar odpre zjutraj okno ter po dolgih dneh puscobe in mraka ugleda nad vzhodnimi hribi svetlo zarjo nebesko. Ta suknja je ze od dalec razodevala, je na vse stiri strani skropila dobrotljivost in blagomilje. Ni trosila cekinov iz sirokih rokavov, ni delila pogac iz gosposkih zepov, toda smehljala se je ljubó in prijazno, bozala je toplo, zavzdihnila casih; in ta njen smehljaj je bil siromaku zlata miloscina, vdovi in siroti sladka tolazba. Beseda je sla pred njo, kakor gre cerkovnik s kadilnico pred zupnikom: "Pokleknite hvalite jo do nebes, to suknjo; zakaj milost siplje, blagor daje, koder hodi, kamor pogleda!..." Kaj se ni ta siroki obraz kosatil nekoc iznad tiste spostljive suknje? Tam strmi iz ogledala, strmi z rumenim volcjim pogledom; lica so do kosti razjedena od pohlepnosti, zobjé obruseni od zlata, ki so ga bili grizli in glodali. In suknje ni nikjer, ni je spostljive suknje s sirokim ovratnikom od zlahtne bobrovine, ni je, ki je rosila blagomilje na vse stiri strani; razgaljen stoji tam, v svoji sramoti prezebajoc; v rokah, jastrebovih krempljih, tisci mosnjicek Judezev in ta mosnjicek je nabasan, do vrha poln; tisci ga trepetaje, da sika blatna kri izpod nohtov, skril bi ga rad, ga skriti ne more... Uboge oci ve moje, stran se obrnite! Stran se obrnite, uboge oci ve moje, ali ne tja, ne tja, grozota je tam, da ji ni primere celó ne v tem strasnem ogledalu! Videl sem jo nekoc, Suzano, spomladi, v maju. Takrat bi se njeni cisti lepoti ne bilo priblizalo z brezboznim poljubom niti samo rosno sonce jutranje. Ce je sla preko polja, so se ozirale za njo cvetice in so jo pozdravljale. In kamor se je smehljaje ozrlo njeno oko, je senca ugasnila, je bil madez izpran. Tako je prepevala med nami mladost, sla je mimo nas in njeni solni se niso doteknili tal... Ena sama ostudna, gnila rana se razkazuje tam, isce kraja, kjer bi bila najbolj ocitna; dvoje temnih, zeleno obrobljenih oci, dvoje brezsramnih grehov vabi izpod oskrunjenega venca, v nabrekle ustnice so se bili zajedli polnocni poljubi in klicejo po tovarisih... Ne vec! Nicesar vec! O, nicesar vec! Toda oci so urócene, da ne trenejo ne za hip, da gledajo verno tja, kamor jih je gledati strah in sram. Kolikor sem jih kdaj poznal obrazov, milih in nemilih, so vsi nezaslisano, grozotno pretvorjeni v svoje spake; in komaj casih, kakor samotna vesca nad mocvirjem, se zasveti tiha lucka, trepetajoca, belo lice, ki ni bilo oskropljeno, cisto srce, ki je slo skozi medeno goro greha in ga ni okusilo. V bozjem ogledalu je laz z zobmi sklepetaje slekla ukradeno oblacilo resnice in gleda sama svojo nagoto. Videl pa nisem le posameznih obrazov, ki sem jih spoznal trudoma z bolestno slutnjo; videl sem obilostevilne gruce ljudi, rojece od hriba do hriba, cescene prej in imenitne, svetu vodnice in vzglednice, zdaj kup smeti poleg kupa gnoja. In videl sem dolge procesije ljudstev, predpustne procesije, kjer ni bilo s pisanimi capami nasemljenih, pijanih teles, temvec so bili Kurentovi romarji brez cunj in trakov, brez krink in zvonckov, vsi goli, nasemljeni edinole z iz prs visecimi, vsej cesti v izgledovanje odprtimi srci, v katerih so bili pljunki namesto krvi. In videl sem narode, silne, sijajne, clovestvu duh in pest v izobilju, modrosti slavi in mogocnosti Bogu kljubujoce; videl sem jih... Oci, kaj nimate vec solz? Ce jih imate se, zdaj jih iztisnite do zadnje! Kdo strmi tam name iz ogledala, med zadnjimi, med skritimi, osramocenimi? Kaj ga nisem videl ze, vse lepsega, vse cistejsega, vse mocnejsega, zdavnaj, zdavnaj v svoji mladosti? Ce imate se solz, oci, iztisnite jih do zadnje!... Kaj bi tozil? Spomni se, da si rekel sam: Gresni clovek je stopil pred sodnika in pravicni sodnik je sodil brez besed. -- *** GOSPOD STOTNIK Dokaj casa je ze, da so zadobile moje sanje in pac sanje vsakega cloveka cisto novo prav posebno lice. Nic vec niso puste blodnje, bezne megle, ki se brez smisla in vzroka prelivajo druga v drugo ter se nazadnje razpuhté v nic. Niso vec tiste sanje, ki jih clovek zjutraj strmec ugleda z zaspanimi ocmi ter napol smehljaje, napol jezen zamahne z roko: "Vrag vas vzemi, odkoder vas je dal!" -- in ki nato smesnogrozno odkobalijo v brezno, kakor se ob rani zarji skratje poskrijejo v gozd. Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjas ti, so senca prave resnice; pac so oblike strahotno povecane, nadvse cudno pokvecene in skrivencene, toda resnica le ostane, spoznas jo koj in srce ti je zalostno. Hladno jesensko jutro je bilo, megle so se vlacile po dolini in se plazile ob strmih rebrih gora, na vrhovih se je v zarkih zgodnje zarje belil prvi sneg, ki je bil zapadel ponoci. Nebo je bilo jasno; se se je spominjalo na polnocni sneg in na mrzle jutranje zvezde, ali ze je cakalo sonca. Gledal sem skozi okno; to okno se nikoli ni bilo umito, zato sem gledal kakor skozi pajcolan, razlocil pa sem natanko vse, kar se je godilo pred menoj; tudi glasovi so bili v cistem jutranjem zraku tako jasni, da sem slisal in razumel vsako besedo. Dvorisce je bilo za ped navisoko posuto s crnikastim prahom, ki se je bil cez noc spremenil v mastno blato; s prav takim prahom so bile pokrite tudi nizke strehe barak in uvelo listje oreha, ki je stal samoten sredi dvorisca; pod tem orehom je drzal vojak na uzdi osedlanega konja, ki je pohrskaval in vztrepetaval od hlada in nemira. V dolgi, ravni vrsti je stala kompanija, napravljena, da se se tisto uro napoti na bojisce. Stali so tam kakor od kamna, nobeno oko ni trenilo; sloka telesa so bila narahlo upognjena pod bremenom tezkih nahrbtnikov. Nikoli poprej nisem videl na enem samem tesnem kraju toliko mlade lepote. Vsi obrazi so bili se zelo mladostni, skoraj otroski in vsi so bili svezi, kakor v rosi in zarji umiti; tudi v oceh je bila svetla rosa, gledale so kakor iz daljnih krajev, iz lepih sanj; vse pa so bile nepremicno uprte v gospoda stotnika, ki je s pocasnim, malobriznim korakom stopal pred nemo vrsto gori in doli. Stotnik je bil sila visokega zivota, za glavo je bil visji od kompanije; ogrnjen je bil v ohlapen crn plasc, izpod tega je gledalo dvoje zelo dolgih in tenkih nog; v roki, ki je bila se v rokavici koscena in krempljasta, je drzal palico, na katero se je gredoc opiral. V obraz mu nisem videl; ker je bil ves cas obrnjen proti vrsti. Korak za njim je stopal mlad praporscak, ki se je casih plaho ozrl, kakor se morda ozre clovek, ki bi rad pobegnil, pa obcuti, da je priklenjen brez usmiljenja. Se enkrat je gospod stotnik zacel od kraja svoje ogledovanje. Postal je pred prvo stevilko v vrsti, pred visokim, vitkim fantom, ki je strmel nanj s crnimi, zamolklimi ocmi. Stotnik je stopil tik prédenj. "Kako ti je ime?" Fant je povedal svoje ime in tedaj mi je presunilo duso: saj te poznam, ti lepi, mladi fant! Ti zamisljeni, s polnim srcem v veliko prihodnost strmeci! Moz med tovarisi, poslusen otrok med modrimi starci! Ziva veja na drevesu; ce bi jo odzagali, bi bilo ranjeno drevo samo! Stotnik je vprasal nadalje.: "Ali imas oceta doma?" "Nimam ga vec!" "Pa koliko bratov in sestrá?" "Nimam jih!" "Ali ti vsaj mati se zivi?" "Mater se imam!" In luc se je vzgala v zamolklih oceh. Tedaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil praporscaku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s tresoco roko zapisal fantovo ime. In fant je prebledel. Stotnik je sel mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga je ogledal natanko. Ta je bil pac vesel, zgovoren in glasen mladic, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih usesih se je vilo par svetlopsenicnih kodrov, sinje oci so naglas prepevale, temnordece ustnice so se krozile v prijetnem smehljaju. "Ali imas nevesto doma?" je vprasal stotnik. "Imam jo, gospod stotnik!" Se glasneje so prepevale sinje oci, v svetlo daljavo je segla pesem. Stotnik je vzdignil palico praporscak je pisal. In pesem je ugasnila v sinjih oceh. Tako je stopal gospod stotnik pocasi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpraseval in izbiral. Casih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, casih pa jih je zaznamenoval kar po pet in sest zapovrstjó. In zdelo se mi je, da nalasc in preudarno izbira najmocnejse in najlepse. Prisel je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez koze in mesa, namesto oci je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se rezali nad golo, silno celjustjo. Stotniku je bilo ime Smrt. "Naprej... mars!" Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s cvrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov crni plasc. -- *** OTROCI IN STARCI Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so sli spat. Posedli so po siroki peci in so si pripovedovali, kar jim je pac prislo na misel. Skozi motna okna je gledal v izbo vecerni mrak z ocmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvisku tihe sence in so nosile precudne bajke s seboj. Pripovedovali so, karkoli jim je prislo na misel ali na misel so jim prisle samo lepe zgodbe, iz sonca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene. Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Bozicem in Veliko nocjo ni bilo pepelnice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse zivljenje migljajoce in utrinkujoce prelivalo tiho iz luci v luc. Besede so bile napol razumljivo sepetanje; nobena povest ni ime!a zacetka, ne razlocne podobe, nobena pravljica konca; casih so govorili vsi stirje otroci hkrati in nihce ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luc nebesko, tam pa je bila zvonka in resnicna vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje cisto zivo in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec. Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nic razlocil obraz najmlajsega, stiriletnega Toncka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejse med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nastezaj odprte, váse in v daljavo zamisljene oci. Tisti vecer je z nasilno roko poseglo v nebesko luc nekaj neznanega iz tujih krajev udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice. Posta je bila oznanila, da je oce "padel" na Laskem. "Padel je." Nekaj neznanega, novega, tujega, cisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in siroko, pa ni imelo ne obraza, ne oci, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno zivljenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peci, tudi ne v pravljice. Ni bilo nic veselega pa tudi nic posebno zalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oci, da bi s pogledom razodelo, cemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo. Misel je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim crnim zidom, in ni mogla nikamor. Priblizala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila. "Kedaj pac se zdaj povrnejo?" je zamisljen vprasal Toncek. Lojzka ga je osinila z jeznim pogledom: "Kako bi se povrnili, ce so padli?" Vsi so molcali, vsi stirje so stali pred silnim crnim zidom in niso videli cez. "Tudi jaz pojdem na vojsko!" se je nenadoma oglasil sedemletni Matijce, kakor da je bil z urno roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reci. "Si premajhen!" ga je z globokim glasom posvaril Toncek, stiriletni, ki je hodil se v krilu. Milka, najdrobnejsa in najbolehnejsa med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence: "Kaksna da je vojska, to povej, Matijce... povest pripoveduj!" Matijce je razlozil: "Vojska je pac taka, da se ljudje koljejo z nozi, sekajo s sabljami in streljajo s puskami. Kolikor vec jih pokoljes in posekas, toliko boljse je, nobeden ti nic ne rece; ker tako mora biti. To je vojska." "Pa zakaj se koljejo in sekajo?" je vprasala Milka, nebogljenka. "Za cesarja!" je rekel Matijce in obmolknili so. V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi ocmi nekaj silnega, od svetle glorije obzarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob vélikem blagoslovu. Nato je Matijce vdrugic zamahnil z naglo roko ter zagrabil svojo misel morda le zato, da bi na obé strani razmaknil tisino, ki je mrko lezala nad njimi. "Tudi jaz pojdem na vojsko... nad sovraznika pojdem!" "Kaksen pa je sovraznik... ali ima rogove?" je iznenada vprasal tanki Milkin glas. "Seveda jih ima... kako pa bi drugace bil sovraznik?" je resno in skoraj jezno zatrdil Toncek. Tudi sam Matijce ni vedel pravega odgovora. "Mislim, da jih nima!" je rekel pocasi, toda beseda se mu je gredoc ustavila. "Kako bi imel rogove... clovek je, kakor mi!" se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je se rekla: "Samo duse nima!" Po dolgem preudarku je vprasal Toncek: "Kako pa je, ce clovek pade v vojski... takole vznak?" Pokazal je, kako clovek pade vznak. "Pobijejo ga... do mrtvega!" je mirno razlozil Matijce. "Oce so obljubili, da mi prinesejo pusko s seboj!" "Kako bi jo prinesli, ce so padli!" ga je osorno zavrnila Lojzka. "Pa so jih pobili... do mrtvega?" "Do mrtvega!" Osmero mladih, nastezaj odprtih oci je zamolklo in plaho strmelo v mrak... strmelo v nekaj neznanega, srcu in pameti nerazumljivega. Ob tistem casu sta sedela stari oce in stara mati pred hiso na klopi. Zadnja rdeca zarja se je svetila izza temnega listja na vrtu. Tih vecer je bil; samo od hleva sem se je priduseno glasil zategnjen, ze hripav jok; najbrz je bila tam mlada mati, ki je bila sla krmit zivino. Stara dva sta sedela globoko skljucena, tesno drug ob drugem in sta se drzala za roko, kakor ze dolgo ne poprej; gledala sta v nebesko zarjo vecerno z ocmi brez solz in nista rekla nobene besede. -- **** STRAH Troje jih je sedelo za mizo; eden je imel grbo drugi je sepal, tretji je bil bebec. Bebec je zapel z lepim in cistim glasom: "Kaj nam pa morejo -- morejo -- morejo --" Grbec je natocil vina sebi in obema onima ter je rekel sepavcu: "Tako se mi zdi, ko tocim, kakor da bi mi trije ne smeli sedeti za mizo. Se v kotu ne. V vezi in na tleh je po pravici nasa miza!" Sepavec se je ozrl po izbi, ki je bila gluha in nema. "Kar ostanimo, dokler je vse prazno!" Tedaj je grbec povesil glavo. "Prevec je prazno! Nikoli nisem maral takih izb, kjer clovek devetkrat slisi lastno besedo. Ze otroka me je bilo strah, kadar sem bil sam, cetudi ob belem dnevu. Zdelo se mi je: zdajle se odpro duri, prav pocasi, prav tiho, se kljuka ne bo klenknila; in ko bodo odprte nastezaj, bo stopil v izbo -- kdo?" "Kdo?" je mrko izpod cela vprasal sepavec ter se je ponevedoma ozrl proti durim. "Saj to je najhujse -- kdo? Ne bilo bi strahu, da bi clovek vedel, kdo in kaksno je strasilo, tista prikazen ki caka pred durmi, da nagne kljuko, se priplazi v izbo. Strah je bolezen, ki snuje v samotnem srcu precudne podobe, dokler jih nekoc ne utelesi. Le slutnja je neznanega, izvencloveskega; zato umrje clovek od strahu, ker mora umreti; kako bi zivel med glasnimi ljudmi, ko je bil ze pogledal na ono stran?" Bebec je buljil prédse s praznimi ocmi in je pel brez nehanja: "Kaj nam pa morejo -- morejo -- morejo --" Sepavec je smehljaje pokazal nanj. "Ta je tudi pac ze pogledal na ono stran! Ali ves, kaj se mu je pripetilo, ko je bil se otrok? Bil je nekoc sam doma, v veliki izbi, in pozen mrak je ze bil; domaci so bili sli nekam na svatbo zijala prodajat. Otrok se je stisnil v kot in je gledal, kako se plazi noc po prstih zmerom blize proti njemu. Tedaj se spomni nanj sosed, stric Simen, ter ugane koj prav posebno burko. Poisce votlo buco ji napravi oci in usta ter pritrdi vanjo prizgano sveco. To buco si postavi na glavo, nato si ogrne se dolgo belo rjuho in ták se napoti v vezo. Prav tiho, prav pocasi odpira duri, odpre jih nastezaj, stoji na pragu visok in strasen in ne rece nobene besede. Kakor je bil prisel, tako odide, prav tiho in pocasi zapre duri za seboj. Nato ugasne zunaj sveco, vrze buco in rjuho stran ter se povrne v izbo ves vesel in glasen. 'No, Mihec, kaj pa ti, da si tako sam in tih in da se skrivas v kot? Ali te je morda strah?' Otrok ne zine, tiscí se k zidu, se trese po vsem telesu in sklepece z zobmi. 'No, Mihec, kaj bi se tresel -- saj sem jaz, stric Simen!' Otrok molci. Jezik se mu je pac se razvezal, pamet pa mu ni shodila nikoli... Kaj, ali je ta tudi pogledal na ono stran, ko je videl strica Simna z buco in rjuho?" "Tudi ta je pogledal na ono stran... blagor mu, da je pogledal tako zgodaj!" je zamisljen in zalosten odvrnil grbec. "Saj ni videl strica Simna! Ce bi bil koj takrat, kar pred njim snel buco, vrgel rjuho stran ter se mu zasmejal naglas, bi otrok ne verjel, da prikazen ni bila prikazen, temvec da se je bil nasemil stric Simen. Ker v hipu, ko so se odprle duri nastezaj in se je visoko pred njim zasvetilo dvoje rdecih oci, je ugledal tisto, kar je bilo v samoti zasnovalo ze njegovo splaseno srce sámo... Blagor se mu! On poje... nama se noce, ker nisva se ugledala strica Simna!" S cudnim smehljajem ki ni bil prav nic vesel, se je ozrl sepavec proti oknu; mracilo se je. "Zdi se mi, da je ze blizu!" "Tudi meni se zdi!" je zavzdihnil grbec. "Strah mojega srca ga oznanja. Ko bi se le dalo pobegniti kam iz samote, iz tisine; ali ne dá se; clovek nosi to samoto s seboj, kamorkoli nameri korak... Ali jih slisis?" Zunaj se je oglasilo preserno vriskanje in petje, prislo je blize, slo mimo hise ter se razleglo v klanec nizdol. Bebec je zavrisnil in skocil proti oknu, sepavec ga je surovo potegnil za rokav nazaj ter ga posadil na stol. "Molci, pokveka... ali te ni sram?" Grbec je globoko povesil glavo ter skril oci v dlani. "Morda bodo ze jutri gledali smrt... ali smrt ni strasilo, ni neznana prikazen, ki se potuhnjeno priplazi skozi mracno vezo; nezastrta, velika in jasna stopi pred cloveka in ga vzdigne v narocje... Morda bodo okusili hude bolecine; ali bolecina ni..." "Ni stric Simen z votlo buco na glavi in z rjuho na plecih!" je rekel sepavec. "Ti, nesrecnez, ne bos gledal smrti, kakor jo bodo gledali vriskajoci fantje tam zunaj... priplazila se bo nekoc tiha in grda izpod postelje, strasilu podobna. Ne bos okusil bolecine. Zavrzen si, proklet, da sedis v samoti, se oziras proti durim, cakas in trepeces. kdaj da se prikaze tisto, kar se mora prikazati! Ze je v tvojem srcu to neznano strasilo in kmalu bo uteleseno... Ali niso duri samo priprte? Zdi se mi, da je zapihal hlad iz noci." "Ze je blizu, pravim, ze je v vezi!" se je stresel sepavec. "Kaj pa ti, mali moj Mihec, kaj ti se nic ne bojis, se ne bojis, da bi zdajle prislo tisto, silno do nebes, pogledalo te s svetlimi ocmi in..." Bebec se je siroko zasmejal ter je zapel z zvonkim glasom: "Nic nam ne morejo -- morejo -- morejo --" Iz daljave, iz doline se je glasila ubrana pesem: "Oj ta soldaski boben..." V izbi se je strnila gosta noc, da ni bilo razlociti nobenega lica vec. Grbec in sepavec sta umolknila. -- *** MAJ Sel sem najprej na vrt. Tam so cvetele jablane; nekatere so bile cisto bele, druge so imele na mehkih listicih rahel roznat dih, kakor se prikaze zjutraj na otroskih licih. Pod jablanami se je razprostirala blesceca sinja preproga potocnic, tako nagosto tkana, da je trava komaj dihala in se poganjala trudoma k luci. Po tej lepoti se je znad gozda, se v meglenem somraku dremajocega, razgledavalo jutranje sonce, neba in zemlje svetlooki gospodar. Utrgal sem potocnico in sem ji rekel: "Kaj nic ne vidis, ti mala, nedolzna? Kaj nic ne ves? Saj je to cisto drugo sonce, saj je cisto druga pomlad! Ti pa si, kakor si bila!" Cez pet minut je potocnica v moji roki ovenela, izdihnila. Presunil me je strah, ko sem jo videl mrtvo in ko sem se spomnil na vse tiste, ki sem jih bil pohodil brez misli in brez kesanja: "Clovek si; in smrt je tvoj spomin!" Napotil sem se v gozd. Vse je bilo tam, kakor prejsnje case, prav nikjer ni bilo znamenja trohnobe, nikjer ni disalo po nezakopanih truplih. Izza visokih, temnih smrek se je lesketalo socno listje mladih hrastov; tla so bila vsa preprezena s svezim praprotjem in sirokimi njivami borovnic,; kraj poti se je prikazala, me je tiho izpod listja pozdravila zakasnela vijolica, tam se je zasvetila vrsta belih marjetic, v globokem zatisju se je skrivala plaho stisnjena druzba razcvelih smarnic. Nezno, zlatozeleno cvetje mladih smrek in borovcev je z zarkimi venci ovijalo zamolklo vejevje. Tak cvet, ki je imel natanko podobo grskega kriza, sem utrgal, sem ga pobozal in sem mu rekel: "Ti zlatozeleni, mehki cvet, ti nebogljeni, kaj nic ne ves? Kaj ne ves, kako hudo nam je na svetu? Veselis se luci, kakor da je se zmerom tista gorka luc! Pijes zivljenje in ga ljubis, kakor da je se zmerom tisto mlado zivljenje! Ti nedolzni, nespametni cvet!" Cez pet minut je ta cvet usahnil in obledel; zasegla ga je smrt, ko je sel clovek mimo. Nenadoma se je gozd razmaknil na obe strani in ugledal sem prostrano jaso, ki je poprej ni bilo. Tam so rasli nekoc kostanji, ponosna in vesela bratovscina zdaj so stali med grmicevjem in praprotjem nizki stori, siromasni; zdelo se mi je, kakor da bi ranjenci kazali ostanke gladko odzaganih rok in nog. Izpod mrtvih storov so jecé koprnele mladike, da bi zadobile prostora in zraka; toda nekaj temnega, ne¸ usmiljenega jih je tiscalo k tlom, jim ni dalo do zivljenja. Prav pod menoj je poslednjikrat zajecala mladika, je za vzdihnila trepetaje: "Clovek je hodil tod; njegov spomin je smrt!" Majsko sonce to milo in mehko, se ni bilo dospelo do poldneva, na golo jaso pa je pripekalo s trdo poletno mocjo. Legel sem v praprot in koj mi je dremavica rahlo segla preko cela in oci. Tik ob moji desnici je rasla drobna modri kasta cvetica, ki ji ne vem imena; vanjo se je bil vsesal velik cmrlj; poziral je tako pohlepno, da je potresaval z debelim spodnjim zivotom; cvetica se je zibala. Oprezno sem vzdignil roko, nameril ter urno izprozil kazalec ob palcu. Cmrlj je odletel dalec, prevalil se v praproti, pobral se brz, nato je pobrencal krog mene v hitrih kolobarjih, napol razljucen, napol prestrasen, ter nazadnje izginil v soncno luc. Cvetici se je bilo zlomilo stebelce pod vratom in glava se je nagnila nizdol. Takrat je naglo in nemirno, kakor da je bil zgresil pot, priplezal na moj cevelj dolg crn mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje se proti nogavici. Tudi nanj sem nameril naskrivaj, toda videl me je, begal je na to, na ono stran, pobegniti ni mogel; izprozil sem ob pravem casu, odletel je visoko in ni ga bilo vec. ******* Dremavica me je kmalu tako prevzela, da se je visoko drevje krog jase pricelo polagoma in v vrstah zibati in zadobilo je cudne, posastne oblike; temne smreke so bile podobne ljudem¸velikanom z mnogoterimi dolgimi, rogovilastimi rokami s trepalnicami, ki so segale do trebuha, in s storastimi, ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal. Svetloba na jasi je bila milejsa, lila mi je v duso kakor vino. Videl in slisal sem vse naokoli, ali ganil se nisem; sladka, lenobna omotica mi je bila z mehko odejo pogrnila telo in nisem je maral premakniti, da bi mi ne zdrknila s kolen. Slisal sem, kako so prepevali in se pogovarjali ptici v vejevju, kako je od dalec klicala kukavica samotarka in kako se je med seboj pomenkovalo drevje samo, z zamolklim glasom in modro besedo. V teh pogovorih je bil velik mir, nekaljen, bila je radost, globoka in tiha, kakor jezero, ki pociva pod opoldanskim soncem. Tedaj se je na odeji prikazalo nekaj nerodnega, zavaljenega; prekopicalo se je, opotekalo se, plezalo zmerom vise; bil je debeli cmrlj, sila velik, devetkrat vecji kot prej. Koj za njim je od drugega konca rocno in urno prihitel mravljinec; tudi ta je bil precudno dolg, da takega se nikoli nisem videl. Ko sta si prisla naproti na mojem trebuhu, sta si odpocila; gledala sta name z izbuljenimi ocmi, kazala sta name in se razgovarjala natihoma. Tesno mi je bilo pri srcu, rad bi bil slisal in razumel vsaj besedo. Ali prav v tistem hipu se je oglasilo nad menoj dvoje senic, tenko in razlocno. "Bojim se kragulja, ali bolj se bojim cloveka!" je rekla ena. "Kragulj je lacen, clovek pa je hudoben!" je odgovorila druga. Cmrlj in mravljinec sta bila zmerom vecja in zmerom tezja, tiscala sta me, da sem komaj dihal. Z vso silo sem zgrabil za odejo, vrgel sem jo raz sebe in sem se vzdramil. Sel sem iz gozda s poveseno glavo, potrt in sila truden. Na srce mi je tolkla kakor z razbeljenim kladivom beseda za besedo. Vsem sije to majsko sonce, cmrlju in mravljincu, senicam in scinkovcem, praproti in smarnicam, hrastom, smrekam in borovcem, vsem bozjim stvarem, le cloveku ne, cloveku, ki ima duso, razum in voljo, le srca ne. -- *** PETER KLEPEC Kdo se pozna to lepo staro zgodbo o Petru Klepcu? Kar vas je mlajsih, je ne poznate vec; zato vam jo povem, kakor mi je ostala v spominu. Peter Klepec je bil bajtarjev sin; dali so ga ze zgodaj bogatemu gospodarju za pastirja; zjutraj je gnal govedo na paso, zvecer s pase; tako je zivel v miru z Bogom in z ljudmi, dokler niso tovarisi pastirji spoznali, da je slabic. Imel je namrec Peter tenke kosti, droben zivot in belo kozo; nekoc so se mu usule po licih solze in to je bil njegov poglavitni greh. Clovek je po svoji naturi k hudemu nagnjen. Ko so tovarisi videli te solze, niso od tiste ure privoscili Petru nobene prijazne besede vec. Kdorkoli si je izmislil, ga je suval in pretepal, kar tako nalepem zaradi srcnega veselja. Naredilo se je samo ob sebi, da je bil hlapec prav vsakemu in vsem, se takim tovarisem, ki niso bili nic mocnejsi od njega. Nazadnje so ga drazili in zasmehovali na cesti ze paglavci, skoraj se samosrajcniki. Peter se ni upiral nikomur, nikoli ni zamahnil; ker vedel je, da bi tedaj vsi hkrati planili nanj, na suznja, ki se je spuntal zoper gospoda. Sluzil je vdano in potrpezljivo; ni le ubogal, kar so mu ukazali, temvec tudi radovoljno se je ponizal kadarkoli je dala prilika; mislil je v svojem cistem srcu, da bi tako ganil njih zakrknjenost; ali ni je ganil, ker se kaj takega se nikoli ni primerilo. Kolikor svetejsa je bila njegova pohlevnost, toliko okrutnejsi so bili gospodarji; ni je slajse pijace, kot je solza nebogljencev, kvecjemu se kri sirot. Ko je bila mera njegovega trpljenja polna do roba, se je spomnil Peter Klepec, da je v nebesih Bog, ki je pravicen. Bil je cisto sam, videl je visoko nebo nad seboj, ki je milo in toplo gledalo nanj, razjokal se je iz dna svojih bolecin, pokleknil je ter molil: "Bog nebeski, pravicni, ki si vse videl, daj mi moci! Umreti bi moral od vsega hudega, ce me ne uslisis. Saj je razbicano to moje ubogo srce, da ni za nobeno rano vec prostora. Drugim sonce, meni noc; drugim veselje, meni bridkost brez kraja. Dolgo je ze, truden sem, ne morem vec. Odresi me, o Bog pravicni, daj mi moci!" Tako je molil; nebo se ga je usmililo ter se je odprlo. Angel bozji se je spustil na zemljo in je poljubil Petra Klepca, ko je spal. V tistem trenotku je zadobil Peter ceznaturno moc tega angela bozjega. Ko se je vzdramil, je skocil bistro na noge, razklenil se in razmahnil, nato zavriskal od radosti tako glasno, da so v gozdu zasumeli vrhovi. Ugledal je staro tepko, mogocno drevo; objel jo je narahlo z obema rokama ter jo izrval s koreninami, kakor da bi ne bila mogocna tepka, temvec bilka v travi. Tako je preizkusil in spoznal svojo silo. Prisli so tovarisi pastirji, zato da bi ga pretepli, ker je bil noc prespal na pasi. Peter je zgrabil enega z desnico, drugega z levico, vzdignil obadva visoko, malo potresel ter ju varno posadil na tla. Tovarisi so obnemeli in popadali ob tolikem cudezu. In potem -- Zares -- in potem? Potem -- nic! -- Zgodba o Petru Klepcu nima konca; izgubi se v meglo brez sledu in glasu. Nic ne vemo, kako se je se nadalje godilo mocnemu Petru Klepcu. Ne pisanja ni, ne sporocila, kako je ravnal s svojo mocjo: ali je strahoval in pestil svoje neusmiljene gospodarje, povracal jim, kakor so mu bili dajali,; ali je morda zakraljeval dezelam naokoli, vojskoval se in premagal osabne sovraznike po vsem prostranem svetu, kakor sam Kralj Matjaz. Prav nic takega ne vemo. Vse kaze, da je izrval tisto staro tepko nato pa zivel nadalje miren, tih in vdan, kakor je bil pac vajen; zvesto je ubogal gospodarja, gonil njegovo govedo na paso, kos kruha v culi, ter sluzil tovarisem in vsem ljudem s svojo mocjo in po njih ukazih. Pa da mu dobrotljivi Bog ni bil poslal le svojega angela iz nebes, temvec dodelil mu kar svojo neskoncno oblast, bi Peter Klepec ne vedel, kaj bi z njo pocel; se v napoto bi mu morda bila. Resnicno: v napoto bi mu bila moc, ne mogel bi je prenasati, zalosten bi bil zaradi nje. Ker peter Klepec je sanjal, sanjal o moci, milo sanjal ob vrocih poletnih dneh, v senci pod tisto staro tepko; tako lepe in sladke so bile podobe ki jih je gledal s svojim srcem, da bi ga bilo strah, ce bi se te sanje nenadoma uresnicile in bi jih ne bilo vec. Pa ce bi trdega dela ne bilo, ne trpljenja, ne ponizanja, ne bridkosti -- odkod bi bile sanje? Bog ga je videl do dna, zato se mu je v svoji modrosti in pravicnosti nasmehnil tisto noc, poslal mu svojega angela. -- Zdi se mi, da sem ga zadnjic srecal, Petra Klepca, ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel silno butaro drv za svojega gospodarja; oddahnil si je, pogledal proti nebu, otrl si celo z dlanjo ter vlekel, vlekel dalje. Pogledal sem ga in sam ne vem, kako se mi je storilo: razjokal sem se od zalosti in sramu. -- *** OBNEMELOST Zalostne in dolge so zdaj noci meni in tebi; od vecera do polnoci grenke misli, od polnoci do jutra puste blodnje. Zadnjic se mi je tóle sanjalo: Zagozden sem bil med ljudi, ki so se gnetli na velikem, ograjenem prostoru, podobnem ovcji staji; nisem razlocil, ali je bilo nad nami nizko sivo nebo, ali je bila streha od rosnega jekla; vzduh je bil gost in strupen, kakor mlaka. Brez stevila ljudi je bilo, glava ob glavi, lice ob licu; poznal sem vse. Ne po imenih, le napol po obrazih, toda videl sem jih vse ze nekoc, kjerkoli. Bili so otroci, mladenici in starci, moski in zenske; gnetli so se in prerivali vsekrizem in vsevprek kakor raki v jerbasu. Iz daljnih in bliznjih pokrajin in krajev so se bili zbrali na tem tihem semnju brez satorov, brez kramarjev, mesetarjev in kupcev; videl sem kmete izpod Grintovca in izpod Nanosa, od Zilje, od Savinje in od Krke, iz Prekmurja in iz Vipavscine, s Posavja in z blagoslovljene ljubljanske ravní. Razlocil sem jih po nosnji, po laséh in celjustih in posebno po océh. Mrzlo in mrko je gledal rjavi clovek izpod Nanosa, zamisljen je bil oni od Zilje, kakor da nikjer ni domac, zivo je pomezikaval sejmar od Krke, nemarno se je smehljal Ljubljancan. Med kmeti in kmeticami hlapci in deklami, trskimi branjevci, vozniki, cevljarji, kovaci, potepuhi, beraci, tatovi in drugim ljudstvom je bila posejana duhovna in posvetna gospoda: rejeni zupniki, tenki kaplani, cesarski in dezelni pisarji, davkarji in dacarji, cemerni ucitelji in veliko stevilo zakrknjenih biricev. Vsa ta pisana in crna mnozica je molcala. Zares, se drsajocega pritajenega koraka ni bilo cuti, se diha, ne vzdiha ne iz teh tisocerih teles, ki so se prerivala, gnetla in dusila brez glasu. Tisina je bila tolika, da je sama sebe slisala; se glas trobente angelove v dolini Jozafat bi ne bil tako strasen. Spocetka se mi je zdelo, da molci ta semanja mnozica le v skrbljivem, nemirnem pricakovanju in da ne obcuti posebnega strahu, tudi ne utrujenosti, ne lakote in ne zeje. Oci so srepele napeto ustnice so bile tenke in stisnjene, izpod njih so strlele trde celjusti; malokdaj se je drug ozrl na drugega in se takrat je bil pogled nagel in nezaupljiv. Treba je bilo, vsa znamenja so pricala, vsaka zila pod kozo je koprnela, da se takoj, nemudoma, se ta hip zgodi nekaj silnega, nadvse pomembnega. Kaj pa da bi tisto bilo, ni vedel nihce med njimi. Priti je moralo, na vsak nacin, karkoli, ceprav neznana strahota, smrt in vesoljni konec. Ziveli so vsi edinole v tem pricakovanju, za nobeno drugo stvar in misel ne; polastilo se jih je popolnoma, cisto popilo jih je, tako da ni bilo kraja vec ne za ljubezen, ne za sovrastvo ne za cednost in ne za greh, kakor da so bili od rojstva ustvarjeni za to edino uro, za dogodek, ki je blizu. Oci, ki so gledale nemirno, so se sirile ceznaturno, so kazale golo belino; tenke ustnice so bledele; to je bil strah, pricakovanja temni sin. Gibanje, razmikanje in druzenje ni ponehalo ne za trenotek; veter je zibal zito na polju, klasje se je priklanjalo in dvigalo v dolgih valovih. Ali niti eden med vsemi se ni ganil s svojega mesta, se za ped ne. Bilo je beganje brez korakov prerekanje brez besed, vpitje brez glasú. K tlom so bili prikovani, drug na drugega priklenjeni, in vendar so hodili zasopljeni, brez nehanja, kakor oslepeli, obtopeli suznji, ki v vecnem kolobarju kalajo vodo iz gospodovega vodnjaka. Videl sem, kako so crno zatekale oci, kako so se nabirale rdece pene kraj usten; to je bila groza, ki strmi brez besed, brez misli in duse; in ne vé, kam strmi. Ce je v pricakovanju in v grozi kaksna misel, je ena sama: da bi ze bilo, da bi se zgodilo, pa bodi in se zgodi karkoli! Ce je kaksna zelja, je le ena: storiti stopiti, prijeti, hiteti naproti -- kam? -- kamorkoli! Ne miru! Oci bi rade gledale, bi spoznale, same bodo planile iz jam! Roka bi udarila, zgrabila, pa ce zgrabi sámo smrt za golo celjust! Saj smrt je le ena in je bozja, pricakovanje pa je tisoc krivicnih smrti. Odprite se, vrata, prikazi se, sodba; strasnejsa nisi od strahú! Daljsi in visji so bili valovi, ki jih je gnal vihar preko mracnega polja. Kakor za kazen in v zasmeh se je tedaj sodba sama zapisala na ta lica, spacena od groze; in strasnejsa je bila od strahú. Zares, to brezstevilno mnozico je presinil trepet in slo je od srca do srca: bodi zaklet v pricakovanju, v strahu zaklet in vecni obnemelosti! Uteci bos hotel, pa ne bos vedel kam, tudi nog ne bos ganil! Zavpil bi rad v svoji bolecini, pa ti bo grlo zadrgnjeno; in ce bi zavpil, bi te nihce ne cul; prosil bi rad v svojem ponizanju, pa ne bos vedel kóga; in ce bi prosil, bi te nihce ne uslisal; umrl bi rad, lacnemu in zejnemu ti bo smrt bolj zazeljena od jedi in pijace; toda ne bos umrl, temvec umiral bos vsak trenotek in brez konca; zivel bos neziv, sam sebi v sramoto in gnus, plamen brez gorkote, beseda brez glasu, telo brez duse! Tako je bilo zapisano na okamenelih licih, v nastezaj odprtih oceh. Takrat so planile od vseh strani proti visoki ograji bezne sence -- njih duse so bile; plezale so kvisku, lovile se, grabile z dolgimi rokami, padale so, nobena ni prisla do vrha; in telesa so bila vkovana k tlom, ziva neziva. Krik neznane bolesti je presunil tisino, krik iz prsi mojih lastnih; in nicesar ni bilo vec. -- To se mi je sanjalo zadnjic. Oj zalostne in dolge so zdaj noci, meni in tebi! -- *** LEDA Na prostranem taboriscu, pred pustim oblicjem nizkih, rdecih barak, se je vadilo tisoc vojakov in vec. Mrzlo jutro je bilo; suha megla je rezala v kozo, na razhojenih, trdih tleh je lezala slana, starim rekrutom je viselo ivje od brk. Sunkoma, z lesenimi koraki so se premikale vrste naprej in nazaj, na desno in na levo, strinjale so se in razmikale, mahoma so padle na trebuh kakor pokosene, vzdignile so se prav tako naglo, korakale v to smer, v ono smer spustile se v tek ter se ustavile vkovane pred plotom. Po vsem taboriscu so se razlegali rezki, presekani klici v cudnem jeziku in v glasu, ki je bil morda zaradi goste megle nenaraven in tuj, kakor zasencen. Med sivimi vrstami vojakov je begala, zaletavala se, plesala v kolobarju, vzpenjala se kvisku in presunljivo lajala Leda, nadporocnikova psica. Lepa zival je bila; katere pasme, ne vem, ker v teh stvareh nisem ucen; imela je svetlorjavo, kodrasto, zelo fino dlako, na trebuhu in pod gobckom sneznobelo; v zivot je bila vitka, noge so bile mocne in lepo rascene, rep kosat, uhlji dolgi in viseci; gobec je bil spicast, skoraj lisicji, nadvse nezen in poln zivljenja; in iznad gobca je gledalo dvoje pametnih, velikih rumenkasto rjavih oci, ki so se vzigale in so ugasale kakor plamen v vetru. Nihce se ni zmenil zanjo, ceprav je kazalo, da bi rada povedala vsem ali vsaj enemu nekaj prav posebnega, sila vaznega, kar bi bilo potreba slisati in zvedeti brez odlasanja, se tisti trenotek. Vzpela se je s prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala mu naravnost pod brke, da mu je ivje skopnelo v njeni vroci sapi; on pa ni trenil z ocesom, ne ganil se ni; ker prav tedaj je bil udaril skozi meglo rezek klic: "Ha-a-tá!" Ob tem klicu so stale vrste kakor okamenele; o zivljenju je prical samo beli sopar, ki se je dvigal iz ust in nosov. Psica je zalajala zategnjeno in zalostno ter je s povesenim repom pobegnila za barako; in nihce se ni zmenil zanjo. Opoldne, ko je belo zimsko sonce trudno pomeziknilo izza megle in ivja, sem sel preko dvorisca. Na ped zemlje za barako je sijalo sonce in je popilo slano; tam je lezala psica. Sama je bila dremala je z napol zaprtimi ocmi. Sklonil sem se k nji, pobozal jo po mehki dlaki, pogledal ji od blizu v rosni gobec; se z repom ni zgenila oci pa so bile mirne in tu je, so nejevoljno vprasale: "Pocemú si prisel?" Kakor osramocen in ponizan sem se vrnil v barako. Malo kasneje je hitel tam mimo neroden rekrut s kositrno skodelo juhe v rokah; psice ni videl, spotaknil se je obnjo, zvrnil se na kolena ter si razlil vroco juho po obrazu in jopi; tudi zanj se ni zmenila, on pa je zakrical od jeze in bolecine ter hitel dalje. Tisti vecer sem kmalu legel na slamnico; premrazen sem bil in bolan in pusta praznota je bila v mojem srcu. Tudi drugi so polegli in luc je ugasnila nad nami. Svetlo pa je bilo se toliko, da sem razlocil nad vzglavji tovarisev plasce in puske v dolgi vrsti, na policah skodelice, zlice in ostanke crnega kruha; razlocil sem tudi krizasto tramovje pod nizko streho barake, vislice ob vislicah. Kolikor dalj sem gledal v mrak, toliko bolj se je razmikal pred mojimi ocmi; ne vem, odkod je svetila ta luc, ker noc je bila temna zunaj, okna pa so bila skrita in z navlako zastrta. Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v zivot; se hujsi mraz pa je bil v moji dusi ogreti je ni mogla nobena misel. Slisal sem, kako so se izmuceni in nemirni premetavali tovarisi po svojih slamnicah; v polspanju so hropeli, vzdihovali in povzklikali. Casih se je kateri vzdignil ozrl se z belimi ocmi zacuden po baraki ter se nato zagrnil preko glave. Slisal sem jih se in videl, ko mi je bilo ze topleje krog prsi in sem cutil napol bdec, da vec ne bdim. Zazdelo se mi je, da sem domá, da sedi za mizo Marijan, moj ucenec, ter postavlja lesene vojake v vrsto. Njegova roka je zelo drobna, pa vendar je mezinec vecji od celega vojaka s pusko in bajonetom. Z dvema prstoma zgrabi modro pobarvanega mozica za glavo ter ga potisne v vrsto; nato zaklice s tenkim glasom: "Ha-a-tá!" -- in mozici se res ne ganejo. Nenadoma odpre Marijan usta nastezaj in ne more zavpiti od neznanega strahú. Prikaze se kocinasta sapa in pomete z enim mahom vso pisano ceto z mize, da se ropotoma razkotali po tleh. Med zavrzene vojake, ki lezé krizem in molé kvisku lesene noge, se zvrne Marijan sam in nikjer ga ni vec. Poleg sape, ki se zmagovito opira ob mizo, se prikaze druga in nad sapama spicast gobec. To je Leda. Nikoli nisem obcutil tolike in tako cudne groze kakor v tistem trenotku: bila je groza, da sem nepripravljen, z vsemi svojimi grehi, v vsej svoji nicevosti in sramoti stopil pred sodnika. Zavedel sem se, da nisem doma in da ne sedim za mizo, temvec da lezim na slamnici v baraki; se globlje pod to zavestjo sem slutil, da spim. Pa nisem mogel odvrniti ne pogleda, ne misli od teh svetlih, rjavih oci, ki so mirno izprasujoce strmele naravnost name; sape so slonele na mojih prsih, rosni gobec je bil tik pred mojimi ustmi. V oceh, teh mirno vprasujocih, je bilo neusmiljeno zanicevanje, je bila tista premoc duhá, pameti in dobrote, ki z enim samim pogledom razgali osabno nicevost ter jo zaluci v zasluzeno sramoto. Strahopetnez bere obsodbo, pa v strahopetnem upanju in v strahopetni grozi caka, da jo oznani sodnik naglas. Bal sem se in tresel, da se odpre ta spicasti gobec; v lica mi je iz duse segal mraz, geniti nisem mogel ne z roko, ne s trepalnico. -- Zunaj, od dalec, je zalajalo zategnjeno in zalostno, zvrnilo se mi je raz prsi, zavzdihnil sem, truden, neutolazen. Ugledal sem izmucene obraze tovarisev, vojaske plasce, puske v vrsti, pod streho barake krizasto tramovje, vislice ob vislicah. -- Pripravil Miran Hladnik avgusta 1999.