Ivan Pregelj 

Mlada Breda






I. del
1. POGLAVJE
Vesela svatba in zalostna nevesta
Dalec po dolini je bilo cuti poznopoletnega vecera hrescece glasove harmonike s 
ponosnega kmeckega dvorca na Peci. Vecer je bil zgoden in mrzel, sive megle so 
se pasle po dolinah in se oprijemale gozdnatih gricev, legle sedaj prav nad vas 
in se za nekaj trenutkov zopet dvignile. Iz megla je prsilo venomer, od drevja 
je kapljalo in so kaplje dolble v premocena tla. Od vseh strani so sumele vode 
in se umazane vlivale v potok, ki je bobnel globoko pod dolinsko cesto. Cesta pa 
se je samotna vlekla ob zidovju gora, izvila se izza slamnatih in lesenih vaskih 
streh po okrogli dolini in stopila z drznim ovinkom v dolino, ki si jo je bil v 
tisocletjih preril potok. Tam pa, kjer je cesta zavila z vaskih polj v sotesko, 
se je odcepljal od ceste kolovoz, se zavihtel v drznolocnem kamnitem mosticu na 
drugo stran potoka in se vzpel do petsto korakov v breg, od koder je kakor vojak 
na strazi gledalo nekaj belih poslopij cez obronek sem doli na cesto.
Oni, ki so se bili ustanovili tu gori, so dobro oznacili to rodovitno polico nad 
dolino z besedo "Pec", kajti povsem kmecki peci je bilo podobno to mesto, in 
nemalo njih, ki so hodili po cesti, je z nekako zavidnostjo gledalo na Pec, ces, 
blagor njim, ki so gori na toplem in varnem.
Cim vztrajneje in kljubovalneje je legal zgodnji megleni mrak tega vecera, tem 
bolj razposajeno in zasmehujoce mrazece in pusto vreme je kipela poskocnica 
harmonike raz Pec. Nekaj cudovito nesoglasujocega, nekaj surovoveselega je bilo 
v teh glasovih, pronicajocih se v blatna tla, stresajocih kaplje z vej, 
zamirajocih v sunkih visoko pod oblaki kipecih vetrov in sumenju sivkastorjavih 
voda. Nehote je obstal do kolen blaten in do srca utrujen berac ob razpotju, 
otresel s klobuka vodo in se zagledal na Pec, kjer je ravnokar sinilo par 
svetlih oken v somrak. V naslednjem hipu je berac -- Lazar vseh svatovanj in 
sejmov ter shodov -- ze lezel po opolzkem klancu na Pec. Mrzla sapa je nagibala 
njegovo nemarno in uborno postavo v stran, ko je lezel po ovinkih nad potok in 
zapusceni mlin in se z zadnjimi mocmi dovlekel do hleva, izza katerega se je 
belila mogocna dvonadstropna, z rdeco opeko krita hisa. Na levi in desni je bilo 
opaziti nekaj skromnejsih his in shramb. Pred hiso pa je bilo obsirno dvorisce 
sedaj preplavljeno od mlakuz in gnojnice, izlivajoce se od hleva. Pod leseno 
streho je bilo nekaj tovornih voz, jarmov in poljskega orodja. Sicer pa je bilo 
dvorisce cisto zapusceno in nihce ni beracu zastopil poti, ko je krenil proti 
dvonadstropni hisi in se vzpel po stopnicah iz kamna k odprtim durim.
Prostorna veza ga je sprejela, z leve in desne se je vsipalo nekaj soparne 
svetlobe vanjo, osvetljevalo dolgo, s praznimi steklenicami in umazano posodo 
pokrito mizo, nekaj sodov pod njo in siroke stopnice v ozadju. Skozi vrata na 
desni je bilo cuti sum in glas hrescece polke. Berac se je stisnil skozi vrata 
prav tedaj, ko je harmonika utihnila. Nekdo, ki je hotel skozi vrata, se je 
zadel vanj, da je priletel berac z glavo ob vratni rob in se mu je od bolecine 
zameglilo pred ocmi. Berac je videl kakor skozi meglo dolgo belo pogrnjeno mizo, 
oblozeno s pecivom in mesom ter vinom. Nekaj zardelih in razgretih ljudi se je 
vracalo skozi vrata iz sosedne sobe, kjer so bili doplesali, za mizo. Sum in 
ropotanje s stoli je za hip preglusilo vse druge glasove, samo nekdo je klical 
na ves glas: "Godec je zejen, noce gosti!"
Izza mize se je dvignila krepka in rejena zenska, zardela v obraz in nekoliko 
hripava.
"Dajte godcu polic vina! Pa da se mrcina ne upijani!"
"Saj je dobil ze dva!" je nekdo ugovarjal.
"Godcu polic vina. Ce pa zaspi, ga vrzem na dez!" je pripomnil znova isti zenski 
glas.
Tedaj je berac pristopil k mizi, se ozrl po gostih in se ponizno klanjaje obstal 
nasproti poveljujoci zeni in rekel:
"Bog daj sreco vsem skupaj, nevesti in zeninu pa vsega, cesar si zelita. Ubog 
revez sem, lacen in moker."
Sele sedaj so se ozrli svati na beraca in ostro oko poveljujoce zene je 
premerilo njegove mokre cape od nog do glave. Trd in osoren je bil njen glas:
"Odkod pa si, potep?"
"Od Sv. Jakoba, zlahtna mati. Od dalec sem," je odgovoril berac.
"Kaj?" se je hudobno zacudila zena in se pri tem ozrla po svatih, "ste slisali? 
Od Sv. Jakoba, pa pride k nam beracit! Ali nimamo domacih dovolj?"
"Imamo, imamo!" je pripomnil zeni nasproti sedeci moz in pri tem pomeziknil 
nevesti, ki mu je sedela z zeninom nasproti ob boku krepke, poveljujoce zene, 
"potepuhov in beracev". Hrupno se je zasmejal.
Za hip je svignil krepki zeni vesel izraz cez lice in z glavo je prikimala mozu.
"Ti Tomaz, molci, si ze pijan." In tedaj se je zasmejala, vzela kozarec in ga 
izpila.
Svatje so se umirili, ko da cakajo njenih besed. In res se je ona dvignila in 
udarila ko moski ob mizo. Pri tem so ji nemirne oci begale po gostih in obstale 
na nevesti s cudovito presunljivostjo, tako da je nevesta povesila pogled in 
nehote izpustila kozarec. Zena pa se je obrnila k beracu in velela:
"Od dalec si prisel, dalec pojdes. Nocem, da bi pravil nemarnim kmeticam okoli, 
da te je gospodinja na Peci zapodila! Neza, daj mu kos gnjati in potice. Pa vina 
mu nalij. Tja za pec mu postavi!"
Koncem mize se je dvignila mlada dekla in postregla beracu, ki se je zahvaljeval 
in klanjal vsem gostom po vrsti. Zena pa se dalje niti zmenila ni vec zanj. 
Berac je stopil k peci. Toda tu je ze sedel nekdo, in videti je bilo, da mu ni 
nic kaj ljubo, da prihaja tujec delit njegov miren in gorek koticek.
"Ali nimas v vezi prostora?" je govoril mal, suh mozicek sedec v zapecku in se 
pri tem trudil prepricati beraca, da za pecjo ni za dvoje njiju prostora. "Saj 
vidis, da sedim jaz tu. Le v vezo pojdi!"
"Kaj?" se je oglasila sedaj znova gospodinja, "kaj je to, Luka? Mu ne privoscis, 
da bi se zagrel? Takoj se mu ogni!"
"Katra", je zaprosil mozic. "Tvoj brat sem, pa naj sedim z beracem? In njemu si 
dala vina, meni ga pa nisi."
Zena se je dvignila izza mize in stopila k peci in potegnila beraca s seboj ter 
ga posadila drugemu ob stran in rekla:
"In ce ti ni prav, lahko gres. Ali zdaj ves?"
Mozic se je potuhnil in si z raskavo roko potegnil cez obraz in se obrnil v 
stran. Zena pa se je, v bokih se zibaje, vrnila k mizi. Pijani Tomaz se je 
zasmejal in nekaj gostov z njim. Z izzivalnim pogledom se je ozrla gospodinja na 
nevesto in zenina. Onadva se nista smejala.
"Nevesta na Peci, pa tako kisla!" se je ponorcevala zena. Zenin Juri pa je 
prisel nevesti na pomoc in dejal:
"Anica ni take vesele naravi, ko vi mati!" Ze zardelo oblicje je zeni se bolj 
zardelo.
"Ali morda ne smem biti vesela?" Ozrla se je po mizi in Kocijan, boter Jurijev s 
svojo suho zeno Jurijevo botro, je prikimal trikrat, zamahnil nato z roko pred 
se in rekel:
"Se vprasas, Pecanka. Ce bi ti ne smela biti, kdo pa naj bo? Pa je tudi res, da 
ga ni v devetih zupnijah bogastva, ko na Peci."
"Srecna nevesta!" je zamrmrala sladko in ljubeznivo suha Jurijeva botra, Cilika.
"Si slisala?" je pogledala Pecanka nevesto. Nevesta se je po sili nasmehnila.
"Se smejati se ne zna tvoja nevesta," je ogovorila Pecanka svojega sina in ga 
gledala nekaj hipov. Nekako nevoljna je pristavila nato: "Pa saj si tudi ti ko 
sama skrb in zalost."
Sedaj se je Juri posili nasmehnil. Bil je sibek in droben clovek. Na bledem, 
cudno starikavem obrazu je lezala utrujenost. Oci so bile zalostne. Na licih je 
plamenelo nekaj rdecice, kakor poleti pozno v vecer vecerna zarja. Te roze na 
licu niso bile pomladne. Mogoce se je zasmilil ta hip celo materi. Rekla je:
"Ves li Juri, kaj je pikolit?"
"Pri moji veri!" je odgovoril mesto Jurija hlapec Tomaz. Pecanka pa je udarila 
ob mizo:
"Neza, prinesi pikolita!"
Dekla je vstala in sla. Mati pa je govorila sinu:
"Vidis Juri, saj sem ti pravila, da nisi za zenitev, ne ti ne tvoja nevesta. To 
je treba biti vesel. Kadar je Pecanka vesela, morajo biti veseli vsi v hisi! Ali 
ni tako prav?"
In doli konci mize, kjer so sedeli posli, je bilo cuti veselo pritrjevanje. 
Nekdo je hripavo ponavljal:
"Tomaz sedi vise, pa nic ne de, nic."
Tomaz se je ozrl cez mizo in odvrnil:
"Kaj je? Komu ni kaj prav? Ali ni tebi, Lipe?"
"Meni je vse prav," je odvrnil lep, krepek fant in pokazal izpod navihanih brk 
zdrave zobe. "Le Simna vprasaj, kaj hoce." Sime je bil drugi hlapec in cisto 
malo podoben Lipetu. Cel vecer je jedel in pil, medtem ko se je Lipe vsakokrat 
toliko casa dvignil izza mize in odsel iz sobe.
"Na tvoje zdravje!" je klical Sime Tomazu, ki se mu je bil priblizal. Tomaz je 
prijel kozarec in ga izlil na tla.
"Bom pikolit."
"Jezes, kaksna skoda!" je zajavkala suha Jurijeva botra. V tem se je oglasila 
harmonika, in Tomaz je zacel kriliti z rokama in se vrteti. Lipe se je dvignil 
in sel iz sobe.
"Zenin in nevesta pa nic ne pleseta," je zaklicala Pecanka in pahnila Tomaza, ki 
se ji je bil priblizal.
"Ti si pijan, Tomaz, pa na nogo stopas." Hlapec je omahnil na stol in se 
krohotal pred se. 
"No, ali ne bosta plesala?" je priganjala Katra sina in nevesto.
"Ne bom, mati!" je dejal sin. Nevesta se je nagnila k njemu. On pa je vstal in 
odsel v vezo. Pecanka je potegnila za seboj Kocijana.
"Stara sva, taki mevzi pa se ne, kaj?"
"Tisto pa ne," je dejal moz. Botrica pa se je zasladkala:
"Katrica, se ob pamet mi ga spravis."
Pecanka se je zasmejala in izginila v sosednjo sobo. Prisla je Neza s pikolitom. 
Tomaz ji je vzel vino, Sime pa njeno roko in jo odvedel plesat. Nevesta je bila 
obsedela skoro edina pri mizi. Strmela je kakor zamisljena na odprta vrata sobe, 
kjer so se prerivali plesavci. Tedaj ji je polozil Tomaz roko na rame.
"Ves kaj, z menoj pa bi zaplesala eno."
"Ne!" je dejala ostro.
"Pa pila bos." Tomaz je drzal steklenico pikolita v roki in ji nalil kozarec. 
Prijela je in se dvignila ter stopila k peci do mozica.
"Stric, nate!"
Naglo je prijel in nesel plemenito vino na ustnice in je pil slastno. Po strani 
pa je gledal na hlapca, ki je stal se vedno doli pri mizi, odpiral usta in iskal 
pripravne besede.
"Hvala, stokrat hvala," je zasepetal hvalezni moz, toda nevesta je bila ze 
izginila v vezo.
"Drzi se, presneto se drzi," je mrmral Tomaz za mizo, in glava mu je hotela 
zlesti na prsa. Hipoma pa jo je vrgel kvisku in se zasmejal.
"Ne mara plesati. Pa bo vendarle, pa ne kakor bo sama ho-hotela." Nato se je 
dvignil in potrkovaje z nogo in majaje z glavo stopil k plesocim.
Nevesta pa je stopila v vezo in iz veze v kuhinjo. V kuhinji je bilo cuti 
vikanje dekle Marjanice. Pomivala je posodo in se jezila na Nezo, ces, da samo 
plese in da ni nikogar, ki bi delal. Za ognjiscem je sedel pastir Anze, mala 
deklica je pometala.
"Ali ni mojega moza tu?" je vprasala Anica.
Marjanica ni odgovorila.
"Tu ga ni!" je dejal Anze.
"Kaj?" je vprasala sedaj Marjanica.
"Na dvoriscu je!" je zaklical nekdo za Anico. Bil je Lipe. Za hip sta si gledala 
nevesta in fant iz oci v oci. Fant je stopil k ognjiscu, Anica je odsla, ko je 
bila rekla:
"A tako. Hvala!"
Stopila je na plan in zahipno ni videla nicesar. Bila je oslepljena od luci. 
Dezevalo ni vec, samo pod oblaki je sumelo in od strehe je zuborelo. Nevesta je 
zaklicala polglasno.
Onstran pri hlevu se je zganila senca in se ji blizala.
"Juri!" je ponovila, "ali si ti?"
"Sem!" je dejal, "ali ne pleses?"
"Ne plesem," je dejala trpko in mu segla v roko. "Ali ti ni slabo?"
"Ni mi dobro!" je odvrnil za hip, "pa ni zaradi tega."
Privila se je k njemu in cisto blizu lica mu je polozila usta. Cudna zalost, 
strah in bridkost sta jo obdala, komaj je vedela, kaj govori.
"Ni zaradi tega," je ponovila, "vem!" In krcevito je dostavila: "Juri, midva bi 
se ne bila smela vzeti!"
V tem hipu, ko je izrekla te besede, jih ji je bilo zal. Zazdelo se ji je, ko da 
se je ves stresel, in da je nekaj zajecalo v njem. Videla mu je v obraz. Kljub 
temi je opazila njegove plahe, zacudene oci. Cutila je, da se mu trese roka ko 
otroku. Kakor jok se mu je izvilo iz grla.
"Zakaj?"
Usmiljenje do njega in neizrecena lastna bridkost sta se borili v nji in ni 
vedela, kaj naj rece.
"Ker sem bolehen?" je vprasal toplo.
"Juri!" je zaklicala skoro na glas in se tesneje privila k njemu. "Ni res, kdo 
pravi da si bolan. Saj nisi Juri. Tako sem rekla, zdaj mi je zal. Hudo mi je 
bilo. Juri! Ti ne bos hud."
Prijel jo je za obe roki, s katerima je zamahnila v zrak.
"Anica! Vem, kaj si mislila. Moja mati te ne mara in tega ti nisi vedela."
Ona je zajokala.
"Toda ne boj se, Anica, ali nimas mene?" In glas se mu je ogrel, ko je govoril 
dalje. "Trda zenska je, se meni ni prijazna. Potrpela bos, Anica. Nocoj je pila, 
pa je razposajena, jutri bo drugacna." Ona se je umirila.
"Ne govoriva vec o tem!"
"Ne!" je dejal moz. "Govoriti morava. Zdaj si moja zena in nihce te mi vec ne 
vzame. Anica! Samo iz strahu, da te izgubim, ti nisem povedal pred poroko, da se 
je mati ustavljala moji poroki. Zdaj ves, Anica. Umrl bi bil brez tebe. Ali 
mores biti huda? Ali hoces biti?"
"Nocem!" je dejala ona krepko in mu zopet polozila ustnice blizu lica in 
sepetala: "Zato ker te ljubim! In ljubila te bom in delala in potrpela. In ce bo 
hudo, Juri, zanesla se bom nate. Vsaj pred hlapci me cuvaj, Tomaz dela v hisi, 
kar hoce." In glasneje je dostavila: "Pokorila se ji bom, morala me bo imeti 
rada, ceravno nisem prinesla nicesar k hisi."
"Ti moja dobra, dobra zena!" je dejal moz. Par trenutkov sta stala v nemi sreci 
in zalosti objeta ne meneca se za dez, ki se je bil ulil znova.
"Idiva nazaj, Juri. Pa veselo!" je rekla Anica.
Za roke se vodec sta stopila med svate in zacudena obstala na vratih. Cuden in 
oduren prizor se jima je nudil. Ob steni je stala Pecanka in nategovala 
harmoniko, da je hrescala v neubranih glasovih. Sredi sobe pa sta se trudila, da 
bi plesala, berac in godec. Ker je bil godec sepast in berac truden, je bil 
pogled na nju se smesnejsi. Tomaz se je drzal mize in se tresel od smeha, da se 
je po mizi polivalo vino. Venomer je vikal:
"Presneta Katra, o presneta Katra! Take pa se ne!"
Juri je naglo stopil k materi:
"Mati, kaj pocenjate. Ali ste pijani?"
"Kaj?" je zahropela zena, "kaj si rekel?"
"Ljudje se vam smejejo!"
Pecanka je vrgla harmoniko godcu in stopila k mizi ter nalila dvoje kozarcev in 
se obrnila k godcu in beracu.
"Plesala sta, pijta. Zasluzila sta."
Nato se je obrnila k sinu in rekla zanicljivo:
"Ljudje se smejejo. Kaj pa so meni mar ljudje. Kdo pa je gospodar na Peci, ali 
jaz ali ljudje?"
"Take pa se ne, Katra, take pa se ne!" se je se vedno smejal Tomaz. Za pecjo pa 
je godrnjal Pecankin brat: "Za berace ima pikolit, za brata ga pa nima."
Tedaj je planila zena proti peci. Zardelo in tolsto lice ji je od jeze zahripelo 
in besno je mahala z roko.
"In kaj si ti, pritepenec! Cegav kruh jes, kje sedis? Ven gres, na mestu gres iz 
hise. Pijanec nemarni!"
"Sama sebe poglej!" je odvrnil moz.
"Ven pojdes!" je klicala ona in ga popadla za noge, katere je bil varno potegnil 
na pec. Ko pa ga je prijela, je sunil, da se je zena opotekla, in pristavil:
"Vidis, da si pijana. Ne bos me Katra, nocoj me pa ne bos!"
"Tomaz, nesi ga ven!" je velela ona in hlapec jo je slusal in se opletaje 
pomikal k peci.
"Naj me le, naj me le, pa mu tako povem, da bosta imela dovolj ti in tvoj 
hlapec," je vikal moz, "da bodo vsaj ljudje vedeli, kaksna zena si ti ."
Tu se je vmesal Juri.
"Mir imejte! Mati, ali se boste tepli?"
Zena je drhtela od zadrzevane jeze. Kljub pijaci je cutila, da se je osramotila 
pred gosti in hlapci. Celo sobo je premerila in njen pogled je obstal slednjic 
na nevesti, ki je se vedno stala na vratih in mirno motrila cel dogodljaj. 
Stopila je tedaj k nji in rekla:
"Ali ti tudi mislis, da sem pijana, kaj?"
Anici je sinila rdecica cez obraz, ni mogla prenesti tascinega pogleda in ozrla 
se je na moza. Tasca ji je molce obrnila hrbet in sedla za mizo. Luka je lezel s 
peci, na vratih je obstal.
"Da ti bo prav," je dejal Pecanki, "grem spat. Nic ne de, naj ti tekne pikolit, 
ljuba sestra."
Tedaj pa je moza nekdo rahlo prijel od zadaj in ga potegnil v vezo. Par 
trenutkov nato je vstopil Lipe in Anica je opazila, da je nastal v sobi hipoma 
mir. Tedaj se je zavedla in sedla na najblizji stol. Godec je med tem casom 
raztegnil harmoniko. Toda edini Sime je prijel Nezo in jo odvedel. Pecanka je 
sedela ko pribita na stolu, Juri ji je nekaj dopovedoval. Anica je opazila, da 
jo Pecanka neprenehoma opazuje. Groza jo je stresla pod tem pogledom, ki je 
pocival na nji. Dasi je ugibala pogled, je vendar cisto dobro cutila, da jo 
tasca namenoma tako gleda. Kakor omoticnost se je je polascevalo. Nekdo, menda 
Kocijan ji je pripovedoval o neki nevesti, ki so ji s petimi vozovi pripeljali 
balo. Nepopisna tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla telo kvisku, da se otme 
teh morecih oci. In tedaj je zagledala prav nasproti sebi Lipeta. Videla je 
njegovo zdravo, resno lice, prijazne in pametne oci, in cudna, cudna misel jo je 
napolnila, kakor da ga mora vprasati:
"Ali ti morem zaupati? Ali mi nisi tudi ti nasproten in hudoben? Glej, nikogar 
nimam, in se moj moz je reven in slab. In one zene, ki me tako trdovratno gleda, 
me je strah. Ne ljubi me, trn v peti sem ji!"
Nekdo je polozil vlazno roko na njeno ramo. Kakor blisk je videla svigniti nekaj 
rdecice Lipetu cez obraz. Ozrla se je. Tomaz je stal za njo.
"Ne plesem!" je rekla kratko.
Tomaz je ogovoril Jurija.
"Lepo nevesto imas, prijazna pa ni."
Juri se je nasmehnil in dejal:
"Ancka ze ve, zakaj ni!"
V tem hipu pa je ko od gada picena planila Pecanka kvisku. Oci so ji izstopile 
iz glave. Anica je zbledela. Drgetaje se je ozrla na Lipeta. Zalosten smehljaj 
mu je lezal na licu. Anici se je zdelo, ko da ga razume: "Ne morem se, zdaj ti 
ne morem se pomagati." V naslednjem trenutku se je usula Pecanki iz ust ploha 
besedi.
"Kaj Ancka ve, kaj? Kaj ima ona vedeti; ce misli, da ima ona kaj vedeti, gre 
lahko takoj. Se nocoj gre lahko ."
"Mati!" je kriknil Juri, "kdo vam kaj hoce?"
"O, nihce mi nic noce," je nadaljevala porogljivo zena, "nihce nic. Sama 
nedolzna jagnjeta ste. Ko bi le bila tako slepa in neumna, pa bi ne videla, kaj 
hocete. Ali hoces, da povem, kaj hoce ta tvoja lepa punica--?"
"Mati, imejte mir," je prosil do smrti plasen sin.
Soba se je bila skoro spraznila, gosti so cutili, da je bolje, da se odstranijo, 
samo Kocijan se je bil dvignil in stopil k Pecanki.
"Katra, pametno govoris. Vsak ti mora dati prav. Le umiri se. Glej, huda beseda 
ni prida," je kimal in z roko vil, ko da dusi zlobno kaco. Njegova soproga, suha 
Jurijeva botra, je gostolela od nekod:
"Oh pikolit, nikoli ga se nisem, nikoli ga ne bom vec."
Nekaj hipov je gledala Pecanka brezizrazno pred se. Utolazila se je bila toliko, 
da je izpila kozarec vina. Ali pila je hitro in zaletelo se ji je.
Ponesreci je bil bas sedaj tudi godec prenehal. Pecanka se je vsled tega spet 
razgrela in komaj je prisla k sapi, je zakricala.
"Kdo mi ga ne privosci? Ti?"
Z drobnimi ocmi je bodla v bolestnozalostno lice neveste in njene podrhtevajoce 
osinele ustnice. Zaman se je Anica lovila za nekaj trdega, zaman je iskala sebi 
naproti dobrih in resnih oci Lipe je bil odsel, kakor skozi meglo je videla 
vstati svojega moza, prijeti kozarec in ga tresciti na mizo in kakor iz cudne 
dalje ga je slisala govoriti:
"Mati, ali je to sprejem moji zeni? Sedaj mi je dovolj."
Anica je se videla, kako so se zeni za hip zasvetile osuplosti in jeze oci, kako 
se ji je za hip zresnil od vina zabrekli obraz, videla je tudi, da je osuplost 
izginila v istem hipu izrazu pomilovanja, malomarnosti.
"Taka mati saj se sina ne ljubi!" je mislila Anica in krog oci ji je leglo 
koprenasto in vse okolu se ji je zavrtelo. Nevesta se je bila onesvestila... 



2. POGLAVJE
Pec, nekdaj in zdaj
Pred petindvajsetimi leti kali, je bilo, da so praznovali na Peci prav tako 
sumno poroko, dasi ne v dvonadstropni hisi. Tudi pikolita niso polivali, kljub 
temu so se gosti proti jutru ne veseli razsli. In prav tako dezeven dan je bil 
in voda je bobnela v potoku. In ravno ta povodenj je bila kriva, da so se bili 
na Peci pri porocnem pirovanju sprli.
Tako okolu devetih je bilo, in v najlepsem veselju so se veselili svatje. Stara 
soseda in bivsa gospodarja na Peci, oba vdovca, oba sivolasa in podobna si ko 
brata, sta trcila z majolikama in Jurca je rekel Juriju:
"Starejsina naj rece eno!"
In starejsina je razsiril usta in prasal:
"Naj recem? Saj je tvoj sin zenin, moj je ze pozabil, kdaj so mu pripeljali 
balo."
"Beseda da besedo, Juri!"
In res je dala beseda besedo, in Juri je govoril pametno in dobro.
In ker je govoril pocasi in povedal trikrat isto in hotel v cetrto se enkrat 
isto povedati, mu je segel oce Jurca v besedo:
"Glej ga no, saj to vemo dobro, da sva midva soseda in da je Bog prica, kako sva 
lepo gospodarila in v miru zivela, in da sva stara, in da je tvoj sine Lipe vzel 
Urso in jemlje danes moj sin Anciko kaj mozje in zene, ali ni prav res tako?"
"Res je res!" je rekla druzba. Juri pa je gnetel kos kruha in udaril ob mizo.
"Naj bo, porecem se eno, da bosta vedela vidva mlada ," tu je pokazal na zenina 
in nevesto "in da bos vedel tudi ti moj sin in moja snaha."
Tu se je Juriju storilo milo in solze so mu stopile na lice in vsi so bili 
ginjeni in so prikimavali. Moz pa je zahropel in od notranjega ganotja prevzet 
zakrical:
"Poglejte Jurco in mene. Oba sva Jurija, pa ga ni cloveka, ki bi mogel reci, da 
je bilo kdaj le za toliko prepira med nama." Tu je pokazal moz na drobtinico na 
mizi, Jurca pa je zastokal:
"Juri, Bog je prica, samo resnico si govoril."
"Resnico, samo resnico," je stokal Juri, katerega so bile lastne besede tako 
prevzele, da je bil ginjen kakor na veliki petek pri zupnikovi pridigi , 
"resnica bozja, otroci moji. Glejte, do solz sem ginjen in tudi Jurca joce. Za 
zgled naju vzemite, ti ljubi zenin in ljuba nevesta in ti moj sin in moja hci." 
Zopet je zajokal, in Jurca je brisal solze ob njem.
"Hci!" je bruhnil Juri sedaj z vso ostalo mu se mocjo in molcal, da so svatje in 
njegova sinaha zacudeni pogledali kvisku. Moza pa je objel nebodrzen pogum in 
govoril je:
"Ko je moj sin porocal, je bil Jurca moj starejsina, danes ko poroca njegov sin, 
sem jaz starejsina. Ali ni to prav? Kaj, Jurca? Skupaj sva porocala, pa pod 
staro hrusko sva sedela in sva rekla: Sosed ni sosedu prijatelj. Midva nisva 
taka, kaj? Midva se ne bova kregala, da bi se le naju otroci ne! Kaj? Ali ves, 
kaj si rekel nato, Jurca?"
"O vem, vem!" je navduseno prikimal Jurca.
"Ali ste slisali vi otroci? Ali zdaj veste? Tako je rekel: Ce bos, Juri, imel 
sina in jaz hcer, potem bo lahko. Vkup ju deneva, in na Peci ne bo prepira. Zena 
in moz se ne prepirata."
Nekdo je nekaj zasepetal, in nekaj gostov se je zasmejalo. Globoko uzaljen je 
dejal Juri:
"Ce ti bolj ves, moj sin, pa vedi. Spodobi se pa vendar, da mi pustis povedati 
kako in kaj. Ali zdaj ves?" In ker je sin prikimal z glavo, je sklenil Juri:
"Pa ni dal Bog, obrnil je drugace. Meni sina, njemu sina. Ali zdaj veste?"
"O vemo, vemo!" je hropel Jurca.
"Zato recem se eno, ti zenin in ti nevesta in ti moj sin in moja snaha. Zaradi 
brvi doli nisva vedela ne jaz ne Jurca, cegava je ."
"Tvoja je!" je posegel vmes Jurca.
Juri je zamahnil z roko.
"Nisva vedela in ne veva, cegava je, zato pa sva napravila tako, da jo je on 
meni ponujal, jaz pa njemu. Prepirala se pa nisva in hvala Bogu, nosila je mene 
in njega in bo nosila najina brv."
"Ne vec, stric!" je dejal tedaj nekdo na vratih in z lacnimi ocmi preletel vso 
druzbo. Vse svate je spreletelo ko nekaka groza, ko so zaslisali nenadoma tuj 
glas: "Ne vec, stric!"
Jurca je planil kvisku.
"Kaj? Kdo?"
"Zadnji sem, ki je prisel preko nje!" se je sam vase smejal tujec. Malo in suho, 
pod veliko krosnjo sklonjeno telo se mu je pri vsaki besedi streslo od neke 
notranje veselosti. Oci, majhne in ostre, so gorele mrzlicno,kakor da je vsaka 
beseda cekin, ki ga spravi na dno svoje velike krosnje. Tako je stal na vratih 
pred svati, in suhe ustnice so se zvijale po grizljajih, ki si jih iz svojega ni 
privoscil, po pozirkih vina, ki jih njegova tezka krosnja ni privoscila v 
placilo telesu, ki jo je nosilo.
"He, Martin Krosnja," je viknil Jurca, ko je prisel k sebi, "kaj si rekel, kaj?"
"Nobeden vec preko brvi!" je radovalo in se smejalo pod krosnjo. Tedaj pa je 
tujec odlozil tovor in pozdravil:
"Dober vecer vsem skupaj, dober vecer." In s suhimi ustnicami je cmokal in 
poziral zeljno grizljaj za grizljajem in pozirek za pozirkom.
"Treba te je bilo, Krosnja," je dejal Juri. -- "Pod teboj se je podrla, koliko 
prigoljufanega denarja pa je v tvoji malhi?"
"Posteno blago, posten denar!" se je smejalo nekje iz krosnje, da clovek v 
resnici ni vedel ali govori Martin ali krosnja.
"Pod njim se ni zlomila, ne," je prikimal svatom Juri, "saj je sestradan ko 
pes."
"Lacen pa, lacen," je resneje dejal Martin. Krosnja je kljubovalno molcala. In 
molcala je, ko je krosnjar pouzival grizljaj za grizljajem, molcala, ko je 
izmuceni skopuh pouzival pozirek za pozirkom. In dasi se je moz z rastocimi 
mocmi z vse vecjo ljubeznijo in neznostjo oziral nanjo, je molcala, ko da noce 
umeti njegovih besed: Glej, moja ljuba krosnjica, toliko trpim zaradi tebe. 
Dovolj imam, da bi lahko zivel vsak dan ko tile nocoj, pa nocem. Pa nocem, ker 
si ti, preljuba krosnjica, se prelahka, se pre...
Krosnja je molcala trdovratno, Juri pa je presekal nezne misli krosnjarju:
"Hej, Martin, ali je res, da s hisami kupcujes?"
"Kupcujes, kupcujes " je jecal moz, "ljubi moji, kdo govori tako grdo o meni 
siromaku?" In "siromak" se je bojece ozrl na svojo krosnjo, in v resnici se mu 
je zdelo, da krosnja samozavestno ponavlja:
"Kupcujem, kupcujem!"
Tedaj se je "siromak" ustrasil in rekel:
"Kaj ne privoscis revezu, da v miru sne, pa se za tako vest, kakrsno sem 
prinesel."
"Lepo vest si prinesel," je viknil sedaj Jurca, "glej, moj sin in jaz sva ze 
drugacnih misli, kdo naj zdaj napravi novo."
"Sosed!" je dejal nato zenin.
"Nak!" je odgovoril hitro onstran mize Jurijev.
"Otroci moji!" je viknil Juri, "mene boste poslusali in pa Jurco. Ali zdaj 
veste?"
Pa le niso hoteli vedeti in govorili so vsi vprek. Krosnjar se je stisnil v kot 
in govoril v mislih s svojo krosnjo, medtem ko so njegovi lacni pogledi pozirali 
mize, stole, slike in stene. In cim glasneje so se prepirali svati o brvi, tem 
jasnejse je postajalo njegovo lice, in s cudovito neznostjo se je pritiskal z 
glavo k svoji krosnjici kakor da jo vprasuje:
"Kaj, ljuba krosnjica? Kaj pravis ti k tej nesrecni brvi? Midva bi sezidala 
most, in tega ne bi odnesla voda, kaj? In nihce bi ne mogel potlej pregnati naju 
od tu, kaj, krosnjica?"
In krosnja sedaj ni molcala. Mozu se je zdelo, da govori iz nje in da ponavlja 
venomer: Pec, Pec!
In tedaj se je zgodilo, da je planil izza mize Juri in zaklical:
"Kaj, tozila se bosta, tozila na Peci? Skoda, da nisem umrl danes zjutraj."
"Saj je se danes cas!" je zastokal ob njem Jurca. Ali pogledala se moza nista. 
Strah, zalost pred bodocnostjo jima je bila vzela vse veselje in ves oni ponos 
davnih let, ko sta v slogi gospodarila na Peci.
Krosnjar Martin pa je z lacnimi ocmi gledal skozi okno, kjer se je delal prvi 
dan in nastavljal usesa na svojo krosnjo in prisluskoval njenim skrivnostim: 
Pec, Pec, Pec! 
* * *
Prvi je umrl Jurca. Tedaj je izgubil njegov sin pravdo v prvi instanci. Potem je 
umrl Juri, tedaj je izgubil njegov sin pravdo v drugi instanci. Ko je v tretji 
instanci dobil pravdo Jurijev sin, je prisel krosnjar Martin na Pec in posodil 
obema denarja. In potem je prisel se parkrat. Nekega dne pa je prisel brez 
krosnje in ko se je vrnil, je bil gospodar na posestvu rajnega Jurce, cegar sinu 
se je bilo rodilo nekaj let prej dekletce, ki so jo krstili za Anciko. Ta Ancika 
je bila tistega dne ravno shodila in njena prva pot je bila z doma. In milo se 
je storilo njenemu ocetu in vzdignil je roko proti sosedu: "Tudi ti in tvoj sin 
pojdeta." In res se je zgodilo tako. In mali Lipe, ki je bil medtem strgal ze 
prve hlacice, je prijel mater za roko in vprasal:
"Zakaj gremo s Peci?"
Mati mu ni odgovorila, ali temno ji je postalo od bolecine pri srcu.
Decek pa je dejal modro in resno:
"Mati, le nikar ne jokajte, Lipcek ne da Peci ."
In mati se je kljub zalosti nasmehnila.
Kljub ostremu ugovoru od strani malega Lipeta je prisel na Pec Martin. Tako je 
zavladala na Peci krosnja in se utolazila. Ali motila se je, ce je mislila, da 
bode odslej ona gospodinja na Peci. Nehvaleznost je placilo sveta. In stara 
krosnja je obcutila to bridko resnico v polni meri, ko jo je njen stari suzenj 
vrgel v podstresje in se ni zmenil vec za njo. Krosnja je hotela sprva s 
kljubovalno molcecnostjo pokarati to grdo ravnanje, ali pomagalo to sredstvo ni, 
in ko je zacela govoriti, je bilo ze prepozno, in nihce je ni vec poslusal. 
Zakaj stari Martin je bil sedel nekega vecera za mizo, vzel papirja in zapisal 
takole:
"Ljubi sin! Ce mislis, da si postal pameten in bi rad delal in kaj zasluzil, 
potem pridi! Posestvo imam, gozd, polje in hiso. Napravil bom mlin in zago. Na 
posestvu bom gospodaril jaz, na mlinu bos ti. Ce nisi popolnoma znorel, prides, 
kakor je tvoja dolznost in kakor te cakam s tezkim srcem, tvoj oce Martin."
In ker sin Martinov "ni bil popolnoma znorel", je res prisel, in se prav vesel. 
In nic manj vesel ga ni bil oce. In tedaj je odzvonilo krosnji in rada nerada se 
je umaknila, kuhajoca onemoglo jezo nad placilom tega sveta.
Tedaj so zaceli na Peci prezidavati, delati in graditi. Izginila je stara slika 
Peci, novo, dvonadstropno poslopje je pogledalo doli v dolino, mogocni hlevi ob 
hisi, kozolci, hlevi za presice so stali v spremstvu mlade, zornolepe gospe 
gosposke hise. Za krosnjo, ki se je vila nekje v podstresju cudovitih, 
nepoznanih ji bolecin, se ni zmenil nihce, prav nihce.
Na Peci je zavladalo novo zivljenje. In vse to se je dogodilo tako cudno hitro, 
da nihce ni mogel vsej tej izpremembi slediti.
Vse se je bilo tako cudno izpremenilo, da stari krosnjar novega ni vec poznal in 
zajemal z levo in desno ter placeval delavce, ko da jih placuje z gumbi. In 
vendar je bilo vse, kar je zajel, pravo svetlo srebro, z lakoto in oderustvom 
prihranjeno. In vendar je krosnjar trosil in ni od dalec vec mislil na tezko 
vest, ki je v zadnjih sunkih utripala v podstresju v obliki stare, preznojene 
krosnje.
Hvaleznost sveta!
Zelo pozno se je bil krosnjar domislil, da ima poleg krosnje tudi sina. In cim 
pozneje se je tega domislil, tem bolj gorece se ga je oklenil in razklenil je 
zelezne pesti in srebro je teklo, ko da je priigrano. "Za sina!" je mislil 
starec in obcutek, da mu odteka srcna kri, je bil lazji. Za sina! Uboga krosnja! 
Z zavistjo je gledala, kako gine gora, katero je nanesel starec v nji. Moz, ki 
vse svoje zivljenje ni obcutil nikakih ocetovskih custev, se je bil sedaj na 
vecer svojih dni ves zaljubil v svojega sina. Srce mu je paral ta sin, ali oce, 
ki se je bil poslovil od krosnje, je prenesel vse, in resen pogovor in opomin 
sta sla mimo sina, ko da ni nic.
"Zapravljas!" je prosilo iz dobe krosnjarjenja.
"Ali ste ze tako na suhem, oce? Zakaj ste me pa vabili? Pustite mi, mlad sem."
"Mlad je!" je odpustil oce in krosnji se je podrl nov up.
Mlad je bil ta mladi tujec na Peci in zelo veselja zeljan. Poznali so ga v vasi. 
V vsaki gostilni so ga poznali. Za vino je placeval, iz Boga in ljudi se je 
delal norca, nesramno sladko je pogledoval dekletom v lica, da so zardele bezale 
v hise in so fantje stiskali pesti. Ali bali so se ga in so mu sli s poti. Drugi 
so se mu obesili na pete in se mu hlinili in ga hvalili ter pili na njegov 
racun. Ko pa je bodoci gospodar na Peci nekega dne razzalil one, ki so se ga 
bali, in pozabil napojiti one, ki so se mu hlinili, so se ti zvezali in udarili 
skupno po njem. Vitezki jih je pognal, sel za njimi v gostilno in se jim 
postavil po robu. Pri eni mizi so sedeli oni, pri drugi je sedel on sam in 
smejal se je, ves cas se je smejal, dokler niso planili zopet nanj. In zdaj je 
slo za res. In skupila sta jo dva. Sin stare zenice, njena edina opora je bil, 
kateremu je hrabri veseljak prestrelil koleno, da je ostal vse svoje zivljenje 
hrom, in pa najvecji pretepac, kateri je pri tej priliki izgubil se zadnja dva 
prsta, ki sta mu bila ostala na desni roki od zadnjega pretepa.
Drugega jutra je v podstresju krosnja notranje radosti in skodozeljnosti 
drgetala, videca, kako pelje z nasajenim bodalcem oroznik njega, ki je bil kriv, 
da so vrgli njo mej staro saro, ropotijo. Par crnih las, ki jih je se imel, je 
tisti dan do vecera osi velo Martinu krosnjarju. Proti jutru drugega dne, -- vso 
noc je starec govoril sam s seboj -- je nenadoma vstal in se odpravil raz Pec. 
Po par dneh se je vrnil in po par tednih zopet odsel in se zopet vrnil in zopet 
sel, tako dolgo, da je sin odsedel kazen. Tiste nedelje so farani ugibali, kdo 
da je bil "on" in "ona", ki so ju vrgli s priznice.
"Domacina bosta menda le!" je modroval kmetic, "kajti tujih ne bodo pri nas 
oklicevali."
"Tisto pa ne, ne oklicevali, ne porocali," je pripomnil drugi.
In vendar so ju oklicali, porocila sta se drugod in, ko sta se pripeljala na 
Pec, se je odvalil mozem in materam, dekletom in fantom velik kamen od srca. 
"On" je bil mladi s Peci in mlada je bila lepa in drobna in bojeca, oh tako 
bojeca, da se je od slabosti skoraj zgrudila, ko je prestopila prag 
dvonadstropne hise. In ko ji je mladi moz razkazoval hiso in jo peljal tudi v 
podstresje, je mlada Pecanka kriknila in pahnila moza od sebe in zaihtela. Stari 
krosnji pa je bilo ko nikoli, tako prijetno, in stari krosnjar bi jo bil znal 
umeti v njenem govorjenju:
"Kupil jo je. Zasluzila sem jo jaz, jaz ." In dan za dnem je cula mlada nevesta 
-- Katrica ji je bilo ime -- pesem stare krosnje: Kupila, zasluzila. Slisala jo 
je cez dan in po noci, v zidu je brnelo, in ura je nihala in kricala: Kupila, 
kupila! In nevesta je sprva jokala, potem je molcala. In potem je zacela 
polagoma rdeti in se smejati. In tedaj je krosnja utihnila. Gospodinja se je ni 
vec bala, in stari Martin je bil umrl, in mladi Pecan je nikoli umel ni. Tako je 
bilo prislo, da je zacelo na Peci novo zivljenje. Denarja je bilo na Peci 
dovolj, ali miru ni bilo. On je bil veseljak, in ona je bila zalostna. In ker je 
sprva dan za dnem krosnja podpihovala nezno srce in je zastrupljevala, da je 
kupljena s cekini iz krosnje, je polagoma nezno srce postalo trdo in necutno in 
potem je postalo zlobno, in ko se je Pecanka zacela smejati, tedaj je bila 
obracunala sama s seboj in rekla:
"Za Pec sem kupljena. Nisem sla rada. Ali kar je, je. Zivimo, kakor moremo. Pec 
navsezadnje ni slaba rec." In zena se je tedaj spomnila solz in gorja prvega 
leta in se domislila krosnje ter sla v podstresje. In z nekroceno ljutostjo je 
prijela umirajoco in pozabljeno sovraznico ter rekla: "Kupila si me? Motis se. 
Glej, ti in Pec sta sedaj moja, in ce se mi poljubi, vrzem tebe v ogenj in Pec 
prodam. Ali zdaj ves, kdo se smeje poslednji, ali se ti, ali jaz?" In pri teh 
besedah so zeni privrele solze v oci in ko zase je govorila: "Kaj imam od 
zivljenja? Ali sem srecna? Moj moz me ne mara, ker ve, da vem, da sem bila zanj 
kupljena in ker ve, da ga ne maram. In sina imava! Sina? Ali ves, kaj je to? 
Sina! Ali misli on, moj moz na to, da ima sina? Ne misli! Ne misli in raja in se 
vozi okoli. Ne misli. Zakaj mora mati misliti? Ne mora misliti, ne more 
misliti."
Da je bilo v krosnji od kadarkoli vsaj nekaj srca, razjokala bi se bila nad 
usodo tega nesrecnega deteta, ki je bilo tiste dni zaplakalo na Peci in je imelo 
oceta in mater in dom in je bilo za pusceneje od negodne ptice, ki ji je starko 
ustrelil lovec.
Bil je decek, in krstili so ga za Jurija, in ko mu je bilo pet let, je izgubil 
oceta. Konji so se mu bili splasili in od doma je umrl. Mati-vdova je doznala, 
da je imel pred smrtjo se toliko moci, da se je izpovedal in zapustil Pec sinu.
Sinu, in njej -- nic!
V tisti uri je bila zapecatena usoda malega Jurija. Postal je bil gospodar Peci 
in izgubil je mrtvega oceta in zivo mater.
In dobro je bilo samo to, da mali ni vedel, ne kaj je Pec, ne kaka cast ga caka, 
ko doraste, niti da bi moglo biti ono, kar izraza beseda "mati", nekaj drugega, 
nekaj nebesko lepega...



3. POGLAVJE
O znancih, ki so se neznani
Z jekleno voljo in zelezno roko je zavladala po mozevi smrti vdova Katra na 
Peci. Kakor da je od mladih nog rastla na velikem kmeckem posestvu. In vendar je 
bila revnega oceta hci. Revnega oceta hci pa je umela upravljati na posestvu 
mogotca, zato ker jo je beda njenih mladih let naucila delati. In Katra je znala 
delati. Ali je tudi hotela? Vseh njenih misli zacetek in konec je bilo: Pec mora 
biti nepremagljiva in velika. To je dolznost one, ki zivi na Peci, zakaj Pec ima 
vse predpogoje, da bo najlepsi in najmogocnejsi dom v obsegu devetih in devetih 
zupnij. Ni li tu voda, ki zene po letu in po zimi lahko troje koles? Ni li tu 
gozda, ki ga ne posece deset delavcev v desetih letih? In ni li cesta prav 
onstran vode? Samo naloziti je treba na voz in zapeljati po cesti mej svet, kjer 
je les tako drag! In ni li tu polja in pasnikov za dvajset parov, in senozeti in 
livad? In sredi teh zemskih kapitalov, li ni tu hise bele, dvonadstropne? Cemu 
so hlevi? Da bodo prazni? Cemu svinjaki s koriti? Cemu kozolec, cemu shramba? In 
cemu nad poljem, gozdom, loko in livado, cemu nad vrtom in senozetjo, bregom in 
planjo, cemu nad celo Pecjo prijazno nebo, nebesko solnce in rajskomilo zatisje 
pred viharji poletja in zledjo spomladi?
Cim veci je bil ponos mlade, zdrave in mocne vdove na Peci pri pogledu cez njeno 
posestvo, cim strastneje se je od dne do dne oklepala njena dusa z vse ozji 
postajajocimi krogi ljubezni te grude, tem veci, tem ziveji je bila v nji moc in 
namen posvetiti Peci vso svojo delavnost, skrb in nego.
Vdova Katra je po smrti mozevi cutila, da ji je treba biti na Peci moz, moz 
gospodar, ki ne sniva, ki racuni, dela in skrbi. In ta misel je v Katri 
popolnoma zadusila drugo misel: Cemu, komu hocem delati, zase, za sina? Glas 
krasnega premozenja je bil ko glas zvona in je prevpil zacasno drhtenje zenskega 
srca, materinsko pesem, pesem srece in ljubezni in dela drugim.
Vse je bila gospodinja Katra na Peci in povsod. Dalec okolu so jo poznali posli. 
Hlapci, ki so bili po sijaju Peci privabljeni prisli na Pec in osramoceni odsli 
pred casom, so govorili o vragu, ki ne privosci ne podnevi ni ponoci pocitka, in 
dekle, ki so bile zablodile na Pec, so se od jeze jokale se dolga leta za 
sramoto, s kakrsno jih je napodila Katra. Posli so bili prisli v tak glas, da so 
ljudje cenili njihovo vrednost po stevilu mesecev, ki so jih presluzili na Peci. 
Dasi kljub takemu ostremu vladanju ni bilo na Peci, niti na njivah, niti v gozdu 
vse v redu, je jasno. Kjer hlapce menjujejo prevec, ni nikoli reda. Tujec se ne 
vzivi tako kmalu, in na Pec so navadno prihajali posli tujci in tujci odhajali. 
In Katra je polagoma sprevidela to in odkar je bila morala mlin in zago celo 
ustaviti, ker ji ni hotel nihce vdinjati se pod pogoji, ki jih trdovratno 
nikakor ni hotela izpremeniti, je zacela iskati ljudi, ki bi postali na ta ali 
oni nacin odvisni od nje in primorani, da ostanejo dolocen cas na Peci.
Tiste case, v katerih smo zaceli pripovedovati, je bilo na Peci troje hlapcev in 
dvoje dekel in kakor je kazalo, ni nihce od njih mislil na drugo sluzbo. Toda to 
se je moglo zgoditi po dolgih letih Katrinega gospodarstva na Peci, ko je bilo 
prislo njeno trdo vladanje ze v pozabljenje, in je Katra sama dokaj izgubila na 
svoji prvotni strogosti.
Prvi hlapec je bil Tine, to se pravi, on je bil najstarejsi po svoji sluzbi na 
Peci, dasi sam ni verjel, kako da je se na Peci. Imel je trdno vero, da dolgo ne 
ostane, in preprican je bil o svojih besedah, "da je le zacasno tu, ker se mu se 
ne zljubi oditi". Bil je clovek cisto posebnega kova, ne priden in ne len. Imel 
je dobro lastnost, da je vse jedel in mnogo jedel in da je imenitno prebavljal. 
Zato je bil rejen in lepo okrogel. Kljub temu je bil najglasnejsi oznanjevavec 
nauka, "da je na Peci pasje zivljenje". Katra ga je bila priklenila nase s 
pogodbo, da dobi vsako Veliko noc in vsak Bozic po tri pare klobas in goldinar 
za vino. In Sime radi klobas ni mogel s Peci. In kadar mu je bilo prav hudo, je 
vtegnil vzklikniti: "Ta je resnicna, klobase me bodo spravile se v grob." In res 
je bila ta ljubezen hlapceva ze strast, in izven nje je ljubil edino se polic 
dobrega vina. Zato pa se mu je svetil obraz, ko samo ljubo zdravje, in morda ga 
je Katra trpela in prenasala ravno radi njegovega ocividnega zdravja. Ce je 
gospodinja Katra trpela Simna, potem je gotovo vsaj toliko res, da je prisla 
dekla Neza samo radi Simna na Pec. Naj si bode kakor hoce, toliko je gotovo, da 
Katra Neze z najmanjsim izboljskom ni privezala nase, da jo je po treh dneh celo 
zapodila, in je Neza s solzami preprosila, "naj je oni ne pahnejo v nesreco". 
Bila je okorna pri delu in pocasna ter silno potrpezljiva. Na vse je molcala. 
Polagoma sele je zacela kazati svoje zenske zmoznosti in bojevala vitezki 
besedne boje s tovarisico Marijanico, pobozno staro devico, ki je delala za tri 
in molila za vse na Peci, in ki jo je bila Katra udinjala z obljubo, da ji bo 
prosto obiskati letno tri bozje poti. Marijanica je imela poleg drugih dobrih 
lastnosti tudi to, da je povedala vse, kar in kakor je mislila in to zelo 
glasno. V mladih letih je bila bolna na kozah, in ena ji je bila sedla v uho, in 
tako se je zgodilo, da je Marijanica z desnim usesom umela vse, na levo pa je 
zaman udarjal se najprepricevalnejsi glas. In ker se je bilo to dejstvo 
utaborilo ko prepricanje v nji, da bodo sodni dan na levi kozli, na desni 
ovcice, in je ona na levo uho gluha, ni mogla nikoli dovolj hvalezno zahvaliti 
Boga, da jo je otel pred vabljivostjo se zivecih "kozlov" in ji dal nekako 
zagotovilo, da je "odmenjena" ovcicam.
Najmlajsi hlapec na Peci, ceravno najpripravnejsi in najmozateji, pa je bil 
Lipe. Naravnost od vojakov je prisel in njegova prva pot je bila na Pec. Ko se 
je pogodil s Katro, je ta se cas molcala in dejala na to :
"Kaj pa za priboljsek?"
"Saj smo se ze pomenili za placilo!" je odvrnil fant.
"Za tri leta."
"Tudi za deset, mati! Meni je prav."
In Katri je bilo tudi prav, dasi ni umela, zakaj pride tak fant ravno na Pec in 
si pri tem se priboljska ne izgovori. Lipe je bil resen in molcec hlapec, 
kakrsen mora biti. Le malo presamostojen se je zdel Katri, in zaman je skusala 
prodreti za skrivnost njegovih veseloresnih, lepih, rjavih oci. Lipe je ostal 
kakor prvi dan vse naslednje: samostojen, resen in ponosnoskrivnosten, in Katra 
je mnogokrat obzalovala, da ni ta clovek malo zgovornejsi in vljudnejsi. Scasoma 
pa se je tudi takemu privadila in mu pustila samostojnost. Da se sme zanesti 
nanj, je vedela od prve ure. Dasi je bil Lipe njena desna roka, tega sama ni 
vedela, zlasti morda tudi zato, ker je bil ob istem casu prisel na Pec se nekdo 
drugi in na cisto drugacen nacin, ko vsi drugi.
Bil je Tomaz, sin ubogega kocarja. Leporastel in mocen je bil. Siroko zagorelo 
lice ne bi bilo nelepo, da ni bilo opaziti onih potez, ki jih pise strast na 
sicer mlade in zdrave obraze. Njegova nadarjenost in spretnost sta bili znani. 
Kljub temu ni bil Tomaz pri ljudeh v veliki casti. Leto za letom je odhajal v 
svet in se vracal cez zimo. In tedaj je od jutra do noci sedel po vaskih 
gostilnicah in bahaje se zapravljal prihranjeni novec. In tako se je leto za 
letom zgodilo, da je Tomaz zapravil ze vse, ko je bilo treba oditi v svet. Slo 
je vse, od ure in tezke srebrne verizice, pa do kozjega repka in plisastega 
klobuka, od srebrno okovane pipe do velikih gosposkih skornjev. Tedaj je Tomaz 
par dni pil za zadnje novce, si v sili potem izposodil kje par goldinarjev in 
lepega dne izginil iz vasi. In jeseni se je vrnil z novo uro in novo verizico in 
novim klobukom in skornji in s ponosom in staro navado. Edino kmecko preziranje 
revnih "kmetavzov" mu je ostalo vedno staro, in vcasih je rekel, da bo raje 
kradel, ko delal za dnino pri zgancih in kislem zelju.
Zgodilo pa se je neke pomladi, da je bil Tomaz zopet vse zapravil in ker se je 
bil preteklo nedeljo dodobra sprl s krcmarjem in gosti, zalec in zasmehujoc jih, 
ni vedel kje iskati in poprositi na posodo. V sili je prisel na Pecanko. Debelo 
je pljunil in zamrmral ko v vspodbudo par kletvic in stopil na Pec.
Nasel je Katro na vratih.
"Dober vecer!" je pozdravil Tomaz.
"Je ze dobro," je bil odgovor, "kaj bi pa rad?"
In Tomaz je povedal, kaj bi rad.
Z vidnim zadovoljstvom je motrila Katra orjaskega moza, ki mu ni sla posebno 
lahko z jezika beseda. Cutila je, koliko zaljenega ponosa je v njem, in v tej 
okornosti se ji je zazdel se zanimivejsi. Zadovoljen smeh je lezal Katri na 
licih. To pa je Tomaza se huje razburilo in razjezil se je.
"Ce mislite, da bi vam odnesel par piskavih forintov, mi pa dajte kako delo za 
teden dni."
"Delo ze imam, delo," se je se vedno istotako prijazno smehljala Katra, "pomladi 
je polno dela in pa gori v gozdu je par polenckov ze od jeseni. Kaj bo teh par 
polenckov tebi! V parih dneh si gotov z njimi."
"Za koliko?"
"Sedem piskavih!" je pokazala obenem Katra s prsti. Tomaz je vzel zago in sekiro 
in tri dni je bilo cuti gori pod senco smrekovih vrhov glasne udarce in po drci 
doli za hiso se je usipal hudournik debelih polen, da je Sime klel drva in 
drvarja, ces, da se vse svoje zive dni ni tako hitel ko sedaj, ko je zlagal 
polena v vrsto. In zdelo se je, da "par polenckov" res konca ne bo.
Cetrti dan je Tomaz odsel s svojimi sedmimi piskavimi. Na cesti se je ozrl na 
Pec. Katra je stala se vedno na vratih in se mu kakor se mu je zdelo nasmihala.
"Kura te brcnila!" se je razjezil Tomaz in pljunil, ko da se hoce otresti na ta 
nacin spomina na zadnje dni zaljenega ponosa in bridkega dela. In istocasno je 
zacutil Tomaz zejo, kakorsne ni cutil ze par let. Vso zimo bi lahko pil nanjo. 
In pil je celo noc in cel dan in se eno noc.
Tisto jutro zatem se je zbudil in prestel svojo gotovino, par srebrnih dvajsetic 
in prgisce zelenkastih cetrtakov. Molce je vtaknil glavo v vodo, oblekel jopic 
in storil trden sklep, da gre v svet, in ce mora pri zadnjih hisah zaceti 
beraciti.
Tako je pocasi in pol nezaveden koracil po cesti, in prav tisti hip je nekdo 
hitel s Peci doli na cesto in Tomaz je mrmral nekaj silno neprijaznega pred se 
in hitel, da bo preje mimo poti na Pec.
"Judezevi grosi prigoljufani!" je mislil pri sebi in z odporom pogledal pred se. 
In tam, kjer se je spustila pot s Peci na cesto, je stala Katra. In tisti 
prijazni smeh ji je igral na zdravem in mladem licu. In Tomaz je cutil, da caka 
zena nanj in se pridusil pri sebi:
"Ne bos me vec kavka, ne! Za sto goldinarjev ti ne delam vec, saj nisem zivina!"
"Ne, zivina pa nisem!" je zakljucil in pljunil in hotel mimo zene.
"Kaj? Ali se ne poznamo vec?" je pozdravila Katra.
"Meni se mudi!" je zagodrnjal Tomaz in hotel mimo.
"Zaradi par besed ne bo zamude," je rekla in mu zastavila pot, da se je moral 
Tomaz ustaviti. Prav ob njem je stala in prijazen smeh ji je igral na obrazu.
"Lej," je nadaljevala, "ali je potreba takemu delavcu, da hodi v svet, ko je 
doma dela in zasluzka dovolj."
Tomaz je zamahnil malomarno z roko.
"Bajtarjem se ne udinjam. Kaj pa bo meni par grosev. Nak, to ni nic. Po svetu je 
bolje."
"Na Peci nismo bajtarji," je odvrnila ona.
"Hudirja!" se je odzval Tomaz, "ze vem, kako je pri vas. Se koze ne bi odnesel 
cele. Nak. Tako pa ne."
"Lej ga no! Kdo pa pravi, da bos tako delal, ko te dni?" In prijazni in vabljivi 
nasmeh ji je zopet blodil cez lice in Tomazu se je polagoma mehcalo srce. Moj 
Bog, v zepu je tako zalostno zvenketalo ostalih par dvajsetic. In po svetu je 
dalec. Vendar pa je dejal:
"Ne bo nic, mati!"
"Skoda takega hlapca, takega delavca," je dejala ona prilizljivo in se dodobra 
prikupila Tomazu. Laskalo mu je, da je zena hvalila njegovo delavnost.
"Ce delam, delam posteno, to je ze res!" je govoril. In glasneje so zapele 
dvajsetice: malo nas je. Vendar pa je pomislil Tomaz, da bi se mu smejali v 
vasi, ces: na Pec je sel za hlapca, in je dejal:
"Ne, za hlapca nisem."
Ali Katra ni odnehala. Se slajse se mu je nasmehnila in za roko ga je prijela:
"Kdo neki pravi, da bos za hlapca? Lepa je ta! Ali je Pec taka beracija? Za 
hlapca nad hlapci bos, za oskrbnika."
Cudovita je bila Katrina prekanjenost, ko je bila izrekla zadnje besede. Zadela 
je v zivo. Samozavest Tomazeva se je pod takim navalom sesula vase, in oblicje 
mu je nehote razjasnila radost. Kakor je bila ta izprememba hitra, je vendar 
uganila Katra takoj, da je Tomaz njen. Segla je naglo v zep, in Tomaz je tiscal, 
prej ko se je zavedel, v roki lep nov desetak.
"Premisli," je govorila zena, "cel dan ti pustim cas, da ne poreces, da sem te 
premotila."
"Tisto pa ne!" je odvrnil Tomaz; in zaradi lepsega je pristavil: "Razmislil bom 
ze, ce je res tako. Za oskrbnika, to je nekaj drugega."
"Tako je, tako!" je hitela zena. "Smentan fant, trd si, pa mi zato ugajas. Le 
nase bos malo bolj gledal. Lej no, kaksen pa si. In brke si pusti, da mu silijo 
v usta, ko staremu pijancu."
"He," je pomislil Tomaz, "ta je lepa. Kaj pa, ce nima ta nekaj? Vrag vzemi zene, 
se neumna zna biti name." Tomaza je po stalo nehote sram pred njo in zamrmral je 
nekaj ko, da kadar odhaja clovek v svet, ne gleda na to, kaksen je.
"Pojdi no," je odvrnila prijazno Katra, "to ze pride, kaj!"
"Tu je moja roka!" je odlocil Tomaz, "in drugo se zgovorimo jutri!"
"Jutri," mu je stisnila ona roko. In Tomaz se je vrnil proti vasi, Katra pa na 
Pec. In ves cas se je zadovoljno smehljala predse in z vidno radostjo je 
postajala na poti in se ozirala. Dalec, dalec okoli je bilo vse njeno. In ta 
zavest jo je navdajala kakor tolikrat, tudi sedaj z zadoscenjem: Zasluzila sem. 
Kljub temu je leto za letom zakljucila njene podobne misli grenka resnica. In 
tedaj se ji je lice spacilo, in mali sin je tedaj ni rad srecal, zakaj brez 
vzroka je kricala nanj.
Drugega dne je bil prisel Tomaz na Pec in zasedel svoje castno mesto. Katra je 
bila nasproti njemu ista ko prejsnji dan. Nevedoma so drugi hlapci in dekle hote 
in nehote cutili, da Katra zeli, da stoji mej njo in njimi Tomaz. In pokorili so 
se mu. On pa je nosil glavo in s srebrno verizico je zvenketal, in kozji repek 
se mu je svetil za klobukom, in ob nedeljah je vcasih iz same oholosti placeval 
kmetom za vino. Celo proti domacemu sinu se je vedel oholo, vendar pa toliko 
vljudno, da je Juri rad sel z njim, bodisi na polje ali v vas. In ce sta zavila 
v gostilno in popila polic vina, in je prislo do placila, je vselej placal 
Tomaz, ces:
"Kaj bos ti. Saj vem, da tiscis par desetic. Le pusti jih, da se ne prehlade."
"Hlapec je grof, sin pa strada," so pravili ljudje, in smilil se jim je molceci 
in bolehni sin s Peci.
In neke nedelje se je zgodilo, da je fant zasel mej svoje sovrstnike. Krenili so 
v gostilno. Juri ni hotel z njimi.
"Zakaj pa ne gres?" je vprasal eden.
"Tako," je odvrnil Juri.
"Pusti ga no," je pristavil porogljivo drugi, "saj vidis, Tomaza ni, kdo neki bo 
placal zanj." Fantje so se zasmejali, Juriju pa je udarila rdecica v obraz.
"Le pojdi, Juri, placam pa jaz," je dejal prvi fant.
"Grem," je odvrnil Juri; "nocoj placam jaz za vse."
"Dobro, Juri! Ti ze lahko," so pritrdili fantje.
Ko so pili, je stopil Juri h krcmarju v stran. "Bom placal vse jaz, pa nimam pri 
sebi!" je govoril in silno ga je bilo sram.
"Ze napraviva fant," je hitel krcmar. "Take dolznike vidim rad. Kolikor hoces, 
Juri. Tebi, kar hoces."
Potolazen se je vrnil fant k tovarisem. Drugega dne pa je stopil k materi in jo 
prosil denarja.
"Kaj?" se je razjezila zena, "zapravljati tudi ze znas! Lepa je ta. Na dolg 
pije, pa se za druge placuje."
"Tomaz ima denarja dovolj, jaz pa nic," ugovarja Juri.
"A tako," je zakricala mati, "Tomaz ima denar. Pojdi in sluzi, pa ga bos imel se 
ti, kaj le polegas in se napoto delas."
Sinu se je storilo milo in skoraj jokaje je dejal: "Mati, kaj sem vam storil, da 
ste taki z menoj. Vam je vec za Tomaza, ko za sina. In glejte, mati! To je za 
placilo, da vas prosim, kjer bi lahko sam vzel. Saj Pec bo vendarle moja!"
Hipoma se je zeni stemnilo lice. Rdec obraz ji je zalila kri in je viknila:
"Lepa hvaleznost je to. Pec bo njegova. Kdo ti jo pa jemlje, kdo? To pa vedi! Ne 
bo prida iz tebe, prav tak si, ko tvoj oce. In Bog je ze vedel, zakaj ga je 
vzel. Kdo se je pa trudil za Pec. Ti in on? Seveda. Pognal bi bil vse, in kar je 
pustil, in kjer sem se mucila osemnajst let, tam mislis zaceti zdaj ti. Le 
gospodari! Prav nobene reci ne maram vec. Prav nobene."
"Mati!" je prosil sin, "nihce ni nehvalezen, to ni res " Ali ona se je bila 
obrnila zaripla od jeze in hotela iz sobe. Prav ta hip so se odprla vrata, in 
neznan clovek je vstopil.
Ko da je zagledala strah pred seboj, je Katra obstala in strmela nekaj hipov v 
prisleca, potem je presunljivo zaklicala:
"Kaj hoces ti tu? Kaj hoces?"
"Katra!" je tezko zasopljen odgovoril moz, "prisel sem."
"Ta je lepa," je odvrnila ona, "prisel je. In kdo te je klical? Kdo ti je 
dovolil, da smes priti?"
"Ce je tako," je drgetalo izza usten tujcevih, "saj grem takoj. Naj bo. Poginem 
na cesti. Zbogom sestra!" Stari in betezni moz se je obrnil.
"Mati," je zaklical Juri, "ali imam strica?" Moz je pri teh besedah obstal. 
Katra pa se je obrnila k sinu.
"Da, strica imas in lepega. Lahko si ponosen nanj."
"Mati," je odvrnil sin, "kar sama se pomenita."
In Juri je sel. Ko je bil odsel, je Katra molce strmela na brata, ki je bil 
nepovabljen sedel k mizi. Silno truden in slab je moral biti in zelo reven. 
Morda se je v teh hipih celo zasmilil sestri. Ali silno je morala sovraziti ta 
zena, zakaj prijazna beseda ni prisla iz njenih ust.
"Katra," je povzel znova besedo tujec, "sama sva ostala na svetu."
Ona je molcala.
"Nikogar nimam svojega, samo tebe. In bolan sem bil. Za delo nisem vec. Kako naj 
zivim?"
"In hisa in premozenje?" je bruhnilo iz nje.
"Prodali so. Saj je ze pet let od tedaj. Ali nisi dobila pisem?"
Zena ni odgovorila.
"Ni bilo srece. Odkar so sezidali tisto zeleznico, je bilo z naso hiso proc. In 
tudi ti nisi hotela pomagati."
"Nisem hotela!" je planila zena kvisku, "nisem hotela. Prav vidis, res je, nisem 
hotela. In ali ves, zakaj nisem hotela, zakaj?" Oci so ji gorele v cudoviti jezi 
in solze so ji stopile vanje. Sunkoma je sopla in ko da se ji prsti krcijo, se 
je zdelo, in da se zdajpazdaj zakadi v moza. Toda ni se zakadila. Zasmejala se 
je, da je moza pretreslo od glave do nog.
"Ali hoces res vedeti, zakaj nisem hotela?" je rekla porogljivo in zopet sedla. 
"Lej, ali sta hotela ti in oce? Ali nisem rekla, ne maram ga? Sta li hotela 
vidva? Kaj sta rekla vidva? Da, da! Tudi ti, ravno radi tebe je bilo vse to." In 
znova se je zena zasmejala. Zbarantala sta me, pa nista imela srece. Zeleznico 
so prelozili in hisa je propadla. Ali zdaj ves, zakaj nisem hotela?"
Brat se je dvignil.
Prezirljivo ga je gledala sestra in rekla: "Ce gres, te ne zadrzujem. Podila te 
pa tudi ne bom. Lahko ostanes, ce mislis, da ti bo pri meni prijetno."
S solznimi ocmi je pristopil moz, da ji seze v roko.
"Nocem," je odtegnila ona roko. "Nikaka dobrota to ni. Saj bos se videl, ti moj 
cedni bratec, ti!" In zasmehujoce se je obrnila in odsla v vezo in zaklicala:
"Kje je Jerica?"
Prislec pa je s solzami v oceh gledal pred se v belo mizo, in nikogar ni bilo, 
ki bi mu bil rekel dobro besedo. Tako je sedel dolgo, dokler ni zacul znova 
glasu svoje sestre. V tem hipu so se odprla vrata in od Katrine roke pognana je 
omahnila v sobo, mala, bleda in revna deklica in se opotekla in padla sredi 
sobe. Prej, ko se revce dvignilo, jo je zena prijela za lase in ji sklonila 
glavo skoro do tal in zlobno vikala:
"Kaj? Ali se tako pometa? Kaj je to? Kolikokrat ti se povem?"
Od strahu je dekletce drhtelo, in mozu je pogled zarezal v srce.
"Saj je se otrok!" je prosil.
"Otrok seveda! Ali mislis, da bom vse redila zastonj? Pri nas delamo in ce ne, 
ne jemo, moj ljubi. Kaj? Si se premislil? Ostanes?"
"Ali smem?" je vprasal.
"Smes!" je odvrnila zasmehujoce, "gori pod streho ti dam kot." Nato se je 
obrnila k deklici.
"Pojdi zdaj in pokazi temu mozu, kje mislim."
Po temnih in strmih stopnicah je lezla deklica in moz za njo. Ko sta prisla pod 
streho, je peljala deklica moza v malo podstresno luknjo. Nekaj starih cunj je 
lezalo notri v polutemi. Goste mreze pajcevin so visele s tramovja, in ob zidu 
je bilo mokrotno, ker je puscalo na strehi.
Moz je omahnil za deklico v prostor.
"Tu!" je sepetala deklica. In kakor v opravicbo je pristavila: "Tako je 
ukazala."
Moz se je obrnil k deklici.
"Cegava pa si?"
"Ne vem!" je odvrnila.
"Ali nimas starisev?" je vprasal on.
"Ne!" je rekla. "Mama so mi umrli pred devetimi leti." Solze so ji zablestele v 
oceh. Stopil je k nji.
"Kadar bos imela cas, Jerica," je rekel, "pa pridi in si poveva kaj."
"Ali me poznate?" je vprasala.
"Uboga revica!" je odvrnil. Doli je bilo cuti glas gospodinje.
"Klice me," je vzdrhtela deklica in odsla hitro in tiho. Moz pa je omahnil na 
kup umazanih cap, naslonil trudno glavo na roke in govoril in ponavljal pred se: 
"Morda pa le ni taka in tako brez srca. Dela se samo, jutri bo boljsa. Seveda 
boljsa!"
In vse osornosti, vse bridkosti, ki jih je skusala prizadeti Katra svojemu bratu 
Luki, ki je bil dokaj let starejsi od nje, dasi ne tako, kakor bi clovek mislil, 
niso vzele tega upanja Luki. Tolazil se je celo s tem, da ni preprijazna niti z 
drugimi, niti s sinom. Vendar pa je opazil, da razlikuje Katra skoro namenoma. 
Ce je bila z malo Jerico trda, neusmiljena, je bila s pastirjem Anzetom dokaj 
prijaznejsa. Zakaj tako, tega Luka ni mogel umeti, kakor tudi ni umel, cemu bas 
vprico njega najbolj preganja dekletce. Nehote je sprva nekako sovrazil Anzeta. 
Ali kmalu je to sodbo izpremenil, videc, da fant dekletce brani in ji skrivaj 
pomaga. Prav istotako je kmalu spoznal, da bosta ravno otroka Jerica in Anze 
onadva, katera se bosta zanimala zanj. In nevede je obrisal vcasih solzo. Zakaj 
mu je prisla v oci, ni vedel nihce. Morda pa vendar kdo. A kdo?
Zivljenje na Peci pa je slo v novem nacrtu po starem. Dela je bilo dovolj po 
zimi in po leti. Edino mlin je nekam sameval, in zdelo se je, da niti Katra ne 
misli mnogo nanj. Z jekleno roko je vladala krepka zena, od dne do dne je bil 
njen korak samozavestnejsi in trsi. In lica so ji kipela zdravja, in mogocen je 
bil njen glas. Cim lepse je uspevala mati, tem zalostneje je propadal sin. K 
vojakom ga niso potrdili. Zavest, da je sibek in bolehen, je odljudnega fanta se 
bolj odljudila.
Kakor senca je bil, in niti hlapci se niso ozrli mnogo nanj. Tako so ginili 
dnevi in meseci. In nihce jih ni stel, saj je bil dan podoben dnevu in mesec 
mesecu.
Tedaj pa se je zgodilo nepricakovano nekaj, cesar ni nihce pricakoval, najmanj 
pa Katra sama.
Nekega vecera je bil stopil Juri k materi in ji razlozil, da ima trden namen 
ozeniti se. 



4. POGLAVJE
Anica
Nekje, v podstresni sobici z dvoje okni, v vasi je visela ze leta in leta stara, 
komaj se jasna slika v starem, okrhanem okvirju: veliko sivorjavo oko v 
svetlorumenem trikotu. Pod ocesom pa je bila zapisana s komaj se citljivimi 
crkami vecna resnica:
Premisli o kristjan
ta svoj poslednji dan.
O pomni gresnik ti,
da bozje oko ne spi.
S cudno grozo je prevzemala resna slika malo deklico, ki je vsak dan gledala na 
njo. In najsi je bila deklica dalec proc od slike, jo je videla vendarle pred 
seboj. V svojih sanjah je gledala to oko, v njenih igrah je bilo z njo, davno 
prej, nego je umela razbrati besede zapisane pod sliko. Nekaka vecna 
spremljevavka, nekak strah in up tistih polzavednih let je bila cudna slika, v 
katere vznozju so potekala leta mladi deklici. In dasi je deklica rastla, in so 
ginile zgodnje predstave, ni zgubila slika svoje moci nad njo. In ko se je 
deklica sama mudila v sobici, je zacutila nehote cuden strah in stekla je k 
oknu. Raz okno je videla preko vasi do cerkve in onstran cerkve v breg in gozd, 
in tam pod gozdom se je belilo dvonadstropno poslopje, ozarjeno od solnca se 
dolgo potem, ko je ze lezala po dolini senca in se je nad vasjo v pomladnih 
vecerih razpel vijolicast pajcolan.
In Anica, ta mala, bojeca deklica je cutila neizreceno radovednost. Stoinstokrat 
je pomislila: "Kako se pac vidi z one dvonadstropne hise s prostornimi okni doli 
na vas in na cerkev in na hiso, v kateri je sedaj ona? Lepo mora biti tam gori, 
kjer posije prvo solnce in ugasne poslednje. Lepo mora biti gori sredi trate in 
brega, kjer poganjajo prvi zvoncki in rastejo one lepe, velike, rdece lilije." V 
takih mislih je Anica zahrepenela preko vasi tja gori na Pec in poprasevala, kod 
pelje pot tja gori; in ko je doznala za pot, se je odpravila po cesti. Ali ze 
pri mosticu je obstala. Cuden strah jo je obsel. In vrnila se je zalostna in 
samo z okna je strmela gori. In cudno je bilo. Niti mati, niti teta nista 
govorili radi o Peci. Pac pa je opazila Anica, da ima mati vselej, ko jo ona 
izprasuje o Peci, solzne oci. In zato je Anica, ki je zelo ljubila svojo mater, 
zaprla svoje hrepenenje in svojo radovednost v svoje srce. Tako so ji romale od 
mladega misli od skrivnosti do skrivnosti, od sivorjavega ocesa pa do razgleda 
na Pec, na hiso od solnca obsijano.
Tako se je bilo zgodilo, da je prisla Anica v solo in prvo uro v soli je 
dozivela nekaj, cesar ni mogla umeti. Uciteljica je poklicala prvo ucence po 
imenu in jih izprasevala, od kje so. In tedaj je Anica slisala, da je vprasala 
uciteljica bledega in plahega decka, da li ni on s Peci.
Decek je pritrdil. Anica pa je nehote ostrmela in motrila s cudnimi custvi 
decka. On je tam gori doma, kako da je kljub temu zalosten in bled. Nihce ne 
stanuje tako lepo, in ona bi bila vsa srecna, ce bi s teto in mamico stanovali 
na Peci. Ta decek pa je zalosten in bled in tih. Tako se je bila zamislila 
Anica, da je preslisala glas uciteljice.
"Ali je ni tu?" je slisala zatem, in otroci so pokazali na njo. Sedaj je Anica 
vstala. Cel razred je gledal na njo in sram jo je bilo. "Ti si Anica, kaj?" je 
vprasala uciteljica.
"Sem!" je zadrhtela deklica, "pri Cvetniku stanujemo."
"Tako da, se pove!" je prikimala uciteljica. "Lepo, Anica, pridna bodi. Vi 
nimate svoje hise in gostujete pri Cvetniku. Zato pa bodi pridnejsa, da te bo 
mamica vesela."
Anici je lice zardelo veselja, strah je izginil iz nje srca. Tedaj pa se je 
pomolila v zadnjih klopeh roka kvisku.
"Kaj je?" je vprasala uciteljica. "Kaj hoces ti, Cilika?" "Jaz pa vem nekaj!" je 
dejala deklica, "Anica je s Peci!"
Tedaj se je zgodilo, da je dvignil oni bledi in plahi otrok glavo in se ozrl na 
Anico. Njiju pogledi so se srecali. In kakor, da zahteva decko odgovora od 
Anice, se ji je zazdelo, in nekaka plahost jo je obsla, in se huje je zardela.
"To ze ni res!" je rekla glasno in razlocno.
"Je res!" je potrdila deklica, "pa mamo naj vprasa!"
In Anica je res vprasala mater in mati jo je objela in huje je jokala ko sicer, 
in zato Anica ni hotela nicesar vec vprasati in z nekako nevoljo je gledala 
odslej na Pec. Od onega dneva pa so se bile zapocele nekake cudne vezi mej njo 
in plahim fantom s Peci. Nehote je pazila Anica na vsako njegovo kretnjo, in 
fant se je prav tako zanimal za njo. Nekako prijateljstvo je vladalo mej njima, 
dasi istega nista pokazala drug drugemu. Sele po dolgem casu sta se mlada upala 
drug do drugega. 
"Pri vas je lepo, tam gori so ze trobentice!" je rekla Anica.
"So," je odvrnil Juri, "ali bi jih rada?"
"Rada!"
In popoldne je imela Anica cel sop trobentic.
Od tistega dne je rastlo zaupanje mej Anico in Jurijem, in iz sole grede sta se 
vselej nasla skupaj. In cim vec je doznala Anica od decka o Peci, tem 
radovednejsa je bila, cemu je zalosten. In ko je zvedela, da nima na Peci 
nikakih znancev, se ji je celo zasmilil. In molcala je. Drugi dan pa je rekla:
"Ali nimas mame?"
"Imam!" je odvrnil decko. Glas mu je bil tozen in Anica ni mogla razumeti, zakaj 
ni vesel. 
"Tudi jaz nimam druzbe," je rekla, "pa mi je vseeno. Mi je ljubse pri mamici. 
Moja mamica je dobra."
Fant je molcal in gledal nekam preko vasi. V hipu pa je obstal in rekel:
"Ves kaj, pridi na Pec. Vem, da bi bila rada enkrat pri nas."
"Ali smem?" je zadrhtelo v nji.
Prikimal je in se zopet zagledal pred se, in obraz mu je bil zelo zalosten.
"Ne," je rekla Anica, "morda ne bo prav tvoji mamici."
Ozrl se je nanjo, in zalosten smeh mu je zablodil mimo ustnic.
"Mama se ne zmeni zame nic!" je rekel in povesil glavo, kakor da ga je sram. 
Tako sta se locila, in Anica se je napravila v cetrtek na Pec. Tam na mosticu je 
stal decek in gledal v vodo. Ko ga je poklicala, se je skoro prestrasil.
"Prisla sem."
Njemu pa so se ulile solze cez lice.
"Anica," je stokal, "povedal sem, pa me je zapodila!"
Prvikrat v zivljenju je zacutila Anica nekaj tako bridkotrpkega, da je komaj 
vedela, kaj je to. Nehote so ji prisle solze v oci. Pozabila je mahoma svojega 
lastnega razocaranja in videla edino njega pred seboj, polnega gorja in obupa.
"Nic ne de, Jurko," je rekla, "saj mi ni na tem. Sem le tako rekla!"
Obrisal si je oci in rekel trdno, dasi mu je glas rahlo drhtel razburjenja: 
"Anica! Ti si zelo dobra. Nic ne misli, da ne vem. Mene nima nihce rad, in zato 
me imas ti rada. In zato mi je hudo. Se te zelje ti ne morem izpolniti." In 
znova so ga polile solze in zacel je segati v zepe in ji ponujati jabolk in 
orehov.
V neizbrisnem spominu je ostal Anici ta dogodek. Odslej je gledala s toliko 
vecjo vnemo proti Peci. Iskala je onega plahega decka tam gori, in ce ga je 
zagledala, se ji je zdelo, da gleda tudi on sem doli na vas. In drugi dan ga je 
vprasala potem, ali je gledal, ali ni? In z veselo zivahnostjo ga je znala 
pridrzati v vasi ali pospremiti do mostica, posrecilo se ji je scasoma spraviti 
ga zacasno celo v veselje. In tako je bilo od leta v leto, dokler se niso zaceli 
za Anico dnevi, ki so napravili iz otroka zeno.
Komaj je bila Anica stara trinajst let, ko je izgubila mater. Tedaj je sla v 
sosednjo vas sluzit in se vrnila stoprav, ko je bila teta tako zbolela, da ni 
mogla niti iz postelje in je morala imeti pri sebi nekoga. Tedaj je prisla strec 
Anica. Zato ji je teta zapustila svoje borno pohistvo s sliko bozjega ocesa. 
Ostala je po tetini smrti Anica v njenem stanovanju, in ker jo je bila mati 
naucila sivati, se je lotila z malim prisluzkom in prihrankom samostojnega dela 
in zivljenja, tem lazje, ker je bila prav tiste case umrla edina sivilja v vasi. 
Za mestne in kmecke sluzbe se je cutila Anica preslabo, nasprotno je bila 
siviljskemu delu kmalu dodobra vesca, in vaska dekleta in gospodinje so bile z 
njo zelo zadovoljne in tudi moski, to se pravi fantje, so ji radi dajali v delo 
spodnjo obleko. Tako je bila Anica v svojih dvaindvajsetih letih v celi vasi 
priljubljena in spostovana in zacela tedaj celo neke vrste gospodinjstvo z malim 
vrtom in staro zupnisko sluzabnico, ki je bila prisla pocivat domov. Anica ji je 
odstopila del svoje sobice, stara sluzkinja pa je skrbela za kuhinjo. Tako je 
zazivela Anica pol mescansko pol kmecko zivljenje, in dasi ji tovarisice niso 
bile sovrazne, so vendar molce priznavale, da je Anica "gosposka". Ona pa je 
ohranila vedno svojo skromnost. Ni se oblacila drugace od drugih, nikjer se ni 
vsiljevala. Zivela je mirno in posteno in vsakemu je rada pomagala, pela v 
cerkvi, pletla vence ob shodih ali ob prihodu novega "gospoda", zivela mirno 
zivljenje za las podobno onemu njenih tovarisic.
Pac se je zgodilo, da se je ta in oni fant ozrl za njo, da je bil ta in oni 
prijazen z njo. Njena resnost pa je vplivala na mlade fante cudno. Nikoli se ni 
nihce njej nasproti vedel kakor proti drugim. Anici so ostali fantje tuji, kakor 
je ostala ona njim, in nemalo je pazila nato njena stara sostanovavka, dobra in 
cez vse meje pobozna zena, katere edina zelja je bila se na svetu, da bi Anica 
sla v samostan in ni se utrudila, govoriti in navdusevati Anico za ta stan. 
Anica jo je mirno poslusala in rekla veckrat, da bo treba to dobro premisliti in 
trudila se je tudi, da dobro premisli. Pravi, trdni namen pa je izostal, in ko 
je bilo Anici sestindvajset let, je njeno zivljenje zahrepenelo vse drugod.
Tedaj se je bila cisto slucajno sesla z Jurijem. In spomini, ki so bili davno 
skoraj ugasnili, so oziveli v Anici, in od prvega trenotka je bila popolnoma 
neprisiljena v govoru in obcevanju z Jurijem. In ko je nekega dne cudno nemiren 
povprasal, ali se se spominja, kako je svoj cas zelela na Pec, in je ona veselo 
prikimala, in je on tedaj prijel njeno roko in jo vprasal, ali bi hotela sedaj 
iti za vedno na Pec, tedaj Anica sprva ni vedela, kaj naj odgovori. Nehote se je 
ozrla na sivorjavo oko, ki je se vedno ko skrivnostna uganka gledalo na njo, in 
strah pred gotovo temotno bodocnostjo se je je polastil. Ko pa je ponoci zastonj 
molila ocenas za ocenasem, in spanec le ni hotel na njene oci, in je venomer 
videla pred seboj miren, zagonetljiv pogled trokotnega ocesa, tedaj je planila 
kvisku in rekla: "Mamica, daj mi kako znamenje. S Peci sem doma, ce mi je 
namenjeno, da se vrnem glej od prve mladosti hrepenim tja gori daj, daj mi kako 
znamenje."
In tedaj je Anica zaspala in v snu je videla mater. Iz cerkve je prisla, in ona 
Anica je sla za njo. Mati pa je sla po vasi in iz vasi po cesti in pri mosticu 
doli je obstala. "Ali ne greste gori?" je vprasala Anica.
"Ne!" je odvrnila mati, "pojdi sama!"
Teh sanj se je domislila Anica drugo jutro in pod vtisom sanj je premisljala 
svoj korak. Toda kar je se bilo neodlocnosti v nji, jo je premagala nepopisna 
vdanost Jurijeva. Videla mu je na obrazu, da trpi neizrecene skrbi, in da zavisi 
od njene privolitve morda celo zdravje in zivljenje njegovo. Od nekdaj ga je 
poznala, poznala njegovo rahlo duso in bojeco nrav, cutila nekako globoko 
usmiljenje z njim. To usmiljenje je skozi te case pridobivalo v Anici cisto 
izrazito, posebno lice, in Anica si je z rdecico v obrazu koncno le priznala, da 
ji je Juri najljubsi, da ga ima rada, da ji je neskoncno blizi od drugih vaskih 
fantov, katerih vseh niti po obrazu poznala ni. Res se je zavedala, da si je 
ljubezen v kolikor je Anica na to mislila predstavljala nekako drugace, nekam 
skrivnostneje in slovesneje. Toda ti pomisleki so padli, ko se je drugega dne 
zopet ozrla v Jurija in videla njegove od strahu podrhtevajoce ustnice.
Prijela ga je za roko. "Juri!" je dejala skoro trdo, in rdecica ji je plala v 
obraz, "takrat ni dovolila tvoja mati, ali bo sedaj, ali ji bo prav? Uboga sem!"
Videla je, da je zardel in da so se mu prsi dvignile od zanosa in srece.
"Ti gres z menoj," je vprasal skoro sepetaje, "ti gres?"
"Grem, Juri! Ali smem?"
"Smes!" je skoro zakrical in v tistem hipu je bil odsel. Dva dni ga ni bilo. 
Tretji dan se je vrnil. Bil je zelo bled, in Anici se je zdelo, da se trese, in 
ponudila mu je stol. Poprosil jo je, bi li ne hotela prinesti vina. Ko je popil 
par kozarcev, se je okrepil in nasmehnil. Nikoli prej ga ni videla Anica tako 
srecnega.
"Anica," je dejal, "v nedeljo naju oklicejo!"
"Ze?" se je zacudila.
"Enkrat za trikrat!" je nadaljeval.
"Zakaj?" je vprasala.
"Ker jaz zelim," je dejal, "in ce te lepo prosim!"
In ona je bila zadovoljna in stoprav na vecer poroke je doznala, zakaj se mu je 
tako mudilo. Na kateri nacin pa je bil mater prisilil, tega ni vedela, ali 
mislila si je ... 



5. POGLAVJE
Saj ne zna kuhati
"Da, pri nas je veliko kuhe," je cebrljala dekla Marjanica, vrteca se po 
kuhinji, "veliko kuhe za ljudi in zivino. Ti moj ljubi Bog, kaj vsega ne pozro 
samo presici, pa se krave in voli in kokosi. O ljudeh kar molcim. Prav res, cel 
dan ne ugasne ogenj. Tak kup drvi, pa bo se za kosilo premalo. Kaj ste rekli?" S 
temi besedami se je obrnila Marjanica proti Anici, ki je pila zajtrk.
"Nic nisem rekla," je odvrnila Anica.
"Sem mislila, da ste kaj rekli!" je povzela zopet besedo Marjanica. "Sem malo 
gluha, to se pravi, samo na levo uho, hvala Bogu, pa mislim, da kdo govori. Pa 
mi samo brni se od predsinocnim po usesih. In te Neze," je hipoma Marjanica 
izpremenila vsebino govora in glas, "te Neze ze zopet nikjer ni. Vse moram 
storiti sama. Se vode ne zna prinesti to leno lenisce, to." Polozila je par 
polen na ogenj, in dim ji je busnil v oci, da je zakasljala in si zakrila obraz 
s predpasnikom. Nato pa je stopila v vezo in odsla na dvorisce. Anica jo je 
slisala govoriti zunaj.
"He, Lipe, ali si videl kje Nezo?"
"Kajpak, da sem jo, Marjanica," se je salil fant. "V prvi klopi pri Sv. 
Valentinu je sedela vceraj pri sv. masi. Pa ni nic kaj molila, ne, in sedela je 
celo maso."
"A tako!" je dejala Marjanica, "da sedi. In doma je toliko dela in vse naj sama 
opravim. Pa se nekaj, Lipe. Ce bos kaj videl Simna, mu le povej, da naj moj nos 
pusti na miru in naj svojega pogleda, ki je taksen ko otrocja presica."
"Le sama mu povej, Marjanica," je odvrnil dobrodusno hlapec, "jaz sem za zivino 
tu, Sime je za polje, ti pa za hiso."
"Kaj za hiso je?" je razumela napacno Marjanica, "naj le bo, naj le slisi in si 
zapomni, da je moj nos moj."
"Moj nos je moj!" je ponovila nekaj tise vracaje se v kuhinjo, kjer je nasla 
Anico, ki si je dala opraviti okolu velikega skafa, kamor so polagali krme 
presicem. Anica je bila vsula otrobi v posodo. Marjanica je pristopila k nji in 
se ji skrivnostno nasmehnila:
"Pri vas se bo presicem dobro godilo; toliko otrobov. Pa ne de nic, pri presicu 
ni zavrzeno." In tise je dostavila: "Samo ona ne sme videti, strasno je 
natancna!"
Anica je zardela in se opravicevala: "Nerodna sem se "
"Seveda," je prikimala Marjanica, "za dvakrat seveda!" Nato je zmesala Marjanica 
krmo in hotela prijeti posodo, da jo odnese. Anica je pristopila:
"Poneseve skupaj!"
"Kaj?" je vprasala Marjanica, in ko je prijela Anica za eno rocico, je 
nadaljevala: "A tako, vi ste pridna gospodinja. Bog vam daj zdravja. Vcasih res 
ni cloveka, ki bi pomagal."
Nesli ste krmo cez dvorisce. Na stogu je stal Tomaz. Bil je videti zaspan in 
pretegoval se je. Ko je ugledal zenski, se je zasmejal:
"Zdaj bos pa gospa, Marjanica. Sama nevesta ti pomaga."
"Saj ti bi mi ne," se je ocividno po uporabi desnega usesa odzvala Marjanica, 
"ti bi se psa pahnil nazaj v vodo, ce bi prilezel iz nje, ne pa, da bi mu 
pomagal ven!"
Hlapec se jima je priblizal in se prilizljivo nasmehnil Anici: "Pristoja ti pa 
ne posebno, Ancka," je dejal, "se nisi vajena. Pa se ze privadis."
In motril jo je z rokama v zepu in osabno potresoval z levo nogo. Tedaj je 
prignal Lipe iz hleva zivino, in Tomaz se je umaknil v vezo. Zenski pa sta bili 
izsuli krmo v presicje korito.
"Za dve je prav dovolj," je sopihala Marjanica.
"Saj tezko ni, a v prste reze," je pripomnila Anica, otipaje si zardele prste.
"Reze, reze," je doumela Marjanica. "Pa po zimi, po zimi je sele hudo. Vsi prsti 
otecejo, in se po noci ne da miru in srbi in sciplje." In Marjanica je strahoma 
pogledala k nebu, kakor da ima zaceti vsak cas mesti, in ji ozebejo prsti.
"No, Vrana, no!" je vikal Lipe na mlado junico, ki je rila naprej. Anica se je 
ozrla na fanta. Visok in mocan, s podvihanimi rokavi na zilavih rokah, podoben 
mlademu volu po moci, je stopal za zivino. Njegov glas je bil prijeten, in Anica 
je nehote za strmela za njim.
Presici so bili hlastnili po krmi, s kaj vljudnimi priimki je govorila Marjanica 
z njimi. Nato pa se dvignila in vzela posodo. Tudi Anica se je obrnila za njo. 
Ko sta se vracali cez dvorisce, je dvignila Anica svoje oci in zagledala gori v 
oknu mej cvetocimi rozami bled, smehljajoc se ji obraz. Pokimala je veselo z 
glavo.
"Kako si pridna!" je dejal Juri, "jaz sem pa ravnokar vstal."
"Le pocakaj," je odvrnila Anica, "ti prinesem takoj kavo." Nekaka zalost je 
brnela iz njenih besed. Tako bled in mrsav se ji je zdel mozev obraz. Ali so 
bile tega roze krive, ali je bil res tako bled? Tedaj si Anica se ni bila v 
svesti, zakaj se ji zdi moz tako bolan in ni nic kaj zadovoljna z njegovim 
licem.
"Ni treba, Anica, saj pridem takoj doli!" je zaklical moz. Tedaj se je sunkoma 
odprlo na levi strani okno, in Anica je v tistem hipu prepoznala dvoje drobnih, 
polzaspanih oci. Premagati se je morala, da ni povesila pogleda in s silo je 
ublazila oblicje, katero se ji je bilo v hipu zasencilo z mrakom in zadrego, in 
zaklicala je:
"Dobro jutro, mati!"
Ali Katra se je umaknila z okna in se napravila, ko da ni slisala nicesar.
"Kaj je rekla?" je vprasala Marjanica.
"Kaj neki bo rekla!" je odvrnila zalostno Anica. Vrnivsi se v kuhinjo, je hitela 
Anica pripravljat kavo za moza in tasco. Pogrnila je v sobi na mizi in postavila 
na mizo posodo z mlekom in kavo in cukrom; prav tedaj je vstopil Juri in ji 
polozil roko na rame.
"Se slisal te nisem, kdaj si vstala! Zakaj me pa ne zbudis?"
"Ce pa tako dobro spis. In ponoci si kasljal. Cemu bi te budila? Spanje ti dobro 
dé," je odvrnila zena.
"Tak lenuh ne smem biti!" je odvrnil moz in sedel. Stala je ob mizi in ga 
gledala.
"Ti, kavo pa res dobro napravis," je dejal on, "Marjanici je vselej disala po 
cikoriji."
"Ali se ti zdi dobra?" se je nasmehnila zena, "ali res?"
"Res!"
Ona se je obrnila proti vratom. Iz kuhinje je bilo cuti glasno vikanje.
"Ali ze gres?" je vprasal on.
"Grem," je odvrnila, "moram pomagati Marjanici!"
"Ti," se je nasmehnil moz, "ali se hoces materi prikupiti? Le pridno, Anica!"
Anica je smehljaje se prikimala in sla. Nasla je v kuhinji Marjanico vso divjo 
in vpijoco na Nezo, ki za svoje dobro tudi ni molcala.
"Sest sem ti jih dala," je vikala Marjanica.
"Pet si jih dala, pa jih stej," je vihtela Neza sop zlic proti Marjanici.
"Izgubila si eno, pa lazes sedaj. Moj Bog, slabsa si ko otroci, prav nic se ne 
smem zanesti nate. To je vse samo radi te neumne glave. Tistih par las si zge, 
da bi pa delala, seve! In se, v kar jo clovek prisili, napravi narobe, " se je 
usipalo Marjanici iz ust tako hitro in glasno, da Nezi ni preostajalo drugega, 
nego cepetati od nestrpnosti z nogami in vihteti z zlicami. Ko pa se je 
Marjanici zaletelo, je hipoma porabila to priloznost Neza.
"Narobe seve. Kaj pa ti, kaj, ki devljes cesen v jespren? O, le vprasaj Krivca. 
Je rekel, da naj se mu se enkrat to pripeti, je rekel, da ves cesen v jesprenu "
"Kaaj?" je zatulila Marjanica posluzivsi se desnega usesa, "to si napravila ti, 
nalasc ti in ti, ti. Ali zdaj ves? Ti zlobna, grda poniglavka ti, zanikarna, 
cesen v jespren! Ste slisali kdaj kaj takega, ljudje bozji, ste slisali?"
"Marjanica!" je bilo cuti iz sobe, in v hipu se je Marjanica umirila. Ta hip je 
prisel za Anico, ki je bila stopila preje v kuhinjo, Juri. Iz sobe je bilo cuti 
drugikrat:
"Marjanica!"
"Ali mene hoce?" je vprasala Marjanica Jurija in Anico.
"Tebe, tebe!" je skodozeljno prikimala Neza. Marjanica je sla v vezo in onstran 
v sobo in pustila vrata odprta.
"Danes je mleko zopet prismojeno!" se je hudovala Katra onstran.
"Jezes, pa ni mogoce," se je zacudila Marjanica.
"Pa je," je sitnost stresala Katra, "kaj le treba, da mi tu pogrinja kakor v 
gostilni. Bi raje mleko prav ogrela, pa ne teh gosposkih komedij."
Anica je zacutila, da ji stopa kri v lice. Skoro sepetajoc je vprasala Jurija: 
"Ali res disi?"
"Pojdi no," je odvrnil moz in ji stisnil roko, ko je vstopila Katra in za njo 
Marjanica.
"Nekam prehlajena sem, nic ne morem vedeti. Premocno mleko je, predobro," je 
govorila Marjanica in niti pogledati si ni upala Anice.
"Z levico ste vstali, mati!" se je oglasil Juri. Katra ga je namenoma preslisala 
in se obrnila proti Nezi.
"Kaj pa s teboj in Marjanico, kaj? Ko dva jesiharja vpijete. Zapomni si ti, 
Marjanica, da ne misli, da smo vsi gluhi, ce si ti! Neza, kateri delajo steljo?"
"I, no," je pripomnila Neza, "saj so vedno isti."
"Vedno isti," se je zopet razjezila Katra, "ali je to odgovor?" Pogledala je na 
Anico in Jurija, ces, le nikar se mi se ne izgubita, sta vidva ravno taka 
zanikarneza; nato je pokazala na prazno posodo za vodo in velela: "Kaj, bom jaz 
nosila vode mesto tebe, Neza?" Molce se je pobrala Neza s posodo.
"Kaj pa ti, Marjanica," se je obrnila nato Katra k dekli.
"Po krompir pojdem v klet in po obelo!" je rekla na desno uho prisluskujoca 
Marjanica. Katra pa je stopila na vrata in se obrnila k Juriju.
"No, kaj pa zdaj? Pojdi malo pomagat v senozet ali pa razkolji tiste coke za v 
pec. Saj vidis, da hlapci nimajo casa."
"Grem v senozet," je odvrnil Juri in odsel z materjo, da je ostala Anica sama, 
dokler ni prisla Marjanica z obelo in se nato vrnila po krompir.
Tresoc se in tih je prilezel od nekod tascin brat Luka in zlezel za ognjisce ter 
voscil Anici dobro jutro. Anica, ki je bila vzela obelo, da jo razseka, je 
pustila isto in mu nalila skledo zajtrka. S tresocimi rokami je prijel starec 
posodo.
"Ali vas zebe?" je vprasala Anica.
"Kaj ne bi, ce pa piha pod streho vso noc!" je odvrnil moz.
"Zakaj pa ne spite v oni sobici gori?"
"Ta je za jabolka in zelje," je pripomnil pikro, "zelje zmrzne in skoda bi ga 
bilo, Luke pa ni skoda!" Nato je moz prinesel skledo na usta in pil. Potem je 
vstal in lezel izza ognjisca in godrnjal: "Vsaj za pipo tobaka da bi bilo vedno, 
pa se tega ni, in ce je, pride in krici, da bom zazgal." Tako govorec sam s 
seboj je sel na dvorisce. Anica pa je zacela narezovati obelo. In tedaj je 
slisala Tomazev glas iz dvorisca:
"Kaj? Tobaka bi rad? Glej, Luka, tam je oreh. Naberi listja in ga posusi. Ne 
disi ravno dobro, a za silo je tudi in kadi se prav tako."
"Ali ze spet kaj beraci," je zaslisala nato Anica glas Katrin, "kaj bi zopet 
rad, kaj?"
"Luka ne beraci," se je norceval Tomaz, "ali neumen ni, zivel bi rad grofovsko, 
gosposko."
"O saj bi lahko, pa je vse zapravil," je pripomnila Katra in s trsim glasom je 
dostavila: "Poberi se, postopac."
Nato je Anica slisala, da sta se hlapec in Katra priblizala hisi, in Katra je 
rekla: "Ali imas kaj hudo dela?"
"Ze gre," je pripomnil dvoumno hlapec.
"Preobleci se," je velela Katra, "pa doli k Cerarju stopi, naj zapreze."
"Tisto pa," je dejal fant, "pravzaprav nisem nic kaj vreden danes. Se vsaj 
izzracim."
Katra je stopila v kuhinjo. Anica je rezala slanino in se ni ozrla na njo, ko je 
pristopila.
"Za kaj pa bo to?" je vprasala tasca.
"Za kosilo!"
"Kaj? Za kosilo?" je zastokala tasca, "no, ti pa znas, ali je to za en obed. To 
je za trikrat, ljuba moja. Lepo bos gospodarila."
"Saj nas je petnajst danes," je ugovarjala Anica.
Tedaj je vstopila Marjanica. Katra je potegnila Anici noz iz rok in oddelila del 
obele.
"To je za petnajst!"
"Zelje pije obelo," se je pritaknila Marjanica, "pa sem urezala nekaj vec!"
"A tako, to je za zelje," je s se vedno ogorcenim glasom dejala Katra Anici, 
"zakaj pa tega ne poves?" Nato se je obrnila k Marjanici:
"Za me in Tomaza ne pripravljaj nic."
"Kaj?" je klicala Marjanica za odhajajoco. "Zdaj pa delaj, ce pa ne vem kaj. Kaj 
je pa rekla?"
Anica ni pazila na njeno vprasanje.
"Ali ste tudi vi gluha," je ocitala Marjanica. Anica ji je obrazlozila rec.
"Kaj?" se je zacudila Marjanica, "ne bosta jedla, ne bosta? Tomaz ne bo jedel? 
Seveda, objedel se je in bi rad prebiral."
"Ne, ne," je mirila glasno Marjanico Anica, "doma ju ne bo, z doma gresta."
"Aha," se je se glasneje zgrazala Marjanica, "tako, tako. Z doma gresta hlapec 
in gospodinja. Na bozjo pot. Menda. Tomaz hodi vsak dan na bozjo pot k Cerarju 
na vino."
"Lepo te prosim, Marjanica," je prosila Anica, "govori tiho. Naj gresta, ce so 
opravki. Toda ne krici!"
"Ali kricim?" se je zelo zacudila dekla in umolknila. Zunaj je bilo cuti zvizg 
in Tomazev glas:
"No, Sultan, pojdes z mano? Pa kaksen si, potep, so te Lahovi spet malo 
potrgali." In nekaj hipov zatem je vstopil Tomaz z velikim psom v kuhinjo.
"Le lepo kuhajte vidve," je dejal modro in pomeziknil Anici. Marjanica pa se je 
ustopila predenj:
"No, zal pa si, zal, da le zamazan ne bi bil tako."
"Kar ocistila me bos!" je odvrnil Tomaz.
"Seveda," se posluzuje desnega usesa Marjanica, "ocistila bom krompir, ne pa 
tebe!"
"Ena me bo, ali ti ali Anica!"
"Kaj?" ni slisala Marjanica.
"No, Anica," je pristopil hlapec. "To mi bos ze naredila."
Anici je udarila kri v lica. Silno zoprn ji je bil nadlezni clovek. Ali 
premagala se je in dejala:
"Ce pa imam mastne roke, naj te Marjanica."
"Ti me bos, Anica," je silil hlapec, "zato ker se tako branis." Dvignila je 
svoje lepe, resne oci in ga premerila od glave do nog, da mu je izginil zasmeh z 
usten.
"Kdaj cisti gospodinja hlapcem obleko?" se ji je izvilo iz valujocih prsi.
"Ce tako mislis, seveda " je pripomnil in se zasmejal. Anica se je ozrla, za njo 
je stala Katra, in iz njenih drobnih oci so svigali bliski jeze in zlozeljnosti. 
Katra je pristopila k Tomazu in rekla:
"Nasa gospodinja je prevzetna. Da pa ne poreces, Tomaz, da ti gospodinja ne sme 
izkazati take dobrote, ti ocistim jaz."
Anici je udarila kri v glavo. Hlapec in Katra sta zapustila kuhinjo in Anica ju 
je slisala sepetati v vezi in se smejati. "Oba me sovrazita in pomenjena sta," 
je mislila Anica, in solze gneva in zalosti so ji privrele v oci. Tedaj je noz 
zaskrtal ob nekaj trdega, Anica je rahlo kriknila. Iz prsta ji je divje curljala 
kri.
"Oh, ste nerodni!" se je zacudila Marjanica, "vi nesrecni otrok, kako se morete 
tako vrezati."
Marjanica je hitela povezovat krvaveci prst. Tomaz in Katra sta se vrnila v 
kuhinjo.
"Aha, to je za kazen," se je ponorceval Tomaz.
"Saj nisi za kuhinjo," je piknila Katra nevesto, "zakaj se le stulis sem. Gori 
pa so postelje v neredu, in pometel tudi se ni nihce. Vsako dete zna vec ko ti."
Katra in Tomaz sta bila odsla, Anica pa je sedla na ognjisce in zajokala.
"Ali tako boli?" je vprasala usmiljeno Marjanica.
"Boli, boli!" je plakala Anica, nato je vstala burno in hitela gori v svojo sobo 
in se vrgla na posteljo ter ihtela: "Ali sem to zasluzila, ti moj Bog, ali sem 
to zasluzila?"
In kakor v ogorcenosti in odporu je dvignila oci proti nebu, in tedaj so 
obvisele te zalostne in odgovor iscoce oci na sivorjavem ocesu v okrhanem 
okvirju nad posteljo, in Anico je pretreslo do srca. Obrisala si je oci in 
ranjeno roko je dvignila ko v molitvi proti sliki in rekla: "Ti vse vidis in ti 
ves vse. Ne zapusti me, ne zapusti me." In glava ji je klonila in Anica se je 
zamislila, in vse davne pa do najblizjih slik so sle mimo nje, in polagoma se je 
umirila in z zaupanjem je dvignila se enkrat oci k skrivnostni sliki svoje 
mladosti. Tedaj je vstala in stopila k oknu in se ozrla na dvorisce. In tam doli 
sta stala dva moza. Eden od njiju slaboten in bled, drugi velik, lep in mocan s 
podvihanimi rokavi. Anica je odstopila skoro plasna od okna in zajecala: "Ne, to 
ni prav!"
In zdelo se ji je, da ne more prestati vprico sivorjavega ocesa, in odhitela je 
iz sobe, da pozabi prizor, ki ga je videla na dvoriscu.
Tam doli pa je nasla moza v prijateljskem pomenku z Lipetom. Ali ona ni 
pristopila k njima, temvec se je vrnila v kuhinjo k Marjanici in delala in 
pomagala dekli in poslusala njeno glasno govorico in se ji nasmihala, ko je 
Marjanica hvalila njeno marljivost; ali nasmihala se je tako zalostno, da je 
koncno se Marjanica izgubila dobro voljo in umolknila, srecna Marjanica vprico 
nesrecne neveste na Peci. 



6. POGLAVJE
In sivati noce
Dezevno jesensko vreme je sedlo z veliko trdovratnostjo nad dolino. Bilo je zelo 
mrzlo in onstran nad vasjo je bilo videti ze s snegom pokrite gore, tu doli v 
nizavi pa je kuhala mrzla megla, da niso ljudje sami vedeli, kdaj si nabavijo 
drva za zimo, ki je bila ocividno letos prihitela prezgodaj. Dan za dnevom je 
lezel enakomerno v megli, ginili so tedni, da clovek res ni vedel, cemu ginejo. 
In vendar se je zdelo ljudem, da bi ze bilo dobro, da se enkrat vreme preobrne 
ali tako ali tako. Kakor dih umiranja in dolgega casa je bilo vsepovsod, prav 
kakor tedaj, ko je bil kovac prikoval smrt na hrusko in je prisla v dezelo 
zalost in skrb in dolgcas. Popolnoma tako je bilo sedaj, samo da ni bilo 
slavnega kovaca nikjer, in je smrt kaj vljudno obiskovala ljudi, in so mrli 
starci na naduhi in otroci na davici.
Ni bilo preteklo dvoje mesecev, in Anica je cutila, da je trudna. Trudna Peci in 
dela, trudna zbadanja od strani tasce, trudna od tega cudnega, nenaravnega 
zivljenja na Peci. Zdelo se je, da so ji lica upadla in obledela. A to je bilo 
samo vcasih, ko sta jo morile zalost in zapuscenost. Pac pa je smeh docela 
izginil z njenega obraza. Zamisljene njene oci so bile podobne solncu, ki vse 
bolj slabi jeseni. In zdaj so bile povrhu se megle pokrile to solnce. In tudi 
Anici so legle megle na srce. Brezcutna bi bila hotela biti Anica, ali ni mogla, 
in tolazbe, nekake vzpodbujajoce moci ni nasla.
Ali naj bi jo bila iskala pri mozu? O Bog, prav v dno duse mu je videla, da je 
trudnejsi od nje in da je ni reci, ki bi ga vzdramila. Ce je ona hirala dusevno, 
je moz umiral, in ona je vedela to in mu ni mogla pomagati. Zato je bilo treba 
neboticne moci, ona pa in njena dobra volja je krvavela dnevno pod bicem tascine 
nadvlade. V teh dneh se je bila sprijateljila z malo Jerico, vzela jo s seboj na 
vseh svetih dan na grob rajne mamice in tete. Razjokala se je in zvecer se je 
vrnila z molceco Jerico. Nehote ji je bilo dete prirastlo k srcu. Izraz tope 
brezcutnosti na Jericinem obrazu je izginil, ko je zaslisala prijazno besedo iz 
Anicinih ust, in oci so ji v sveti navdusenosti zazarele.
"Smrt! to je najlepse, kar si morem zeleti," je modrovalo mlado dekle, "umreti 
je lepo, umreti za Boga." In za hip je pristavila: "O srecni ljudje, ki jih 
trpincijo in morejo preliti kri za Kristusa."
Tedaj je Jerica utihnila; opazila je, da je Anica ne poslusa. Anica je mislila 
vse nekaj drugega in sele po dolgem se je zavedla in vprasala Jerico:
"O smrti si govorila? Ali ti ne zivis rada?"
"Zivim rada, da trpim!" je dejala deklica. Anica se je presenecena ozrla na njo. 
Kako more to dete govoriti o smrti? Kaj sploh ona ve, kaj je smrt?
"Kaj drugega misli, Jerica," jo je karala Anica, "potem se ti bo pa sanjalo o 
smrti!"
"Meni se sanja samo o smrti in trpljenju. Samo vcasih se mi sanja, da bom velika 
gresnica in se sele po dolgih letih spokorim," je zopet pripovedovala Jerica, 
"in tedaj me je strah in se zbudim in ne morem vec zaspati!" Dekletove oci so 
zarele tako cudno v somrak, in Anica je potegnila deklico k sebi in jo 
poljubila.
Vtis tega vecera je ostal cele tedne v spominu Anici. Vedno in vedno na novo ji 
je prislo vprasanje: Kaj je smrt, ali je smrt res nekaj groznega, ali ni samo 
strah v nas in je smrt sama na sebi nekaj lepega? In nekega dne si je odgovorila 
Anica: "Jerica se ne boji smrti, zakaj v nji je ljubezen velika in velika vera. 
Jaz pa, mi pa, mi veliki otroci umiramo od strahu, ker ne ljubimo in smo brez 
vere."
In dan je minil za dnevom, ali pravega razpolozenja ni bilo za Anico. Cutila je, 
da ni najmanjsega razlocka mej njo in umirajoco naravo, in skoro zelela si je 
nekaj posebnega, groznega, nekaj takega, kar bi jo pretreslo, napravilo njenemu 
misljenju in zivljenju drugo pot, zaobrnilo njene misli v gotovo smer. Samo te 
negotovosti in mlacnosti ne, samo tega hiranja in umiranja ne. Kdo ve, ali ni 
njen moz cutil istega? Ni li morda ravno radi tega izostajal po cele dneve z 
doma in vcasih celo pil, da ga je drugi dan bolela glava in je kasljal po noci? 
Sivorjavo oko nad posteljo Anicino je gledalo zagonetno in zalostno v somrak, in 
Anica, ki je vcasih dvignila k njemu oko, je cutila, da ji je celo ta slika 
nekam tuja, malomarna.
Polagoma je zacelo Anici postajati to stanje grozno in sklenila je, da hoce 
hoteti, a kod, a kaj tega sama ni vedela.
Tako je bil prisel dan sv. Andreja, in tasca se je bila odpeljala v mesto, kjer 
je bil letni semenj, da nakupi obleke za zimo celi druzini. Vzela je Jurija s 
seboj. Ko sta sedla v voz, je prisel za njima Tomaz. Katra je velela pocakati in 
rekla:
"Bi sel tudi rad? Saj za enega se ze stisneva, kaj!"
"Vi ste prav res, kakor se tice, mati," je dejal Tomaz in sedel na voz. On in 
Katra sta sedela udobno, skromni Juri pa zelo nerodno. Ali onadva sta se malo 
brigala zanj. Saj pravzaprav niti na semenj ni sel, temvec k zdravniku, ker ga 
je bila Anica lepo preprosila.
Drugi dan je zagledala Anica, ko je prisla doli v sobo, ogromen kup blaga. Pozno 
po noci se je bila vrnila Katra s sejma. Anica se ni dotaknila blaga, ali proti 
desetim je bila vstala tasca in jo poklicala.
"To sem kupila, glej," je razkazovala kos za kosom tasca, "ali se ti ne zdi, da 
je trdno in lepo? Komaj se sem dobila to. Po goldinarju je. Bos sesila do 
nedelje, saj nimam, kaj bi si oblekla. To je za srajce, za Jurija. Pa Tomazu jih 
obenem napravi. Kaj hoces, saj je le domac, in ti se razumes na delo. Je le 
dobro, da ni treba tuje sivilje, denar je drag in casa imas dovolj!" In Anica je 
kimala z glavo in gledala na velikansko skladisce obleke in ponavljala v dusi: 
To je njej za obleko, to je za predpasnike, to je za zimske jopice, za srajce, 
za krilo, za hlace, to je za Jurija, za Tomaza, za Nezo, za Jerico, za vse in 
vsakega nekaj, samo za njo in Luko nic. In ona naj siva vsem, mozu, tasci, 
hlapcem in deklam, ona, nevesta na Peci. Jerici! Ti moj ljubi Bog, njej rada na 
pravi in pastirju. Ali zakaj naj ona siva Nezi, zakaj Tomazu? Ali ne zna Neza 
sama sebi sesiti zimske kocemajke, in Tomaz, ali nima denarja, pa bi si dal 
napraviti v vasi? Zakaj pa so sivilje, ali zato, da bo ona delala za vse? In vse 
vecji se je zdel kup blaga Anici in vse vecji se ji je zdelo stevilo ur, ki jih 
naj bi presedela za tem kupom blaga. Zato pa ni skoro vedela, kje in kaj naj 
vzame prvo v roko.
"Samo da mi obleko sesijes do nedelje; drugo se ne mudi!" je zopet pripomnila 
tasca.
Pri teh besedah je pogledala ostro Anici v obraz in videca njeno zamisljenost 
pripomnila: "Zate nisem vzela nicesar, saj si dobro zalozena z obleko. V treh 
letih je ne obnosis." In zena je z ostrim pogledom motrila Anicino lice, da je 
postala nevesta zelo zbegana in ni rekla nic. To pa je moralo jeziti tasco in 
nekam srdito je rekla: "Ce ti pa ni prav, ti moj ljubi Bog, saj ti svoje blago 
odstopim. Ze potrpim."
"Ne," je dejala sedaj Anica, "ni treba!" Cutila je, da bi v hudi potrebi le 
nerada prejela kaj od tasce, in nadejala se je skrivaj, da je Juri gotovo kaj 
kupil zanjo. Ali Juri je bil vstal precej rano in odsel z doma, in Anica ni 
vedela, kaj je z njim. Tudi ji sinoci ni rekel ni besedice, kaj mu je svetoval 
zdravnik. Vendar pa je cakala, da govori zvecer z njim. In vzela je mero tasci 
in se lotila dela. Prst, kjer se je bila vrezala, ji je zelo nagajal, in ko je 
sedela skljucena v sobi, jo je zacelo zebsti v noge in roke. In obenem je 
zacutila silno zapuscenost in neznosno ji je bilo v sobi, polni vzduha po 
kupljenem blagu. Cutila je nekak odpor proti vsemu, jezila se skoro na moza, da 
sama ni vedela zakaj. Nikakor ji ni hotelo delo izpod rok.
V tem mucnem polozaju je minil predpoldan, in popoldan je bil se dolgocasnejsi, 
ker se je bila megla zgostila in je bilo skoraj temno. Vendar pa so bile ure do 
vecera minile hitreje, zakaj prisla je bila Marjanica in govorila po svoji 
preprosti navadi zivahno in glasno. Pripovedovala je o nekem cudezu, ki se je 
bil zgodil v Lurdu in nastevala, koliko ljudi je bilo ob tisti priliki zraven in 
koliko svec je gorelo ter koliko duhovnikov je slo v sprevodu, da se je Jerici, 
ki je bila za pecjo in izbirala iz psenice ljuljcino seme, svetil obraz divne 
radosti. V druzbi s tema dvema bitjema je minil Anici popoldan. Samo za cas je 
prestala z delom in si pomela roke, ker jo je zeblo.
Zgodaj se je bilo zvecerilo.
Po vecerji je Anica zopet vzela sivanje v roke. Neljubo ji je bilo sivanje, ali 
mislila je, cim preje izgotovim, tem preje bom prosta. Ostala je bila sama v 
sobi in misli, ki so jo cez dan morile, so se vrnile znova, in znova je mislila 
Anica na Jurija, svojega moza. In zacutila je sedaj prav jasno nevoljo nad njim: 
"Bolehen je in se ne varuje in mene zanemarja. Prav nic mu ni mari, kaj delam. 
Ali je to prav?" S silo je krotila svojo zalost Anica, hotela se je prisiliti, 
da ne bo huda na Jurija, in ko se ji to ni docela posrecilo, je jokala sama 
vase, brez solz ihtela v svoji zapuscenosti. Tedaj je prisel Juri. Sedel je. Bil 
je videti truden in slabe volje. Ona je molcala.
"Ali ti ni kaj prav?" je vprasal moz.
Ozrla se je z zalostnim pogledom nanj. On se ji je priblizal.
"Anica, huda si, ker sem tak," je govoril. Ona ni vedela, ali obzaluje, ali se 
ji posmehuje. Zato je ostala nepremicna, z ocmi vprtimi v delo. On pa je govoril 
kakor zase:
"Ne zameri mi tega. Bo preslo. Saj sam ne morem nic zato. Grem in grem in 
cimdalje sem z doma, tem lazje mi je. Samo da ne vidim Peci, in mi odleze. Pri 
tujih ljudeh posedim. Tuji ljudje vse drugace zive, ko mi na Peci, in to me 
razvedri."
Tedaj je dvignila glavo in ga pogledala karajoce in prosece:
"Kaj ti je rekel zdravnik?"
"Oh," se je nasmehnil, "ne boj se! Glej, nic drugega mi ni rekel, nego da naj se 
mnogo gibljem in zivim dobro in redno."
"Ali je to res?" je vprasala in pristavila: "Potem pa ne recem nic, ce te ni 
doma. In to malo dolgega casa bom ze prenesla!"
On je sedel k nji in presekal smisel govora: "Sivas?"
Prikimala je.
"Ti si zelo pridna," je dejal. Toda Anica se je skoro zgenila strahu, tako 
brezcutno in brezsmiselno je rekel to. "Saj mu je vse eno," je mislila. "On ne 
misli ni malo vec name. Kakor otrok je, ki se nasiti igrace." In razburjenja, ki 
se je je polastilo v tem hipu, ni mogla zakriti, in rekla je:
"Juri, ne misli, da ti kaj ocitam, ne, Juri. Ali hudo mi je, in tako ti hocem 
povedati, kakor mislim. Tako kratek cas sva moz in zena. A ti si ze pozabil." 
Videla je, da so mu oci zadrhtele kakor sitnemu otroku, kadar ga motimo pri 
igri, in skoro jezno je rekel:
"Res je, Anica, silno pust clovek sem. Vcasih cutim to in prav radi tega bi rad 
pil, ali vino mi ne de dobro, in potem sem se pustejsi."
Jezilo jo je, da je tako odgovoril, in trse, kakor je hotela, je rekla:
"Ali res mislis, da sem taka vrtavka in tako malo resna, da bi zahtevala od 
tebe, da mi vriskaj in poj? Ne, ne, Juri! Toda drugace mislim jaz to, drugace "
"Kako no?" je zopet vprasal nestrpno.
"Tako," je odvrnila hitro in burno, "tako mislim, da si ti moj moz in jaz tvoja 
zena, in da sva moz in zena, da skupno ziviva, trpiva, pomagava drug drugemu, da 
zaupava drug drugemu. Juri," je viknila skoro, "hocem, da isces pri meni tolazbe 
in ne iz ven Peci. Ce je tu ni za te, Juri, potem je vse zaman, najina sreca in 
zivljenje, potem mi je zal, da sem prisla na Pec. Ziveti sem znala tudi sama. 
Sedaj pa je tako, da hocem ziveti, a ne za se. In ce ti tega ne razumes, moj 
Bog, Juri, potem si varal samega sebe in si varal mene!"
Ze ko je govorila, se je bil dvignil in skoro strupeno je pripomnil:
"Ne vem pravzaprav, kaj hoces od mene. Ti imas tako svoje misli. In morda je se 
nekaj drugega vzrok, in sama ne ves."
"Vzrok?" se je zacudila ona.
"Da," je dejal on, "z mojo materjo se ne moreta, in tebi ni prav, da se tako 
malo mesam v vajine posle. Ti bi rada "
"Tvoja dolznost je to, Juri," je odvrnila ona, "ti ves, da potrpim vse. In 
potrpim samo radi tebe, a ti si slep in gluh. A meni je to hudo," je zastokala. 
Ali po kratkem hipu se je ohrabrila in dejala: "Glej, Juri! Tvoja zena je 
najslabsa dekla v hisi. Hlapcem mora sivati srajce, in v zahvalo se ji hlapci 
krohocejo. A ti molcis, ti!"
"Ali si ne znas pomagati sama?" je rekel nestrpno.
Ona pa ni odvrnila nicesar; molce je zacela znova sivati. Ali v grlu jo je 
dusilo. Toda ni pristopil, da bi se mu bila zjokala na prsih. Molce je odsel. 
Tedaj pa je naslonila trudno glavo na sivanje in jokala dolgo in krcevito. 
* * *
Tam zunaj v naravi se je bilo zgodilo kakor cudez. Nenadoma se je bila zjutraj 
dvignila megla, in najlepsi, kakor pomladni dan je sinil nad dolino. Cisto 
prijetno gorko je bilo, in Anica je imela ze ves popoldne odprto okno. Da je 
bilo cuti glas ptic ali zvoke pastirske piscali, bi bila Anica mislila, da je 
najlepsi pomladanski dan. Ali vse tiho je bilo zunaj, samo znani cloveski 
glasovi so udarjali zdaj pa zdaj Anici na uho. Kljub temu ji je slo delo izpod 
rok. Izgotavljala je tasci obleko in sama skoro ni vedela, cemu ji je pri srcu 
mehko. V davne, pozne dni ji je snivala dusa. Zamislila se je bila Anica tako 
dalec, da ni vedela, ali so bile sanje, ali je bila resnica:
Po cesti doli so ropotali vozovi, in nekdo je rekel, da se peljejo romarji. Zdaj 
pa zdaj je bilo razlociti iz ropotanja voz pobozno pesem. Vseokoli je bil lep, 
topel solncen dan, in macka je sedela na pragu in venomer gladila s tacico mehki 
gobcek. Sredi trate je stopal petelin, zdaj pa zdaj zamahnil s perotmi in zapel. 
In zopet je bilo cuti s ceste gori glas ropotajocega voza. Anica je sedela na 
vrtu pred hiso. V senci je lezal visok moz in gledal doli na cesto. Anica se mu 
je priblizala. Zacudeno je pogledal, in ko se mu je vspela v narocje, jo je 
skoro s silo pahnil. Ona pa je zajokala. In potem jo je moz vzel k sebi in jo 
zacel tolaziti, dokler se ni zasmejala. Pravil ji je, da se tudi on popelje 
kakor ti romarji in se dalj, dalj, cez veliko, veliko vodo, prav na drugo stran 
zemlje. Pa ne za vedno, ne! je prosila. Ne za vedno, je dejal in pravil, da se 
vrne, in da bo tedaj Anica tako velika, in on ji bo prinesel toliko lepega in 
dobrega. In tedaj je ona udarila z rocicama in bila vsa vesela, in tudi on se je 
smehljal in govoril: In ti si mislila, da pojdem za vedno? In ona je odkimala 
dvakrat, trikrat, petkrat...
"Ne za vedno!" se je zavedla Anica. In zdaj je vedela, da to niso bile sanje in 
da je to prvi spomin njenega zivljenja, in da je to njeno prvo razocaranje, in 
da se oni moz ni nikoli vrnil, in da je ona, Anica sedaj velika in sedi na Peci 
in je brezmejno zalostna, ko se spomni moza, ki jo je prvo sunil in potem objel, 
in da bi ga tako rada se enkrat videla, njega, edinega, ubogega, nesrecnega 
oceta.
Tedaj so se odprla vrata in vstopila je tasca.
"Pomerit sem prisla," je dejala, "kaj, saj bos menda gotova."
"Da," je odvrnila Anica in raztegnila obleko. Tasca se je priblizala in prijela 
za rob obleke.
"No, ti si pa lepa," je vzkliknila nenadoma, da je zazeblo Anico do srca. "Saj 
to je narobe! O ti moj Bog, sedaj mi sesije obleko narobe in ne na lice." Zeni 
je pri slednji besedi rastel gnev in glas, da je Anici plesalo pred ocmi in je 
rdela od zadrege in strahu. Iztrgala je tasci obleko.
"Saj ni res! Kaj se lazete!" je viknila bolj prevzeta veselja, da je trditev 
tascina neresnicna, nego razburjena.
"Kaj?" je pihala tasca. "Se lica ne loci od narobe in se usti, da je sivilja! Pa 
ne! To si mi napravila iz jeze in nalasc. Saj te poznam."
"Ni res!" je viknila Anica, iztrgala v hipu obleko tasci in hitela v kuhinjo. 
Nasla je Marjanico in jo burno vprasala: "Marjanica, ali je to lice, ali to!"
"Bog pomagaj," je k sreci na desno uho ujela vprasanje Marjanica, "saj imate 
oci, to je lice. Da niste prav sesili? Ali ste znoreli? Kaj hocete? To je lice, 
seveda!"
Tedaj je privihrala tasca in kricala:
"Sem mi daj obleko! Tako lepo blago, in vse gre skazit. Sem daj! O, saj sem 
vedela, da bo kaj narobe, in res mi sesije narobe."
"Molcite!" je kriknila sedaj Anica, "vi zamenjujete lice z na robe, ne jaz. 
Zakaj kricite? Pa vprasajte Marjanico, ali pa cesarja samega."
Katra je vzela obleko in vrsala na dvorisce. Sprva je steknila Nezo, in ta ji je 
pritrdila. Potem je srecala Simna, ki se sprva ko dober politik ni hotel 
odlociti ne za eno ne za drugo. Klanjajoc se pa vljudnosti in casti Katrini, je 
pritrdil, da bo ze res, kar trdi tasca. Potem je naletela Katra na Lipeta, ki se 
ji je zasmejal, da ne pozna lica, da je on moz, a toliko da ze loci, da to ni 
lice, kar trdi Katra. Katra jo je pobrala, ces, kaj da on ve. Za mosko obleko 
morda, za zensko pa ne. Tedaj je pristopil Tomaz. "Glej," ga je nagovorila 
Katra, "taka je nasa nevesta; ji dam obleko delati pa mi iz same jeze narobe 
sesije. Kaj bi napravila sele s srajcami za te in za Jurija. Taka sivilja, se 
lica ne loci." Pristopila sta bila Neza in Sime. Nekako vstran je stal Lipe. 
Tedaj je stopila Anica med vrata. Oblicje ji je gorelo razburjenja. Tomaz je 
sunil Katro, ces: "Poslusa!"
"Naj poslusa," je kricala tasca, "skoda, da Jurija ni, da bi se on razsodil. Na, 
na, Neza, in nesi Cilki, naj popravi, ce more. Pa ji reci, da je ze tako, kadar 
nasa noce."
Anica se je morala prijeti za vrata, zakaj od jeze je kipelo v nji, da ne bi 
bila mogla izpregovoriti niti besede.
Tasca pa je k poslom obrnjena izzivala se dalje:
"Take so te mlade punice! Za nobeno delo ni, in ce kaj zna, pa noce. Clovek se 
trudi in ubija od zore v mrak, troti pa zró."
"Troti, haha," se je ljubeznjivo skusal nasmehniti Tomaz proti Anici. Ze je 
hotela pobegniti Anica, ali komaj je cutila dovolj moci. In tedaj se je nekaj 
zgodilo. Mirno je pristopil Lipe, vzel obleko in dejal:
"Deset policev, mati, staviva, da je to lice."
"Troti, troti," je ponavljal Tomaz za Lipetom, ki se je obrnil sedaj in dejal:
"Ali ves, Tomaz, da trdis resnico. Na Peci so res troti."
"Res?" se je zacudil Tomaz.
"Prav res," je nadaljeval Lipe napol k Tomazu, napol k Katri, "pa nasa nevesta 
ni trot!"
"Kdo pa?" se je razkoracil Tomaz; ocividno se je hotel pobahati in pokazati pred 
Katro. Neza in Sime sta se skromno umaknila, tako da sta si stala hlapca z oci v 
oci. Katra je stala ob strani. Na vratih je s siroko odprtimi ocmi cakala Anica.
"Kdo?" je zategnil Lipe, "ti, Tomaz, na primer!"
"Kdo pa tebe po cem vprasa," je rekla zdaj Katra, "ali nimas nic dela?"
Toda Lipe je bil videti kaj odlocen in silno dobre volje in smehljaje se je 
rekel:
"Brez zamere, gospodinja, pa je ze tako. Tisti, ki pri obleki zamenja lice, tudi 
cebele od trota ne bo locil."
Sedaj stoprav se je oglasil "oskrbnik" v Tomazu:
"Kaj pa, ce bi hlapca zamenjali , ali pa ce bi hlapec moral zamenjati 
gospodarja?"
Toda Lipe je bil neusmiljen.
"Kdo bi pa potem delal, Tomaz? Troti?"
"Ves kaj," se je razkoracil sedaj Tomaz, "ce ti ni prav, Lipe, saj lahko gres!"
"Tomaz," je odvrnil mirno Lipe, "hlapec ti, hlapec jaz, ce pojde kateri, in 
kateri pojde , pove gospodar!"
"Prav nic te ne ustavljam!" je od jeze hripava pripomnila Katra. Lipe se je samo 
smehljal.
"Lahko gres, kadar hoces," je nadaljevala Katra, "bolje prej, ko slej. Da bi se 
hlapci vmesavali v reci, ki jih prav nic ne brigajo, tega nismo vajeni na Peci. 
Zato pa lahko gres, Lipe!"
"Hm," se je zacudil navidezno Lipe, "kaj ste vi, mati, gospodar? Mislim, da je 
Juri. In samo on me bo gonil raz Pec."
Se nikoli ni slisala Katra takih besed. V zivo rano je zadel fant z opombo, da 
je na Peci prav za prav Juri gospodar. V tej jezi je Katra pozabila vse 
dostojnosti. Dvignila je roko in velela:
"Se danes pojdes! Se sem gospodinja jaz!"
"Bosa je ta, mati. Kaj ste tako pozabljivi, da ne veste, da je Juri ze izpolnil 
stiriindvajset let. Krstili ste ga za Jurija, rojen je pa bil menda oktobra." In 
fant se je obrnil in odsel visokovzravnan proti hlevom. Katra je planila proti 
hisi. Tomaz pa je sel za Lipetom.
"Ti," je dejal, ko se Lipe ni ozrl.
"Kaj?" se je obrnil sedaj Lipe. Hlapca sta si stala enako mocna naproti. Lipe je 
bil miren, ni pa bil Tomaz.
"Tisto o trotu si bom zapomnil," je dejal Tomaz.
"Le," se je odzval Lipe, "zato sem ti povedal."
"Molci!" je siknil Tomaz. "Ali hoces, da te trescim cez streho?"
"Kajpak, tak trot, pa mene!"
Tomaz se je zakadil v Lipeta.
"Ce je pa tako naj pa bo!" je mrmral Lipe, se umaknil Tomazu, ga popadel okolu 
telesa in ga polozil na tla in dejal:
"Tomaz, ti si dober clovek, pretepati se pa ne znas!" Toda Tomaz je bil 
razjarjen in je zacel vihati rokave.
"Ali bo zdaj zares?" se je smejal Lipe.
Tomaz se je ravno hotel pognati na Lipeta, ko ga je nekdo prijel za rame. Bil je 
Juri. Pravkar je bil stopil na dvor.
"Kaj je to?" je vprasal.
"O, nic!" je odvrnil Lipe, "s Tomazem sva poskusala, kdo je mocnejsi."
In kakor da jima zavida, se je obrnil Juri v stran...



7. POGLAVJE
Prva nedelja v adventu
Ze davno je bilo odzvonilo k pozni masi, in s Peci so bili pravkar odsli v vas. 
Vreme se zadnje dni ni bilo izpremenilo. Vendar pa se je zacelo ze zgodaj 
zjutraj, komaj se je bilo pokazalo solnce, nekam megliti, in sinje nebo je bilo, 
ko da je prevleceno s sivim pajcolanom, in kmetje so vedeli, da zna prihodnje 
dni nenadoma udariti zima in cakajoci, da zazvoni "skupaj", so govorili pred 
cerkvijo, da "disi" po snegu. Tu pa tam je prekinila ta ali ona opazka pogovor o 
vremenu. In teh opazk je bilo mnogo, zakaj ljudje, ki so sli v cerkev, posebno 
zenske, so bile izpostavljene opazkam cakajocih.
"Glej no," je bilo cuti, "tam gresta "mlada" s Peci!" In mozje so se ozrli na 
Jurija in Anico. Redko se dogaja na kmetih, da gresta moz in zena skupaj v 
cerkev. Morda se je ravno radi tega dozdeval ta dogodek vreden opombe.
"Kaksna lepa zenska je ona!" je pripomnil drugi, "on pa ni videti kaj vreden. 
Saj leze ves na kup."
"Pa vsega ima dovolj!"
"Ce pa ni zdravja! Kako pa, se kaj ujemata?"
"Tisto ze, pa kaj vemo, ko so na Peci sami za se!"
In tedaj je zazvonilo in ljudje so se zgrnili v cerkev.
Tam gori na Peci pa je bil nekdo zamudil in je sedaj hitel na vso moc. Bil je 
Sime. Da pa je bil zamudil, ni bil kriv sam in godrnjal je: "Pa jo bo imela na 
vesti maso, in jo bo." Pri teh besedah je mislil Sime Nezo, ki je bila pritekla 
za njim in ga ustavila z zadevo, o kateri je Sime brz dvomil, da je vredna, da 
zamuja radi nje maso. Neza pa je bila drugacnih misli.
"K masi, seveda, se ti mudi," je govorila dekla, in obraz ji ni bil ravno 
prijazen, "kakor ne bi vedela, kam te vlece, in kje si vsako nedeljo."
"Kaj mislis?" je vprasal nedolzno Sime.
"Dobro ves!" je odvrnila ona in zamahnila z roko. "Moj denar mi daj nazaj, potem 
pa gres kamor hoces. Da, moj denar, hinavec grdi."
"Oho!" se je cutil uzaljenega Sime.
"Nic oho," se je hudovala Neza in stopila blize hlapcu. "Nicesar mi ne bos 
utajil in ne bos. Pa reci, da ni res. S tisto Rezo iz trga sta zmenjena. Za vino 
ji dajes. Vino ji kupujes za moj denar. Mene pa sleparis in se mi hlinis. Glej 
tak si, tak!" Nezi je prehajal glas iz jeze v zalost, in zalost je pri zadnjih 
besedah presla v solze, in solze so postale glasen jok. Simnu ni bila ne njena 
jeza, ne njena zalost vsec, najbolj pa ga je razburil njen jok, in je dejal:
"Ce imas pa tako pamet, da vse verujes hudobnim jezikom, pa joci. Mar meni!"
"O saj vem," je prisla zopet jeza, "da ti nisem mar. O saj vem! Tebi je mar le 
jed in pijace, in besede snes in hinavski si kot Judez. Zato pa hocem svoj denar 
nazaj."
"Dobis ga," je odvrnil Sime samozavestno. "Tistih par grosev! Glej jo no, s 
takim namenom si mi dajala. Lepo, da vsaj vem!"
Nezo je prevzela zalost, in strah, da bi ji Sime posojenih goldinarjev res ne 
vrgel pod noge, je govoril iz nje:
"Obljubil si mi tolikokrat, da me vzames. In zadnjic,ko si bil bolan, si rekel, 
da je ni boljse zenske od mene in da mi ne pozabis. Sime, glej, tak si ti." In 
jok jo je znova posilil.
Sime pa slucajno ni imel onih par grosev, in zato je sklenil samo braniti svojo 
trdnjavo in, ce bi se dalo, resiti se castno in ugodno iz zagate, in je dejal 
prijazno ali prepricevalno:
"Tisto je ze res, Neza, in ne bom ti pozabil. Ce pa mislis, da me smes zmerjati 
kakor se ti poljubi, potem si pa le zapisi za uho, da bi tudi jaz lahko eno 
rekel. Pa zlasti tiste grose pusti na miru. Ali mislis, da ne vem, cegavi so 
bili? Glej, lahko bi rekel eno, pa je ne recem!"
Neza je, zivo zadeta v postenje, za hip obmolknila. Tem zivahneje je naskocila 
nato Simna:
"Da, pa me zatozi, daj, ce imas kaj vesti. Ali sem vzela zase? Ali sem zase? Ali 
nisi tri dni hodil in prosil, da moras imeti do nedelje? Ali me nisi sam naucil, 
kje naj iscem in vzamem? O, le naznani! Pa bom povedala vse, kakor je bilo, in 
bom."
"Tiho, tiho," je miril Sime, "kar je, je."
"Ne," je dejala Neza, "zdaj vem kaksen si in cesa se imam nadejati od tebe!"
"Neza!" je prosil Sime. "Jutri, ko bos mirna, se zgovoriva!"
Ali Neza ocividno pri svoji naravi ni bila modroslovec ali pa je mislila, da 
oni, ki ne odlasa, najbolje dela. Zato je segla se enkrat z jezno kretnjo po 
odlocnost:
"Sime, obljubi, da one ne pogledas vec!"
"Ali bom mizal!"
"Sime, misli na svojo duso, meni si obljubil, da me vzames," je prepricevala 
Neza Simna. Ali Sime je bil ocividno zakrknjenega srca. Neza je poskusala orozje 
tega sveta. Segla je v zep po ruto in razvezala vozel in polozila paznemu Simnu, 
ki se je radi lepsega branil, cisto nov goldinar v jopic in s premisljeno 
plemenitostjo pripomnila:
"Bodi vesel in pij in vsaj malo misli name!"
"Ce ni ukraden!" se je posalil on, ali hitro pristavil: "Brez skrbi Neza, tak pa 
nisem, da bi ne vedel, kaj je prav. In ce sem rekel, da se vzameva, se tudi 
vzameva. Jezikom pa ne veruj." Njej pa so silile solze v oci, in v srcu je klela 
vojaski stan, ki ji je dobrega Simna tako skazil. Se dolgo je gledala za fantom, 
ki je vesel svetle prostosti in se svetlejsega goldinarja hitel po rebru nizdol. 
Tedaj pa se je Neza vrnila in srecala Marjanico in se zaplela z njo v dolgo, 
srdito obravnavo in dokazala, ali vsaj hotela dokazati, da je Marjanica zmaj, ki 
ljudi ubija in sumnici, in da bi bolje naredila, ce bi sla za paznico v Begunje, 
nakar je Marjanica cisto resno dostavila, da pojde tudi in caka samo se, da 
pozenejo Nezo tja, "pa ne za paznico", nakar sta se stranki nespravljeni razsli. 
Marjanica je postala na vratih v hiso in gledala Luko, ki se je privlekel izza 
hleva, in ga pocakala.
"Usmiljeni Bog!" je tozil starec.
"Kaj?" je preslisala z desnim usesom Marjanica, ali da vsaj nekaj odgovori: 
"Masa ti pa ne disi, ne! Kako bo to srecno, ce pa ne moli!"
"Davi sem bil pri masi," se je branil starec, "pa bi bilo bolje, da nisem bil."
"Tako, seveda, pogan," je sedaj razumela Marjanica. "In zakaj no, zakaj bi bilo 
bolje?"
Starec je zalostno kimal z glavo.
"Lani so ga kovali, letos sem ga dobil od Jurija, pa pipo sem si mislil kupiti, 
ker mi je Tomaz staro razbil. Pa si kupi, kupi, ce je izginil in ga ni."
"Tomaz?" je vprasala Marjanica.
"Goldinar," je odvrnil tozno Luka.
Najbrze Marjanica ni razumela moza. Zato je zamahnila z roko in rekla:
"Nekaj pleceta imam, pojdi z menoj, bos snedel."
"Ne morem!" je odvrnil Luka in odkrevsal k hlevu.
"Kakor hoces," je mrmrala Marjanica, "se rad bi ga, pa ga ne bo."
Stari Luka pa je lezel na seno in premisljal, da je bilo tedaj, ko je spal pod 
streho vsaj toliko dobro, da je imel tam mir in da se ni umaknil od tam in hodil 
spat v seno, kdo ve, bi li ne imel se vedno svojega goldinarja. Zato je govoril 
skoro na glas sam s seboj:
"Eden ga je vzel, ce ga ni Tomaz, ga je pa Sime. Pa naj ga le, na vesti mu bo 
gorel, ce je se pravica, in mu bo." Pri tem je Luka vendar se z iskrico upanja 
svetil po senu, da bi li ne nasel strgane nogavice in srebrnega goldinarja v 
nji. Ali nic ni bilo, in ona iskrica je slednjic ugasnila, in Luka je bil v temi 
svoje zalosti brez pipe in tobaka in v srcu je sodil kruto sodbo tatovom.
Doli v hlevu je sedel prav ta cas vse drugacnih misli mladi pastir Anze. Lipe mu 
je bil dal desetico, da varuje mesto njega in "pogleda vcasih na Dimko", in tako 
je bil odsel Anze k zgodnji masi, spravil desetico in je sedel sedaj z zamazano 
knjigo na kupu stelje in se ni brigal za ves svet nic. Imel je namrec Anze svoje 
posebne misli. Kljub svojim mladim letom je imel ze cisto jasne racune, "kako 
bo". Anze je ljubil konje nad vse, in nad vse ga je bolelo, da na Peci niso 
imeli konj. Anze je s pomilovanjem opazoval govedo in si mislil: Kaj bo to. Tak 
hlev, poln konj, to bi ze bilo. Najlepse sanje Anzetove so bile, da bi postal 
kdaj tako imovit in bi imel cel hlev konj. In Anze si je bil napravil trden 
sklep, da to upanje uresnici. Tezje je bilo seveda z nacrtom, ker mu je pri tem 
nagajalo to, da so konji dragi, on pa ubog kot mis. Ali pogum mu ni pesal in 
Anzetu so rojili po dnevu in po noci konji po glavi in zgodilo se je, da je 
videl drdrati po cesti doli voz in se ko macek spustil nizdol, samo da vidi in 
presodi konje. Tudi je cakal z nestrpnostjo, da pride cas, ko ga potrdijo v 
vojaka. Da bi ga ne potrdili v dragonca, si Anze niti misliti ni mogel. Nekje si 
je bil kupil knjigo o konjih. Nad vse draga mu je bila, in skrbno jo je skrival 
in samo tedaj, ko je bil sam, jo je prebiral in gledal slike, ki so jo krasile, 
in se divil orjaskemu pincgavcu in proznemu Anglezu, zavidal Arabca za jedre 
zrebce in z velikim zanimanjem cital o ameriskih divjih mustangih. Samo Jerici 
je bil pokazal to knjigo. Toda Jerica je pokazala tako malo zanimanja za konje, 
da je prisel Anze skoro do zakljucka, da ni vre dna, da bi govoril z njo. Ce pa 
je pomislil, da je Jerica zenska, ki nima in ne more najti zanimanja za konje, 
ji je odpustil, dasi ga je zelo bolelo, da je Jerica citala samo pobozne knjige, 
in je bila njena vsakdanja molitev, da bi postala svetnica mucenica ali pa vsaj 
spokornica. Tako ni imel Anze nikogar, ki bi se z njim razgovarjal o najljubsem. 
Ko pa je bil doznal, da je Luka dolgo let vozaril, se mu je obesil na vrat in z 
neskoncno potrpezljivostjo zapamtil slednji Lukov rek o konju in konjih sploh. 
Te svoje poizvedbe je pricenjal Anze s tezkim vprasanjem, kaj da misli stric 
Luka, da li nima konj pameti, nakar je pribil Luka potem , ko je bil hvalezno 
spravil klobaso tobaka, "da ne bo zastonj govoril", kakor je vselej Anze modro 
svoje vprasanje podprl, da po njegovi misli konj nima pameti, dasi je vcasih 
desetkrat pametnejsi od voznika, in da je prav za prav skoda, da marsikateri 
konj ne zna govoriti, ker bi potem marsikateri konj povedal mnogo pametno ali pa 
neumno, kakor ze bodi. Nato je vedel Anze, da je treba vprasati, kake so te 
pametne in te neumne. In stric Luka je razgrnil pred pastirjem cestne 
dogodljaje, katere je bodisi sam dozivel, ali pa njegovi znanci.
Ko je bil tedaj zaslisal Anze Luko, je spravil takoj knjigo in zlezel na seno in 
nasel Luko se vedno iscocega po senu izgubljeni goldinar s komaj se tleco, gori 
omenjeno iskrico.
Anze je zacel:
"Hm, Luka. Jaz pa pravim, konj vendarle nima pameti."
"Je nima, ne!" je kratko odvrnil starec.
"Hm," je pripomnil Anze podjetnejse, "danes je nedelja, zato sem vam prinesel 
"drobnega"." In stegnil je roko z ovojem tobaka proti starcu. Toda starec ni 
segel po ponujanem.
"Hm," je pripomnil Anze zacuden, "kaj pa je!"
"Kaj bo! Izgubil ga nisem, zapravil ga nisem, pa ga ni. V nogavico sem ga povil 
"
"Kaj, v nogavico?" je vprasal Anze, "tam doli lezi ena. Neza jo je menda vrgla 
davi na gnoj."
Starec je ozivel.
"Da lezi?"
"Lezi, ali grem po njo?" In postrezljivi Anze se je kmalu vrnil s cudotajnim 
predmetom.
"Ta je," je sepetal skrivnostno moz in jo skoraj siloma iztrgal fantu iz rok. 
Prav tako hitro in burno jo je pognal od sebe z grozno opazko: prazna!
V hipu pa je prijel fanta za rame in viknil:
"In Neza, pravis, Neza jo je vrgla na gnoj!"
"Seveda," je odvrnil Anze, "kaj pa je?"
"O, tatica grda," je zastokal Luka in pristavil: "Pa sem mislil, da mi je vzel 
Sime. Naj le, naj. Dala bo nazaj, tako gotovo bo dala."
"Seveda, seveda," je kimal zivahno Anze z glavo in mislil, kako bi vsaj nekaj 
izkupil za tobak, in rekel:
"Ce bi imel konj pamet, potem bi imel tudi duso."
"Kdo bo to mislil," se je kratko odrezal Luka in iskal prve stopnje na lestvi. 
Anze mu je sledil.
"Cesa, ste rekli, se ne sme posojati," je napadal Anze.
"Pipe!" je godrnjal Luka in iskal z nogo druge stopnje.
"In konja!" je pripomnil Anze.
"In konja!" je mrmral Luka in poiskal tretjo stopnjo.
"Kaj pa, kadar se konj splasi?" je spremljal pastir Luko.
"Takrat je ves slep!" je rekel Luka na deseti stopnji.
"Kaj pa, ce je konj muhast?"
"Potem je za konjederca!"
Luka je bil na tleh, ali fant ga ni izpustil ter mu v hipu stal ob strani. 
"Lep konj je vreden premozenja!"
"Lep konj, pa dober svet," je dokoncal Luka in se obrnil nato k fantu: "Zdaj me 
pa pusti, ne izpustim je, dokler mi ne vrne goldinarja." In Luka se je z vso 
vnemo obrnil proti hisi, medtem ko je Anze z dolgim obrazom gledal za njim. Prav 
tedaj pa sta se prikazala izza vogla Anica in Juri. Moz je bil smrtnobled in se 
je naslanjal na Anico.
"Jezes," je zadrhtel Anze, "saj je krvav." Luka se je ozrl. Juri se jima je 
skusal nasmehniti, ko je sel z Anico mimo.
"Krvav je!" je sepetal Anze.
"Kaj?" je dejal Luka, "krvav? Ali je padel?"
"Ne," je odvrnil Anze, "pod vratom, po srajci. In kakor mrlic je bil. Ali bo 
umrl?"
Luka je skomiznil z ramama in odsel proti hisi. Anze pa je se dolgo ostal na 
mestu in premisljal, kar je videl. Zdelo se mu je, da se nikdar ni videl 
groznejsega. Potem pa je zavil v hlev, sedel na kup stelje in segel po knjigi s 
konji. 
* * *
"Danes si mnogo bledejsi," je rekla Anica mozu, ko sta sla zjutraj raz Pec, "ali 
si bolan?"
"Ne vem," je odvrnil, "nekam tesno mi je. Nerodno sem spal, ali pa se bo vreme 
sprevrglo."
Nekak cuden strah se je polastil Anice. Umolknila je. Ni skoro vedela, o cem naj 
govori. Neprijetna misel, strah pred necim negotovim jo je navdajal. Zaman se je 
trudila, otresti se vznemirjajoce jo slutnje. Toda zaman. Pri masi ji ni dalo 
miru, in zopet in zopet se je ozrla na mosko stran in pogledala na moza. In 
vselej je nato dvignila oci proti oltarju, in neizrecena zalost ji je silila v 
molitev. In vendar ni mogla moliti. Kakor ni mogla moliti, tako je tudi samo 
napol razumela besede evangelija in propovedi. Slisala je, da se bodo prikazala 
gotova znamenja. In tedaj bo blizu ura sodbe. Slisala je kakor v polsnu 
evangelij o sodnjem dnevu, ali niti razumela, niti slisala ni dobro vsega. Zopet 
in zopet se je ozrla na moza in cim dalje se je ozirala, tem vecji nemir se je 
je polascal. "Gotovo mu je slabo," si je mislila, videca, da se moz naslanja ob 
zid, in sama je mislila, da cuti isto vrtoglavost, kakrsna je mislila, da muci 
Jurija. In neprenehoma je kljuvalo po njenih mislih: prikazala se bodo znamenja, 
znamenja, znamenja.
In blizu custva, da se sama zgrudi na tla, se je ozrla na moza in videla, da si 
brise celo, da je bled, bled. Ob enem je videla, da mu je sosed polozil roko pod 
ramo in so se ljudje razmeknili. Tedaj je vedela, da mu je slabo. Duhovnik je 
bil ravno zapustil propovednico. Ona je naglo pokleknila in odsla je iz cerkve.
"Za cerkvijo je!" ji je posepetal neki moski, ko je stopila na plan. Skoro 
stekla je okolu cerkve. Ko je stopila na grobove, ni sprva opazila nikogar. 
Potem pa je zagledala cez nizek kamenat kriz sklonjeno postavo svojega moza. 
Planila je k njemu.
"Juri, ali ti je slabo?" je vprasala razburjena.
Ni ji odgovoril. Pripognila se je, da bi mu videla v obraz. Bil je smrtnobled in 
zaprte oci je imel. Grozen strah se je je polotil. Objela ga je in ga skusala 
dvigniti:
"Juri, ali si umrl?"
Odprl je oci. Grozen napor in trudnost sta se mu zrcalila na osinelem obrazu. 
Okrog ust mu je stala kri, in srajca je bila pod vratom oskropljena od nje.
"Kri!" je zajecalo v Anici, in noge so se ji zasibile, in v glavi ji je 
kljuvalo: znamenje, znamenje, znamenje. Tedaj se je moz oprl na njo. Nekaj krvi 
je prislo v njegovo lice, komaj slisno je zasepetal: "Pojdiva."
Naslanjaje se na Anico je lezel. Pred gostilno je vprasala, ali ne bi bilo 
bolje, da gresta notri. Odkimal je. Polagoma se mu je vrnilo nekaj moci, vendar 
pa sta sla silno pocasi. Anici je bilo vso pot cudno tesno pri srcu. Venomer je 
mislila, ali ga ne bi prijela z obema rokama in ga nesla ko dete, zakaj, kakor 
dete slab se ji je zdel, in njene misli, ki jih ni mogla nikakor zbrati, so se 
vedno zopet vracale do vprasanja: kaj pa sedaj, kaj bo sedaj, in kakor v odgovor 
ji je zvenelo po usesih: to je znamenje, znamenje, znamenje!
Stoprav, ko sta bili z Marjanico spravili Jurija v posteljo, se je nekoliko 
zavedla in zacutila, da je vsa prepotena in da se ji roke tresejo. Marjanica jo 
je skusala oziviti in je govorila kolikor mogoce tiho:
"Ne bo umrl, ne bo. Rajna Cedrovka je bruhnila za celo vedro krvi, pa bi se 
zivela, da je ni popadel stekel pes. Kaj bo to hudega. Samo prehodil se je. 
Dobro jesti in piti mora. Seveda! In se plesal bo, kaj neki ne!"
"Ali mislis," je vprasala Anica.
"Ljubi Bog, saj nisem stara devet let. Saj vem nekaj!" je odvrnila Marjanica, ki 
se je bila privadila poslusati Anico vselej z desnim usesom. Nato je Anica odsla 
k mozu.
Nasla ga je dremajocega in tiho je postavila posodo z gorko limonado, katero je 
bila pripravila, na mizo, in po prstih se blizajoca se je nagnila nadenj. 
Stoprav sedaj sta ji napolnili srce brezmejna zalost in ljubezen do tega revnega 
slabotnega cloveka, ki je lezal ko malo dete pred njo. V hipu pa jo je obsel 
strah, da li ni morda mrtev, in od strahu ledene ustnice je pritisnila na 
njegovo celo. Odprl je oci in se nasmehnil.
"Limonade sem prinesla, to je dobro!" je sepetala in segla po pijaci. 
Privzdignila mu je glavo in mu dala piti. Pil je s slastjo. Potem je zopet legel 
in strmel pod strop. Ona je sedla k njemu. Bala se ga je pogledati in tudi ni 
vedela, kaj bi govorila. Dvignila je oci, in zopet ji je pogled obvisel na 
sivorjavem ocesu, mirnem in tajnostnem. Nemir se je je polastil. Tedaj je 
zacutila vlazno roko v svoji, da jo je streslo. Moz je gledal na njo in rekel:
"Anica, ce je taka smrt, potem mi je vseeno."
"Smrt?" je vprasala, "kaj mislis?"
Sopel je tezko in sele po kratkem odmoru je dejal:
"Saj je vseeno. Zivljenje ni nic!"
"Ne govori tako, Juri!" se je utrgalo njej iz srca. "Glej, to je od tvojega 
dirjanja okoli. Tako sem te prosila. In zdaj si zopet izgubil ves pogum. Pa ne 
misli, ne, smrt je grozna."
"Grozna," se je zacudil, "cemu?"
Nevolja in zalost sta se borili v nji. Ni mogla umeti. Ce bi ona sedajle morala 
umreti, neskoncno bi ji bilo tezko. Po vsem bi ji bilo tezko, po mozu, po Peci, 
po Marjanici. In on, njen moz, ne cuti nic tega, govori tako, kakor da nima nje, 
ki trpi in se muci zanj. Solze so ji stopile v oci. Juri jih je opazil.
"Zalil sem te," je sepetal, "pa ti si preskrbna. In tega ni treba. Saj niti 
zasluzim ne!" je pristavil tise.
"Ljubim te, in ti govoris tako!" je plakala zena.
Moz se je smehljal pred se in dejal:
"Malo veselja imas z menoj, saj vem. Zato mi je vse eno."
"Ne govori vec tega," se je izvilo zopet njej prav iz osrcja. "Ti ne ves, kaj 
govoris. Ti si ves iz sebe. A to je greh. Ti moras ziveti, ziveti. Moras!" Glas 
ji je drhtel, in rdecica ji je plala v obraz. Prijela ga je za roko in prav k 
glavi, k usesu mu je polozila usta in sepetala: "Ali ves, da nisem vec kakor 
prej? Ali ves, da moras ziveti za druge? Ne zame, za drugega..." Solze so ji 
udusile nadaljne besede, ko mak je rdel njen obraz. Bila je divna v tem 
trenotku. Moz je vzdihnil. Nova bledost mu je pokrila lice. Potem pa se je vzpel 
pokoncu in potegnil njeno roko k sebi in ji jo zacel poljubljati in ves srecen 
je sepetal:
"Ali res, Anica, ali res?"
"Res," je kimala z glavo jokajoca in smehljajoca se ob enem.
"Oh!" je vzdihnil moz, "in jaz sem bolan, to je res preneumno!"
"Tiho, tiho!" je mirila ona...



8. POGLAVJE
Kaca
"Oskrbnik" na Peci Tomaz je zivel dokaj samostojno. Prostorno sobo si je bil 
uredil koncem hise v domovanje in Katra mu je bila dala zanesti vanjo nekaj 
hisne oprave, nekaj slik, stolov in posteljo. Nekaj pa si je bil sam napravil. 
Tako je bila soba, dasi ne prijazna, kakor ni bil prikupljiv Tomaz, vendar prav 
pripravna. In pri vsem neredu in vzduhu po tobaku in pijaci, je bila soba do 
picice podobna hlapcu. Beraska in bahaska obenem. Poleg plesnjive oprave 
popolnoma nova puska, poleg stare slike, pripodobljajoce sv. Trojico, v zlatem 
okvirju povecana fotografija Tomaza. V kotu za omaro pa je lezala v svetem 
neredu med skornji in cunjami steklenica do steklenice, vse prazne, med tem ko 
so stale na polici v lepi vrsti polne s kaj pomembnimi etiketami ali pa 
oblikami. Stanovanje samca, oskrbnika, ki je seveda vcasih truden in se zavlece 
v svoje stiri stene.
Tukaj se je dogodilo sta se sesla tiste dni Tomaz in Katra. Ali ju je bolezen 
Jurijeva pripeljala semkaj, ali pa sta imela hlapec in gospodinja ze veckrat 
tukaj svoje tajne pogovore; naj si bode tako ali tako. Sedaj sta sedela pri 
gugajoci se mizi z oci v oci, in na mizi mej njima je bila steklenica likerja in 
dvoje casic. Tomaz je ocividno ze veckrat izpraznil v dusku svojo, katere pa ni 
polnil iz steklenice na mizi, temvec iz druge, katero je bil postavil za se na 
okno; zato je nekam zadovoljno in objestno motril ostre crte, naproti mu sedece, 
od skozi okno padajoce svetlobe obsvetljene gospodinje Katre. Hlapcevo lice je 
bilo veselo, in to je moralo biti Katri zoprno, zakaj dvignila se je naglo in 
rekla trdo:
"Drugega ne znas, nego piti in molcati!"
"Mislim!" je dejal navidezno samozavedujoce se Tomaz.
"Mislis?" je zategnila Katra in se zasmejala. V hipu pa se ji je lice zopet 
zresnilo in je pristavila:
"No, in kaj mislis, kaj?"
"Mislim!" je zopet ponovil hlapec in hlinil silno resnost. Pri tem pa se je 
nagnil nazaj, vzel steklenico raz okensko polico in si nalil in izpil zgoco 
tekocino.
"Tako!" je nadaljeval, "saj bi rekel, pa ste sami dovolj pametni, da veste in 
vidite. Prav zal ji ne bo po njem, ne!" Odurno se je zasmejal, tako da ga je 
Katra pogledala zacudeno.
"Kaj pa ves?" je vprasala, in njene oci so bile v resnici zacudene.
"Kaj vem! Vem, kar je res. Ce je ona s Peci, je ravno tako Lipe. Rad bi na Pec 
nazaj. Pa se dobro ujema. Le zapomnite si, se pogrebli ga ne bodo, ze se bo 
mozila zopet." Tomaz je govoril te besede, kot da govori o cisto vsakdanji 
stvari. Niti za hip ni Katra odmaknila od njegovega obraza oci. Sedaj pa se je 
nagnila cez mizo in vprasala:
"Ti mislis, da Juri ne bo dolgo!"
"Smrti mu ne zelim, dolgo pa ne bo!"
"In potem?"
"Potem," se je zasmejal hlapec, "je mogoce, da ostane ona in se kaj drugega, pa 
je tudi mogoce, da se poroci v drugo."
"Nikoli," je zasikala Katra. "Ona ne bo gospodinja na Peci."
"Saj je ze," se je zakrohotal Tomaz. "Ste li vi?"
Zena je nekaj hipov molcala, ko da se bori sama s seboj. Nato je se enkrat ostro 
premotrila Tomazevo lice.
"Tomaz," je govorila nato, "zgovoriti se morava. Ko si prisel na Pec, in sem 
videla, da se razumes na delo, sem mislila: pocakaj, ce izkaze, da ima 
vztrajnost in da je vreden; ali je to tako cudno, da vzame gospodarica hlapca?"
"Oha!" se je zelo siroko nasmehnil Tomaz, "taka je ta!"
"Tomaz," je povzela zopet Katra besedo, "ne jaz ne ti nisva vec mlada, sem si 
mislila. Dobro mu bo na Peci in hvalezen mi bo!"
"Tisto pa!" je prikimal resno hlapec.
"Vse je bilo prav, in sem ze mislila, da ti bom rekla, pa je prislo vmes, da se 
je hotel po sili zeniti!"
"In se je tudi!" se ji je posmehoval Tomaz.
"Molci!" je velela, "naj se! Ali naj bi bila pustila, da se mi konca in zapusti 
premozenje komursibodi? Kaj ves ti, kaksna trma je bil. Zato pa sem molcala. 
Zdaj pa ves. Lahko bi bil gospodar na Peci. In tudi lahko ves, kdo ti stoji na 
potu." In za hip je zena molcala. "Juri ne!" je rekla nato.
Tomazu se je bil obraz zresnil.
"Mislis?" je vprasala.
"Mislim!" je dejal in udaril z roko p