Prezihov Voranc Samorastniki ***************** S prijateljem Lipusem Kosatom sva se soparnega poletnega dne po vec ko dveurni hoji zvrnila na hrbet sirokega gozdnatega slemena, ki se je naslanjalo na severno pobocje mogocnega Obirja. To sleme tvori z mnogimi drugimi tisto pohlevno obirsko predgorje, ki se zgublja na sever proti Dravi in ki ima podobo nagrbancenih korenik obirske gore, ko da bi ta gora pila z njimi iz Drave in po njih srebala sokove za svoje vecno zivljenje. Ena teh korenik, najmogocnejsa med njimi, se je drzno postavila Dravi v bran in zasukala njen tok proti severozahodu; na ta nacin se je zaokrozila tvorba Podjune, teh nederij koroske dezele. Vrh tega slemena, Karnic, je v prejsnjih casih zivel kmet Karnicnik. Rekli so mu tudi Kresnik, in sicer zategadelj, ker so Karnicniki imeli pravico in dolznost o kresu na Obirju kresove zgati. Zato so bili poznani ne samo po bliznji Podjuni in po spodnjem Rozu, temvec tudi po vseh krajih Koroske, koder so se ti kresovi videli. Karniska huba je bila med prvimi, ce ne prva, ki je v teh krajih postala zrtev tako imenovane "kmecke kuge", bolezni, ki je v drugi polovici preteklega stoletja unicila po Karavankah na stotine kmeckih posestev. Danes so Karnice grofovska last in od nekdanjega njihovega ponosa ni ostalo skoraj nic. Polja so bila ze davno zasajena in lepi gozdovi so jih ze drugic prerasli; od hramov so ostale samo lesena bajta in ovcje staje; oboje je danes bivalisce ubornega najemnika, ki pa bolj zasluzi ime drvarja, zakaj na preostalem polju okrog bajte more rediti le dve, tri krave in par ovac. Sledovi ostalega, nekdaj obsirnega poslopja Karnic so se ze vdrli v zemljo, le tam, kjer sta bila nekdaj ognjisce in krusna pec, se se vidi kamnita groblja, ki je rusa se do danes ni mogla prerasti. Okrog bajte sameva nekaj suhljatih tepk in lesnac, odetih v planinski drevesni mah, da se zde ko sivi strahovi, sicer pa pritiskajo na to tesno bivalisce od vseh strani crni lesovi s svojimi temacnimi sencami. "Ta hisa mora imeti zanimivo zgodovino," je zacel Lipus Kosat, ko sva se nekoliko ohladila. "Vsaka kmetija, ki jo je svoj cas pozrla 'kmecka kuga', ki je prisla iz kmeckih v gosposke roke, ima svojo posebno storijo. Mislim zgodbo, kako je do tega prislo, kaj je povzrocilo zadnji sunek." Njegov pogled je zamisljen pil borno sliko tega razpadlega kmeckega bivalisca. Obrnila sva se proti bajti pod lesom. Krog nje je vladala ze planinska tihota, polna enakomernega zuborenja vode, ki je v mogocnem loku curljala iz mahovitega tatermana v siroko korito. Ta vodovod je bil menda tudi se spomenik nekdanje karniske svojine. Gotovo ze par sto let stara bajta je bila lesena in zgrajena v tistem prijetnem gorskem slogu, ki se s svojim razvezenim ostresjem in z aherci tako sklada z okolico, da si vecje umetnosti niti predociti ne moremo. -- Njene stene so bile od starosti in vetra ze pocrnele in razpokane; kazila so jo le prevelika, neokusno zaokvirjena okna, ki jih je v te stene vstavila doba modernizacije stanovanj. Pri bajti nisva opazila nikogar. Zdelo se je, kakor da ni nikogar doma, ceprav so bila vezna vrata na stezaj odprta. Ko sva hotela vstopiti, naju je ze za pragom prestregla starka: "Sami nimamo nic; ubogi najemniki smo." Starka je bila zanimiva. Ko sva jo pomirila, da ji ne bova na tezavo, se ni na njenem rumenkastem sirokem licu sicer nic spremenilo, ali po zgibih njenega telesa sva spoznala, da ji je padel kamen s prsi. Po njeni zunanjosti bi bilo tezko uganiti njeno starost. Po svoji ze precej zgrbljeni izsuseni postavi bi mogla imeti tudi osemdeset let, po gibcnosti dvajset let manj, a po njenih zivih neizgorelih oceh ter po se gostih, komaj na rahlo posrebrenih laseh bi ji clovek prisodil se deset let manj. Vidno zadovoljstvo ji je tudi sinilo cez razorano lice, ko je cula, da govoriva slovenski; kajti tujci, beraci in turisti, ki so hodili tod okrog kot gospodje, so bili skoraj izkljucno le Nemci. Ko je starka po nekaj besedah utrujena sedla na prvo precnico strmih, zakajenih stopnic, ki so iz veze vodile na podstresje, sva spoznala, da ji nisva v napotje. Duh sajastih sten in njih prijetni hlad sta naju objela z vso domacnostjo, da sva se tudi midva usedla pred starko na nizki prag preddverja. "Ali je to vse, kar je ostalo od nekdanjih Karnic?" je Kosat naravnost vpadel s svojo zeljo, da bi kaj vec zvedel od starke. Stara mati pa se ni ganila; Kosat je moral mleti dalje. "Koliko let je ze, odkar so Karnice grofovske?" "Karnice so bile prodane l875. leta." Njen suhi glas je imel neki poseben strasten prizvok, ki ga je Kosatovo tenko uho takoj ujelo. "Mati, kako je prislo do prodaje karniske hube...?" "To je skurna storija." Starka se je kratko odrezala, ko da bi hotela zadusiti ozivljeno custvo. Preden pa sva utegnila se siliti vanjo, so se njene oci v globokih jamah zabliskale, da se je cudno pomladil ves njen zolti obraz; v njenih prsih je nekaj zahrescalo, ko da bi pocila tajna struna, potem pa je nepricakovano gorece izsula iz sebe naslednjo zgodbo Karnic. Na Karnicah je zivel star rod in ze od nekdaj je bila tu bogatija doma. Huba je imela tri sto johov grunta, njen svet je na treh straneh slemena segal dol do doline, kakor bi se Karnice s tremi mogocnimi nogami upirale v nizavo, njeno zaledje pa se je naslanjalo na visoke obirske stene. Vcasih je karniski svet segal baje celo do vrha Obirja; ta svet jim je zaradi nekih zadev vzela gosposka. Od tistih casov menda so imeli Karnicniki pravico zgati kres na Obirju. Zaradi tega so bili znani dalec po koroski dezeli, vsaj tako dalec, kolikor so se videle Karnice. Te pa so na severni strani Obirja najvisje selisce in je od tod odprt ves své do Svinje, do Dobraca in tja cez Sentvid. Znano je tudi, da niso Karnicniki v starih casih opravljali tlake niti niso dajali desetine, temvec so placevali daco v zlatu. -- Vrh slemena, koder rase zdaj crn les, so pokrivala polozna polja, pri hisi se je redilo cez trideset govedi in cez sto ovac, razen tega sta spadali k hisi se dve, ob vznozju slemena lezeci bajti, katerih vsaka je tudi zmogla nekaj volov. Karnicniki niso bili znani le kot zmozen in mogocen rod, pac pa so bili znani tudi po svoji osabnosti, trdovratnosti in samoljubnosti. Ta lastnost jim ni bila vcepljena le od prvotnega njihovega ognjisca, pac pa so jo redile tudi mogocne zenitve; karniske gospodinje so bile iz samih mogocnih his bliznje in daljne okolice; celo cez Dravo so bili Karnicniki v sorodu z imenitnimi hisami. Pri hisi se je kosatil napuh, ki je mnogo pripomogel k zalostnemu koncu Karnic. Moja zgodba se pricne pred kakimi sto leti, ko je tu gospodaril predzadnji Karnicnik, ki je imel troje otrok, dva sina in eno hcer. Kot po navadi je bila huba namenjena najstarejsemu sinu Ozbeju, zato ga je oce dal nauciti pisanja in branja; da se nauci nemski, ga je se cisto mladega dal na zmeno tja za Svinec, razen tega ga je tudi oprostil vojaske sluzbe. Ko je bilo Ozbeju dvajset let, je prisla k hisi za iberznico Hudabivska Meta iz belanskih globac. Hudabeli so bili kajzarji, ki so se prezivljali z dninarstvom, z divjim lovom, s kresanjem smole in s prodajanjem crnega ogla. Zaradi tega in pa, ker je bila bajta zmeraj polna otrok, so bili na slabem glasu, ceprav so bili posteni kot druga sosescina. Se dandanasnji je huda biti siromak; takrat pa, v starih casih, ko ni imel ubogi clovek sploh nobene pravice, je bila revscina se hujsa in sramotnejsa. Najbrz so jim tudi iz tega vzroka dali tako zlobno ime. Otrokom so bili Karnicniki botri. S sedemnajstimi leti je postala Meta najlepsi deklic v celi fari in gotovo tudi v celi Podjuni. Bila je srednje velike postave, belega obraza, plavih oci in temnih, ko konoplja dolgih las; njena koza je bila zametna, njena postava kot tisa na Obirju. Njena botra, karniska gospodinja, je hitro spoznala, v kaki nevarnosti je mlada iberznica Meta. Zato jo je navajala k samozatajevanju in pokori, da je morala moliti vec roznih vencev kakor pa ostala druzina. Meta se ni dobro prestopila sedemnajstega leta, ko je ze postala siroka z Ozbejem. Pri hisi je bilo, kakor bi udarila strela. To je bil nezaslisan dogodek in dva dni ni jed nikomur disala. Nad hiso je legla strasna mora: "Sramota za Karnice..." Najprej je Karnicnik polozil Ozbeja na kolena in ga pretepel kot petletnega otroka. Na Meto ni nihce polozil prsta. Toda brz ko se je zvedelo o nesreci, ni smela vec sedeti pri mizi. Zaprli so jo v posebno kamro, kjer je vsa odrta cakala na sodbo. Drugi dan so zagnali po staro Hudabivnico, ki je kot vdova zastopala tudi oceta. Ko je kakor zbegana zver pridirjala na Karnice, je ze na dvoriscu na glas zavekala: "Meta, Meta, kaj si storila?..." Njen jok je predrl do Metine kamrice. Vendar ni mogla materi odgovoriti, ker so njen jok zadusili onemogli krci njenih izjokanih prsi. Toda gorje ti, ubogo dekle belanskih globac. Karnicnika sta sprejela mater kakor dva sodnika: "Poglejte, Hudabivka, kaksno sramoto ste nam rodili?..." Obraz nesrecne matere je bil bolj prestrasen kot nejevoljen nad tem, kar se je zgodilo. Kako tudi ne? Doma je imela se troje majhnih otrok, dvoje, cetudi mlajsih od Mete, pa je sluzilo za pastirja pod Olsevo. Nato se o Meti ni vec govorilo. Hudabivko so posadili za mizo in jo pogostili po stari navadi, kakor bi se ne bilo nic zgodilo. Hudabivski materi je bilo, kakor bi jedla otavo; da pa ne bi razzalila hisne gostoljubnosti, je jedla po sili. Vsa hisa je bila tiha, razen gospodarjev ni bilo nikogar na spregled; vse se je zdelo nekam grozotno praznicno. "Poslusaj, Hudabivnica. Nocem ti delati tezjega srca, kakrsnega po pravici ze imas. Po tebi je prisla sramota nad naso hiso in ti odgovarjas za to, kar si rodila. Nas ne zadene nobena krivica; bolj paziti, kot smo, nismo mogli. Da pa nihce ne bo mogel kaj cvekati, bom za pankrta polozil na grascini trideset rajnis -- za petnajst rajnis si takrat dobil par volov -- zato pa mi ti pri svoji krvi obljubis, da Karnice ne bodo ne o tebi ne o Meti in ne o pankrtu nikdar in nikoli vec cule. Na grascini v Dobrli vesi bom poskrbel, da Meta ne bo dobila v blizini sluzbe -- Hudabivniki pa ne kajze." Hudabivnico je strah stiskal za grlo. Karnicnik pa je nadaljeval: "To je prva stvar, ki smo jo na ta nacin uredili; druga pa je pokora. Ti ves, kako se take reci ze od nekdaj kaznujejo. Vcasih so vlacuge pred cerkvami privezovali na sramotni steber. To je bila huda pokora. Zmenimo se, katero kazen ji nalozimo. Poleg tebe odlocam se jaz, ker sem ji boter ter nadomestujem njenega oceta. -- Ozbeja sem ze sam kaznoval, da do smrti ne bo pozabil." Moz je govoril, ko da bi drva cepil. Njegov obraz je bil neizprosen, njegov pogled sovrazen. Hudabivki so od strahu sklepetale celjusti, mislila je na kajzo, na svojo staro mater in na troje mladih kljunov. "Jaz ne vem, jaz nic ne vem, oce Karnicnik..." Toda Karnicnikov sodni glas je nadaljeval: "Povesmo in vecno sramoto." "Povesmo in sramoto!" "Povesmo in sramoto, to pokoro sem ji namenil. Pokora mora biti, da se zadosti casti hise, ki jo je nesrecna Meta oskrunila." Nato se je pricela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogocnih hisah kaznovalo presustvo. Gospodinja je pogrnila mizo z belim prtom. Karnicnik je polozil nanjo slamnico lanenega prediva. Nato je zaklical iz dimnice z ukazujocim glasom: "Ozbej!" In sin, ki ga ni bilo prej nikjer videti, se je privlekel v dimnico in se zrusil na klop pri peci. Gospodinja je prignala Meto in jo posadila k mizi, da je bila obrnjena proti bozji martri v kotu. Njeno lice je bilo zabuhlo od izjokane zalosti, oci pa krvave od pekocih solz. "Mati, mati," je zajokala Meta, ko je zagledala staro Hudabivko, in se ji hotela vreci v narocje. Telo stare Hudabivke se je streslo kot v smrtnem krcu; toda zavedajoc se hcerine krivde in svoje siromasnosti pred karnisko mogocnostjo, je potlacila svojo materino ljubezen in je odpahnila hcer nazaj na klop. "Mati, mati, ali me preklinjate tudi vi?..." je zavpila Meta. Mati ji prestrasena ni mogla odgovoriti. V dimnici je vladala strahotna mora, cudne slovesnosti polna. Meta je z nejasnim dojmom zastonj iskala odgovora pri navzocih. Skozi solze je videla skruseno, plaho mater, ki se je stiskala k steni, in skruseno Ozbejevo postavo za pecjo, ki ni bila njegovi pravi podobi podobna. Videla je strogi, mrzli in neizprosni Karnicnikov obraz, neobcutno lice svoje gospodinje, iz katerega je edino to mogla posneti, da ji gori od neizmernega sovrastva. Ta sovrazni obraz se niti malo ni zganil, ko jo je trdo vprasala: "Meta, ali bos kaj jedla?" Deklic se ponujane jedi ni niti dotaknil. Razburjena zaradi skrivnostnega pripravljanja in pa tudi zaradi tega, ker je bila hisa ko izumrla, ker ni bilo nikogar domacih na spregled, ceprav so bili pri hisi trije hlapci, domaca hci in se tri dekle, je obupno kriknila: "Kaj nameravate z menoj?..." Njen glas je prosece planil v ozracje, nasiceno s skrivnostjo, a odgovora ni prejel. Ko je bilo te mucne priprave dovolj, je pristopil k Meti Karnicnik. "Nesrecni deklic, kaj imas povedati?" Njegov glas je bil suh in trd. Meta ga je samo plaho pogledala, kakor bi ga ne bila razumela. "Vprasam te, ali se kesas, kar si storila?" Zdaj sele je Meta razumela, kaj govori gospodar. Bolj iz srca, kot iz ust je zajokala: "Oh, oce, kesam se tega greha iz vse svoje duse. Oce in mati odpustite mi..." To toplo, odkritosrcno in krvaveco prosnjo, ki je iskala usmiljenja in utehe, pa je ubilo novo Karnicnikovo vprasanje: "Ali se odpovedujes tej gresni zvezi na vekomaj?" Meti je to vprasanje prebodlo krvavece srce. V svoji otroski neizkusenosti ni pojmila vprasanja tako, kot ga je Karnicnik zastavil; glede ranjene mlade ljubezni ni videla drugih posledic, kot so jih ze drugi izvajali. Videla ni ne Karnic ne hisne casti in njena mlada ljubezen je gorela le z iskrenim, nesebicnim plamenom ciste vdanosti Ozbeju, izvoljeni in globoko obcuteni lepoti najblizjega ji cloveka. In Karnicnik ni dobil na to vprasanje odgovora. Toda preden je utegnil vprasanje ponoviti in ga zastaviti tako trdo, da bi se mlado deklisko srce zrusilo na kolena pred njim, je Meta strastno zajokala in njen jok je napolnil staro hiso do vrha. Namesto odgovora je bruhnilo iz nje: "Kaj boste storili z mojim in vasim otrokom?..." "Molci, pregresnica!" Kamen bi se prej omehcal kakor pa Karnicnikovo srce. Pocasi, kakor bi valil tnalo za cepljenje drv, je prinesel tezko psico iz kota ter jo postavil pred mizo. Ob pogledu na psico, na laneno vrv in na predivo se je Meti sele posvetilo, kaj jo caka. Njeno zalostno srce je kriknilo: "Mati, mati, branite me..." Njene oci so se spogledale z materinimi, a zastonj so skusale odkriti v njih to, kar je pricakovala. Mati se je zgrbila za mizo, njen obraz je cisto posivel, ali iz njenih od prejsnjega joka zalitih oci je sevalo kakor tolazba, spodbuda in tih odpor duse, ki se v svoji revi cuti po krivici ponizana. "Meta, bodi trdna in mocna; kar trpis, trpi za svojo duso." Njen glas je bil pogumen. Le Metino srce ga ni moglo razumeti. Zato se je zatekla k svojemu ljubemu in ga poklicala: "Ozbej, Ozbej..." Njen klic ni bil zaman: Ozbej, ki je ves cas stiskal svoj obraz v dlani, je skocil na sredo hise: "Oce, kaznujte mene, jaz sem kriv..." Toda oce ga je zlomil z mrzlim, grozecim pogledom, ne da bi stegnil roko. "Na kolena, sin!" je zagrmel stari nad njim in ze se je zgrudil zlomljeni Ozbej na kolena za klop, kjer je spet zakopal glavo v roke. Meta je videla, kako nalahno drhti in ceprav je bila sama na pol unicena, je bilo v njenem srcu prostora za tiho usmiljenje do strtega ljubcka. Takrat se je je dotaknila zelezna gospodarjeva pest. Obsla sta jo groza in stud, vendar je nasla toliko moci, da je vstala, s trdim korakom pristopila k psici in se vdano usedla na martrniski stol. Materino ponasanje in pa usmiljenje do Ozbeja sta jo navdala s pogumom, ki ga malo prej niti slutila ni. Tudi ihtenje je popustilo, in solze, ki so se lile iz njenih oci, niso bile vec tiste bridke solze, ki curljajo iz srcnih bridkosti; kmalu pa so se tudi te posusile v novi moci, ki je rasla v njej, ko je sedala na martrnico, ko je polagala svoje roke na psico, da jih je okrutni gospodar mogel pod zapestjem privezati na les, da sta se navzgor obrnjeni, tesno stisnjeni dlani zaokrozili v majhno skledico. Metina zalost je bila zaradi jece v kamri in zaradi prezira in sramote, ki ju je morala prestati po odkritju svoje nesrece, ze cisto izcrpana in bila je na koncu svojih moci. Toda to, kar je dozivljala zdaj, ko je na eni strani z materjo vred obcutila svojo revscino, svojo neznatnost in nevrednost, na drugi strani pa neizprosno trdoto svojih rednikov in njih dusece sovrastvo... vrh tega pa poteptano ljubezen do Ozbeja, to jo je streznilo in navdalo z novo mocjo. V njej se je oglasil skrit, uzaljen odpor, ki se je pa vecal in jo vso napolnil ravno takrat, ko se je zacenjala martra. Vedela je, da mora sprejeti trpljenje kot neizogibni boj proti krivici in da mora v tem, ceprav neenakem boju, tudi zmagati. "Delajte hitro, oce Karnicnik," je rekla z mocnim, prezirajocim glasom. Pokora z zganjem prediva na rokah je bila starodavna pravica svobodnih kmetov, ki so smeli z njo kaznovati svoje posle za presustvo, za krajo, za nepokorscino, za lenobo in za druge grehe. Pred sto leti se je se culo tu in tam o njej, potem pa je ta kruta sega zginila. Ta nacin kazni je mnogo hujsi, kakor pa se zdi. Tlece predivo ne pece in ne zge samo dlani in prstov, ne prezge samo koze do zivega mesa, temvec zge s peklenskimi bolecinami v mozganih, pri srcu in pri vseh cutilih telesa. Predivo tli pocasi, brez plamena, ali pece tako zarko, da tudi najmocnejsi ljudje le kratek cas prenesejo to martro. Ko je njen sovraznik, karniski gospodar, prizgal predivo, je bil njegov obriti obraz mrlisko miren. Ko je Meto spekla prva bolecina, je hotela v prvem hipu izviti roke iz otveze; ker so pa bile trdo privezane na tezko psico, se je le onemoglo zvilo njeno telo. Potem je kmalu zasmrdelo po ozganem mesu. Metine oci so postajale vedno vecje in izstopale so iz jamic; na celu so se zbirale velike muceniske srage. Mucenica je z zobmi grizla ustnice, da bi stopnjevala svojo odporno moc in zadusila stokanje... Njena mati Hudabivka je ze prej padla na kolena, sklenila roke in obrnjena k bozji martri glasno molila zalostni del roznega venca. "... ki je za nas krvavi pot potil..." je priduseno odmeval njen, zdaj cisto tuj, neznan in odsoten glas po veliki dimnici. Sega je namrec bila, da so navzoci med martro glasno zebrali. Zdaj je bila pa podoba, da moli samo Metina mati. Karnicnik je pazljivo nalagal kosme svezega prediva na tlece prgisce, z drugo roko pa je z vso silo tiscal prevezano Metino zapestje k psici, da bi se mucenica ne mogla ganiti; pri tem mu je zvijala ustnice besna zloba, ki je izdajala strastno uteho njegovega notranjega sovrastva. Mati Karnicnica se je naslonila na steno in nepremicno strmela v Meto; tudi njen obraz je prical, da njene ustnice ne odgovarjajo Hudabivkinemu zalostnemu delu. Ozbej je klecal ves cas za pecjo, le da se je se bolj skrotovicil na kup in se nize skril svoj obraz. Po stresljajih njegovega telesa pa se je zdelo, da v svoji notranjosti moli s Hudabelo. Meta je skusala vsaj neslisno odzebravati svoji materi, da bi ohranila svojo moc; njena trpeca dusa je iskala v molitvi tihe opore, ali njen razum je ni nasel. Zato se je ze od kraja zmedla, kar je povzrocilo, da je jela bolestno stokati. Hudabivka je hlastno in naglo molila: "Ki je za nas krvavo gajzvan bil..." In se hlastneje in se hitreje: "Ki je za nas tezki kriz nosil..." Po stari segi je smela rihta trajati kvecjemu tako dolgo, da se je mogel odzebrati zalostni del, ako sodnik ze prej ni prenehal muciti. Karnicnik pa je ostal do konca neizprosen; ves je bil zatopljen v svoje krvavo delo. S hlepecimi ocmi je polagal predivo za predivom v Metine dlani. Po prstih je ze rezalo golo meso od kosti in po dimnici se je siril vedno hujsi smrad. Meta se je zvijala od bolecin, kakor bi bila s svojimi silami pri kraju. Hropla je vedno glasneje, kakor bi s tem skusala zadusiti bolestno stokanje. Nekajkrat se je njeno telo tako krcevito zvilo, da se je stresla vsa psica. Proti koncu je Metino hropenje preglasilo materino hlastajoco molitev. "Kateri si bil za nas na krizu pribit..." Enkrat, dvakrat... desetkrat... Potem je rozni venec zarozljal na tla. Hudabivka je planila k Meti... krvava rihta je bila koncana. Karnicnik je razvezal roke in se hitro odpihnil pepel z dlani, da se je pokazala ena sama, velika, osmojena rana nakiplega mesa in zil. Meta se je sunkoma dvignila, a takoj s pobesenimi rokami omahnila materi v narocje. "Na tem svetu je pravici zadosceno -- da bo se na onem, pa sama glej..." S temi besedami je Karnicnik opravil svoje delo. Potem se ni vec brigal zanjo. Meta je bila vsa pijana od bolecin in se je slepo prepustila svoji materi, ki jo je narahlo objela cez pas in jo vodila iz hise, da bi cimprej izginili izpred oci teh neizprosnih ljudi. Pri durniku pa se je vmesala Karnicnica, ki je doslej sedela, kakor bi bila izrezana iz lesa. Hudabivka je urno potegnila Meto za seboj cez visoki prag, kakor bi jo hotela obvarovati pred novim napadom. Toda v vezi jo je Karnicnica z enim sunkom iztrgala iz materinih rok, se je polastila in se z nepopisnim sovrastvom zakadila vanjo. Strgala ji je hadrco z glave, jo zgrabila za lase in jo sunila cez prag, da je Meta v loku zletela pred hiso in padla na obraz. "Prekleta cundra..." Tako je zaklela Karnicnica, hkrati pa zagnala vse Metine stvari za njo, njene obleke in njeno perilo, vsega za dobro culo. Nato pa je trescila vrata v podboje, da se je stresla vsa hisa. Zdaj se je zacel drugi del Metine pokore -- ocitna sramota pred druzino, iz katere je bila za zmeraj izgnana. V tistih casih so na kmetih kaznovali z ocitno sramoto skoraj vsako presustnico, posebno pri velikih druzinah; ta kazen je ostala se potem, ko se predivo ni vec zgalo. Greh kake dekle je padel tudi na njene tovarisice; zato so po stari navadi imele pravico, da se nad nesrecnico mascujejo na ta nacin, da ji nad glavo prevezejo krila in jo s sibami po goli sramoti iztepejo iz dvorisca. Preden je Hudabivnica, ki je takoj za Meto planila iz hise in mimogrede v diru pobrala njene raztresene cunje pred pragom, utegnila priskociti na tleh lezeci hceri na pomoc, so planile nanjo domaca hci, velika dekla in kravarica. Prej ni bilo ves cas nobene videti, zdaj so se pa mahoma nekje vzele, da izvrse nad osovrazeno mlado tovarisico njim pripadajoco postavo. Vsa poselska druzina je bila zbrana na gorici in cakala, da pride do svojega deleza. Velika dekla in kravarica sta bili ze postarni dekli, ki sta mrzili Meto zaradi njene lepote, hci pa se je od starsev navzela sovrastva. Te tri zenske so planile na Meto, jo v hipu postavile pokonci, se hitreje dvignile dekletovo gornje in spodnje krilo nad glavo in ju tam prevezale, da je bilo Metino spodnje telo popolnoma golo. Potem pa so z mocnimi brezovimi sibami zacele klestiti po nagem zivotu, zraven pa besno sikale: "Cundra cundrasta..." Meta je zakricala z nepopisnim glasom. Ceprav ni mogla nicesar videti skozi krili, je slutila, da posli od vseh strani zijajo vanjo; ta ocitna sramota jo je huje zabolela kakor pa tlece predivo. Ce bi ji mati zdaj ne priskocila na pomoc, bi bilo zanjo hudo, kajti bila je zavita v temo in ni vedela, kam naj pobegne pred sibami. Mati pa je ze bila pri njej. Ne da bi poskusila razvezati krila in jo resiti sramote -- tega si tudi Hudabivka ni upala, da bi prekrsila stare postave in pravice -- jo je objela cez pas in jo v diru vodila do najblizje lese. Onstran plota se pravica ocitne sramote ze neha. Lesa je bila kakih dvajset korakov oddaljena; dekle se je z zavezanimi ocmi slepo zaneslo na mater in tako sta bezali, kar sta mogli, pred zasledujocimi, ze cisto pobesnelimi zasledovalkami, ki so neprestano udrihale s sibami po njeni goloti in sikale: "Kuzla, kuzlasta... na... cundra prekleta..." Babe so bile kakor obsedene; njih hlepece oci so se se strasneje zagrizle v Metino belo kozo in v njeno lepo oblikovano spodnje telo kakor pa ostra brezovina njihovih habin. Kakor bi jih ravno ta deviska belina podzigala k se hujsi besnosti. Babam, posebno obema deklama, se je pri tem zdelo, da se mascujejo za neko tajno krivico in zapostavljenost, ki sta jih grizli ze od mladih nog. Zato so tem huje pritiskale za bezecima, cim bolj strenasto je postajalo Metino telo. Pri tem jih je podzigal krohot hlapcev, ki so zijali od hleva: "Ali si puscate kri, ho, ho... le daj, Mica, ho, ho..." Stara Hudabivka se ni zmenila za udarce, ki so padali tudi po njeni roki, in je Meto kar z eno roko dvignila cez prelaz. Sramotnega sibanja je bilo zdaj konec. Znorele babe so pobesile svoje s krvjo obrizgane habine in so se sklonjenih glav vrnile proti hisi, da po stari navadi zazgo sibe na domacem ognjiscu. Hudabivka je onstran plota raztrgala povezo nad Metino glavo, da so se krila spustila in pokrila Metino nagoto. Meta se je sele zdaj pravzaprav zavedela prestane ocitne sramote. Pozabila je na razbolele roke ter na pekoco bolecino svojih bokov in mec ter kriknila: "Mati, bezive!" Dvignila je roke in jo na slepo udrla po gonjah navzdol. Hudabivka pa, ki je dotlej zanicevanje svojega lastnega rodu z junasko vdanostjo prenasala, ker je mislila, da je to dolzna starim postavam in si ni upala nastopiti proti mogocnemu Karnicniku, se je zdaj znasla, kakor bi se oprostila tezke omotice. Obrnila se je proti hisi, iz katere sta bili pravkar vrzeni, dvignila obe pesti v zrak in zakricala: "Prekleti hudici... otrok bo pa le Karnicnikov." Potem pa je zdirjala za bezeco Meto in jo doletela sele pri lesu. Tam sta se skrili dalec v goscavo in se zatekli k studencu. Hudabivka je Meti najprej izmila zatekle in podplute oci, nato pa je navezala na ozgane roke lapuhovega listja in drugih zdravilnih zelisc; naposled ji je izprala se razsibano spodnje telo. Bolecine so ze nekoliko popustile, ali Meta se se ni mogla utesiti; bolj kakor rane, jo je skelelo to, kar je pravkar dozivela; vsa sramota, vsa crna preteklost sta ji zdaj stopili pred oci. Zdelo se ji je, da je njena ljubezen s koreninami izruvana iz njenega srca. Ni se mogla upokojiti; z glavo v mahu je lezala na zemlji in drhtece ihtenje ji je neprestano stresalo prsi. Mati je sklenila, da ostaneta v gozdu skriti in se sele v mraku vrneta domov, da bi se tako izognili zijalom in skodozeljnim marnjam. Meta je bila tako zbita, da ji je bilo ze vseeno, zato je prepustila vse materi. Ko je Hudabivka mislila, da se je hci ze malo umirila, ji je rekla: "Ne jokaj Meta, v nekaj tednih se bodo rane zacelile in spet bo vse dobro. Zaradi greha te ne bom karala, ker si po vsem tem, kar si morala prestati, ze zadosti kaznovana. -- Ali povem ti, zdaj se je zate krizev pot sele pricel..." Hci ji ni nicesar odgovorila, le v vresovje se je vrgla na obraz, stegnila boleci roki od sebe in dolgo tiho ihtela. Poleg nje je molce sedela Hudabivka. Sele ko se je zmracilo, sta se cutili varne, da sta odsli domov v zavetje hudabivske bajte. Na Karnicah je se isti dan zmanjkalo Ozbeja; pet dni ga ni nihce videl, ceprav so ga povsod iskali, sesti dan so ga pa nasli na parni popolnoma pijanega. Tedaj se je Ozbej prvic napil. Zacetek moje skurne zgodbe ni nic posebnega; kar se je zgodilo z Meto, takrat ni bila nobena izjema. Dandanasnji sicer ne zgo vec rok presustnicam, toda iz hise pa jih se cesto mecejo, posebno ce gre za priliznjenko, ki se hoce vtihotapiti v hiso bodocega bogatega gospodarja. Zato se je soseska kmalu pomirila. Kar je sledilo poslej, pa je bilo nekaj drugega od teh vsakdanjih zgodb. Meta je cez nekaj tednov, ko so se ji zacelile roke, odsla sluzit v samoto kraj Drave, od koder se je vrnila v materino bajto rodit -- sina. Rada bi mu dala ocetovo ime, ali duhovnik ni dovolil, da bi se obnavljal kakrsen koli spomin na Karnice. Otrok je dobil ime -- Gal. Po porodu je pustila Meta tri tedne starega otroka svoji materi ter je odsla sluzit na plibersko stran, skoraj stiri ure hoda dalec; v blizini si je zaradi zamere na Karnicah nihce ni upal vzeti v sluzbo, njej pa je bila ta oddaljenost prav dobrodosla, ker se je izognila karniskemu zajedanju in hudim jezikom. Zvezo v Ozbejem si je morala s silo iztrgati iz srca. Ko je bila vsa zadeva ze pozabljena, se je Meta cez dve leti nenadoma vrnila iz sluzbe k materi in preden je soseska razresila pravi vzrok te nenavadne vrnitve, je Meta izlegla drugega pankrta. Za oceta pa je pri krstu napovedala -- karniskega Ozbeja. To je bilo huje, kakor da bi udarilo iz jasnega. Nihce ni slutil, da je med Ozbejem in med Meto se kaj, niti stara Hudabivka ne. V zadnjih dveh letih je bila Meta samo enkrat, in sicer o novem letu, doma in tudi takrat komaj en dan in eno noc. Tudi tega drugega fanta duhovnik ni dovolil krstiti za Ozbeja, kakor je Meta zelela, temvec mu je dal svoje posebno ime: Gaber. Stari Karnicnik je v svoji prvi jezi spet do nezavesti pretepel Ozbeja, nakar je ta za nekaj dni zginil od hise. Ko se je vrnil, je bil tako hudo pijan kakor prvic. Karnicnik je v svoji razburjenosti tekel do hudabivske bajte, da se tam znosi nad Meto, ali stara Hudabela mu je pred nosom zaprla vrata, da je moz mogel le zunaj okrog bajte razsajati. Ko se je pa Meta spet hotela vrniti v sluzbo, jo je zgodaj zjutraj prisel iskat biric iz Dobrle vesi in jo odgnal na grascino. Vedela ni, kaj to pomeni, in je polna crnih slutenj sla z biricem kakor vsak, ki je bil takrat ali pa je danes iznenada poklican na grascino. Tam so jo sprejeli gospodje in stari Karnicnik ter jo zaceli stiskati, naj se odpove razmerju z Ozbejem. "Vidis, Meta," ji je zlepa prigovarjal grascinski gospod. "Sama ves, da ta zveza nima nobenih koristi zate. Karnicnikovi hisi in tebi sami je v najvecjo sramoto, vsej soseski pa v pohujsanje. Odpovej se tej ljubezni pred nami, pred Bogom in pred cloveskimi postavami. Tako bo najbolje zate." Meta je bila v zadregi. Ni se mogla znajti, kaj tici za tem in ni nic odgovorila. Grascinski gospod pa je nadaljeval: "Ne smes si namrec misliti, da bi se kdaj koli mogla porociti s karniskim sinom, najmanj pa smes upati, da bi kdaj postala Karnicnica. Oce Karnicnik ne bo tega nikoli dovolil..." "Nikoli. Rajsi razdedinim sina," je srepo poudaril Karnicnik in se od komaj zatajevane jeze obrnil v stran, ko mu je Meta skusala uloviti oci. Mlada sirota se ni imela dvajset let in je v svoji neskusenosti in dobroti se zmeraj mislila, da ima srd tega zakrknjenega cloveka svoje meje. Takrat se je ojunacila in je rekla: "Meni Karnice se na misel ne pridejo. Cez naju oba je prislo, da se vedela nisva kako. Meni je danes poglavitno samo to, da je Ozbej oce mojih dveh otrok, ki imata pravico do oceta, in da mi je Ozbej najblizji clovek na svetu in da ga imam rada..." Ravno tega pa bi Meta ne smela izpovedati, kajti takoj se je veter obrnil. "Ravno to ni dovoljeno in si moras izbiti iz glave. Zakaj si nalagas tezavo na mlado glavo, ko ne more biti kruha iz te moke?" Gospodov glas je bil trd in pogled hud. "Daj si dopovedati in ce bomo videli, da si pametna, bo tudi Karnicnik storil svoje. -- Koliko ste namenili doslej za ta dva pankrta -- Karnicnik?" "Vsakemu trideset rajnis, vsakemu pa dam po petdeset, ako deklina obljubi, da bo odslej pustila naso hiso pri miru. Vsakemu po petdeset rajnis, da nihce ne bo mogel Karnic osirati..." "Meta, po petdeset rajnis. Ali ni to vec kot dobrotljivost? Se otroci trdnih his nimajo danes takih dot." Meti je zacelo zapirati sapo, zato se je hitro odlocila: "Karnic se lahko odpovem, ker nanje se misliti nisem utegnila, ce pa se odpovem Ozbeju, se mi zdi, kot da bi zatajila svoja dva otroka..." "Torej ne?" "Ne! Rajsi se odpovem denarju, naj ga Karnicnik sam ima." Ce bi ne bilo na grascini, bi se bil Karnicnik kar na mestu znesel nad predrzno deklino; tu pa so bili gospoda sodnik. Grascinski gospod je zarjul: "Premisli, pankrtnica, kaj govoris! Ce se temu pohujsanju ne mores odpovedati zlepa, se mu bos pa zgrda. Lahko te izzenemo, lahko te zapremo, lahko te damo tudi na natezalnico, da bos za vse vecne case pomnila. Ali se odpoves ali ne?" "Temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, se ne odpovem..." Zdaj so gospoda sprevideli, da je vsako siljenje zastonj; zato so sklenili, da jo dado na stol. Takrat so v Dobrli vesi na grascini se tepli. Biric je zgrabil Meto in jo na zobe porinil na pripravljeni muceniski stol. "Ce bos mocna, te ne privezem, ce bos slaba, te moram privezati," jo je vprasal biric. "Skusala bom biti mocna," je odgovorila Meta. Cula je ze praviti, da tepejo na grascini kakor nanese kazen, po petnajst, po petindvajset; pri petdesetih udarcih da se po navadi pricenja nezavestnost. Meta se je vdala z zavestjo, da trpi po nedolznem, in to ji je dajalo dovolj moci. Oklenila se je stola z obema rokama in stisnila zobe, da bi laze prenesla. Ko pa je cutila, da ji biric viha krilo na hrbet, jo je stresla grozica: "Ali morate po golem telesu?" "Kako pa, grlica nedolzna," je robato odvrnil biric in ji s plosko roko pritisnil nago zadnjico na les, da jo je zazeblo pri srcu. Meta je ze nekaj casa lezala pripravljena na stolu, a martra se se zmeraj ni zacela. Kaj cakajo? je srepo vlekla sapo k sebi. Po tej sodbi, ki je bila zadnja v dobrliveski grascini, pa ljudje se dolgo niso mogli pozabiti, kako so se gospoda zagledali v prelestno Metino telo; nikdar baje se niso videli tako lepo izoblikovanih nog, tako bele koze in tako zapeljivega cara. Gospoda se dolgo niso mogli zdramiti iz strmenja nad to devisko zapeljivostjo, ki je lezala stegnjena pred njimi; le Karnicnik se je sovrazno obrnil stran. "Zacni, biric," je naposled ukazal poglavitni gospod, ko je prisel k sebi. Biric je zacel mazati z mocno leskovo palico; pri vsakem udarcu je nekoliko zategnil in po vsakem udarcu je nekoliko premolknil: ko je prvic primazal, se je zdelo, da se je palica prijela Metinega telesa in da ga vlece kvisku, pri drugem udarcu in pri tretjem se je videlo le se nalahno drgetanje mesa in koze, pri naslednjih udarcih pa je bila golota ze bolj podobna komaj vidno kipecemu testu. Do petnajstih udarcev se ni izvil iz Mete se noben vzdih. Tedaj je grascinski gospod ustavil birica. "Meta, ali se zdaj odpoves?" Ne da bi jih pogledala, je stegnila od sebe svoji roki, jih pomolila pred stol, da so se videle zaceljene brazgotine njenih ozganih dlani, ter rekla z glasom, ki je razodeval njeno trpeco, a odlocno duso: "Kako bi zatajila to, za kar sem ze kri prelivala..." "Namazi jih se petnajst," je velel biricu grascinski gospod. Biric je narezal se petnajst udarcev. Ti udarci je niso mogli niti toliko omehcati, da bi se spustila v bolesten jok, kakor so njeni mucitelji pricakovali. Meta ni hotela tem trinogom pokazati, kako trpi; toda kar je zatajila s samopremagovanjem obcutkov, to je priznalo njeno telo, ki se je po slehernem novem udarcu zacelo bolestno previjati. Njena zadnjica je bila ze prekrizana z debelimi, marogastimi klobasami, iz katerih je tam, kjer so se krizale, brizgala prva kri. Meta je ze drgetala od bolecine in iz ust ji je vrelo neko krcevito grgranje... "Trideset," je nastel biric. Grascinski gospod se je nizko sklonil k Meti in pobaral: "Trdovratnica, ali si si premislila?" "Jaz si nimam nic premisljevati. Ubijte me --..." V tem kriku je bila obtozba, stud, izraz bolesti, sramote, gneva in zanicevanja, samo prosnja ne. To je gospodo se bolj razsrdilo. "Petdeset," je zavpil gospod. Biric pa, ki se ni vec zanesel, da bo Meta prenesla se nadaljnjih dvajset udarcev po isti plati, je predlagal, naj ji slecejo moderc, da jo pretepe po golem hrbtu in krizu. Gospoda pa se niso hoteli plesti s prekladanjem mucenice niti gledati njenih oci; biric je moral se teh dvajset udarcev nacediti po spodnjem telesu. Pravijo sicer, da se je Meta zacela biricu smiliti, pa je zategadelj prizanesljiveje mazal in skusal udarjati tja, kamor prej se ni dosegel; ali kljub temu je bila Meta ze skoraj na koncu svojih moci. Prejsnje sunkovito grgranje se je bilo spremenilo v priduseno, zmeraj globlje, zmeraj onemoglejse hropenje... Biric je po petdesetem udarcu vrgel palico na tla in se vprasujoce ozrl po svojih predstojnikih. "Meta, ali se bos zdaj odpovedala?" so gospoda poslednjic pobarali, pa tudi zdaj niso dobili drugega odgovora, kakor: "Koncajte me..." Vprasujoce so se ozrli na Karnicnika, ki se ves cas ni ganil z mesta. "Kaj naj storimo s tako trdovratnico?" "Tepite jo... tepite jo naprej!" je zalajal moz. Toda gospoda so bili pametnejsi od njega in so videli, da ne morejo s tem nic doseci. Biric je prinesel veliko mokro plahto, v katero je zavil Metine razbite ude, ter jo polozil na siroko klop v pisarni. Kakor hitro se je pa spet Meta dobro zavedela, se ji je srce napolnilo z nepopisnim studom in sovrastvom do te skurne hise in do vsega, kar jo je obdajalo. Vstala je po sili, cetudi z velikim premagovanjem in se takoj napotila proti domu k materi. Ali ji je samopremagovanje vlilo to moc, da ni odsla osramocena, kakor so po navadi bezale iz grascine take gresnice, pac pa samozavestno in prezirno skozi Dobrlo ves? Vsi, ki so jo videli, so se ji cudili. Grascinski gospod, ki je dal Meto pretepati, je po koncanem prizoru rekel Karnicniku: "Po mojih mislih ne more tu nihce preloziti. Ljubezen, ki prenasa take muke, je pregloboko zakoreninjena, da bi jo kdor koli mogel izruvati." Karnicnik pa je odvrnil: "Jaz jo bom." -- Meta se je s tezavo zavlekla k materi in je teden dni preihtela v bajti. Medtem ji je mati toliko pocelila rane, da se je mogla spet odpraviti v sluzbo -- to pot nekam pod Peco. Mati je obdrzala v bajti Gala in Gabra in zivljenje je spet teklo svojo pot. Karnice so z vsemi sredstvi skusale razbiti zvezo med Ozbejem in Meto. Ker zgrda ni slo, je hotel Karnicnik doseci pri Ozbeju zlepa. "Ozbej, sin! Ti ves, da si od nasega rodu dolocen, da po moji smrti vodis Karnice. Pot pa, po kateri morajo Karnice hoditi, ni tako lahka. Pomisli nazaj in videl bos, da zivi na Karnicah nas rod, odkar se v Dobrli vesi vodijo gruntne bukve. Nasi pradedje so ta svet izkrcili, si postavili tu gori ognjisce, od tod so razsirili svojino dol do doline in gor do vrha Obirja. Zato je bil potreben stoleten boj. Ogromni naorani robovi nasih breznih njiv pricajo o tem, kolikokrat je bilo treba iti za merjascem, koliko oplazov je bilo potrebno razkopati, preden so se mogle Karnice postaviti na tako trdno podlago, na kakrsni stojijo zdaj. -- Tisti, ki nam zavidajo, nas potuhtano opravljajo, ces da je v starih casih neki Karnicnik ubil svojega soseda na Malih Karnicah, da je mogel zdruziti oba grunta v Velike Karnice, kakrsne so zdaj. Jaz ne vem, ce je to resnica ali laz, toda ce se je resnicno zgodilo, je bilo Karnicam v korist. Ce hoces kraljevati, moras iti brezobzirno svojo pot! -- -- -- Tisti, ki se nas boje, nas imajo za trdosrcneze, za brezobzirneze, za samobucneze. Dobro! Taki smo, kakrsni smo in kakrsni morajo biti tisti, ki hocejo ziveti na Karnicah. Zato smo nase ognjisce ohranili do danasnjega dne, zato nismo nikoli pred nikomer snemali klobuka, razen pred duhovno in posvetno gosposko -- -- -- Zdaj, ko nas rod lahko samozavestno zre raz Karnice po Podjuni, zdaj prides ti, Ozbej, in mi zacnes delati zgago. Zeniti se hoces, kakor se na Karnicah doslej se nihce ni zenil. Moram ti povedati, da ne gre za posteljo, gre za Karnice! Karnice potrebujejo gospodinj, ki so nasega duha, ki Karnice razumejo, ki cutijo v sebi to, kar cutijo vse Karnice, vsaka brazda, vsaka globaca, vse sleme... Tega duha pa Hudabivniki nimajo in ne morejo imeti. Ta rod -- Hudabivski se plazi po globacah, ko da bi se crvi plazili; nakapljal se je iz nestetih postelj, suzenjski je in ne zna nositi glave pokonci. Hudabivniki niso za Karnice..." Karnicnikov glas je bil proti koncu skoraj rahel; poznalo se mu je, da govori z globokim obcutkom. Njegov sin je mislil, da je prisel cas, ko lahko odkritosrcno govori z ocetom. "Hudabivska Meta je mlada in mislim, da bi se privadila na Karnice in na Karnicnike. Vi tudi sami veste, da na Karnicah ze dolgo ni bilo tako pridne iberznice, kot je bila Meta." "Ali je tako tezko razumeti, kar sem ti ravnokar razlagal? Ali je tako tezko razumeti, da hudabivska zvot ne spada na Karnice? Ne toliko zategadelj, ker bi ji moral za balo se spodnjo janko kupiti. To navsezadnje ni odlocilno. Odlocilno je, da je taki zvoti tuje nase hotenje. Meta bi se v nas nagon ne mogla vziveti. Njena kri ni in ni za Karnice. Ozbej! -- --" Skoraj prosece je izzvenel Karnicnikov glas. Sinu se je zdelo, da razkriva oce neko doslej se nepoznano neznost. Zato je tudi on hitro razkril svoje srce: "Oce, meni se zdi, da bi bil srecen le z Meto, Meta pa z menoj. Ze dvoje otrok imava, ker se je tako zgodilo. Jaz bi bil rad srecen, ali s svojo sreco bi ne bil rad napoti sreci Karnic. Ce mi dovolite vzeti Meto, se Karnicam odpovem; dajte jih Volbenku, mojemu bratu, meni pa prepustite bajto na Malih Karnicah ali pa bajto na Pusci, ce ne drugace, pa vsaj v dosmrtni uzitek. ----" "Sin!" ga je prekinil Karnicnik z votlim, skoraj otoznim glasom. "Kar si zdaj spregovoril, je mnogo huje, ko pa to, kar si rekel malo poprej, da bi rad pripeljal Meto na Karnice. Tu pred menoj si se odpovedal Karnicam. To moram slisati od lastnega sina! Ne, ne! Tako cebezijo slabici. Mi pa, Karnicniki, nismo slabici. Ne dovolim ti, da postanes slabic, ne dovolim ti, da postanes zezej! Vidim, da te je strup, ki ti je bil zavdan, ze dalec podlezel. Ali se je cas, da ozdravis, da spregledas, da se zbudi v tebi karniski duh! Bridko je, Ozbej, ko moram slisati, da hoces pobegniti s Karnic, da jih hoces zamenjati za janko. Ali nisi iz prahu, ki ga ze stoletja nosi veter okrog Karnic, ali ne cujes v sebi krvi, ki je tekla v nas rod po nevidnih zlebovih iz osrcja samega Obirja? -- -- Ne vidis tega, ne cutis tega! Joj meni, joj Karnicam!..." Karnicnik se je popolnoma vdal tezki, notranji tugi. Njegov obraz je postal poln skrbi, njegove oci vlazne in zalostne. To je Ozbeja zrusilo; ocetov srd je laze prenasal kot pa njegovo tugo. "Oce, napravite, kakor hocete!" Karnicnik je sprevidel, da je treba hitro odlociti, kajti iz svojega poslednjega razgovora s sinom se je preprical, da je njegov najstarejsi otrok res neodlocen, mehak slabic. To je pripisoval strupu, ki mu ga je po njegovem in po mnenju vseh Karnic zavdala Meta in pa vsa hudabivska zvot. Zato je sklenil, da Ozbeja ozeni. Sicer je bilo proti segi Karnic, zeniti sinove, preden se jim je izrocilo posestvo, ali zdaj je bil pri roki dober izgovor, da je Ozbej se mladoleten. Ozbeju so poiskali nevesto na oni strani Bele, na Jamnicah, pri neki hisi, katere rod je ze od pamtiveka razkopaval oplaze po brezinah svojih rodnih njiv in ki je veljala za bogato hiso. Decva, ki mu je bila namenjena, je bila lepa, pa so vsi mislili, da ga bo mogla odvrniti od Hudabivnikov. Ozbej se je spocetka branil, potem se je pa vdal v svojo usodo. Ni mu bilo lahko; odkar je poznal Meto, je bil v klescah; na eni strani pritisk domacih, oziri na oceta, na drugi strani pa ga je neprestano grizla ljubezen do Mete. Odkar je bila Meta pregnana s Karnic, jo je le nekaj barti videl in se to z veliko tveganostjo. Ta dusevni precep ga je stalno stiskal in mu lomil njegovo samostojnost; postajal je neodlocen, prikrit in nezaupljiv. Ko je Meta zvedela, da se Ozbej zeni, je dan na dan nestrpno cakala, da se bo oglasil in ji vsaj razkril vse tezke okolnosti, ki so ga pritirale do tega koraka in ki jih je tudi ona dobro slutila. Zdelo se ji je, da bi ji Ozbejev prihod mnogo olajsal muke, ki jih je zategadelj morala prenasati. Toda cakala je zaman, Ozbeja ni bilo od nikoder. Da bi sla sama do njega, pa ji je branil skrit dekliski ponos, neka hudabivska trma, ki pa ni mogla posusiti solz, katere je pretakala mnogo svetlih noci. Karnicniki so pripravljali velikansko svatbo; klali so zivino, Karnicnik je sel sam po vino na Stajersko, camar je navabil skoraj sto parov svatov. Ceprav je to ustrezalo starim segam, je soseska vendarle zapazila neko pretirano, mrzlicno napuhnjenost pri tem. Hudabivniki pa so se potuhnili. Tedaj se je zgodilo nekaj nezaslisanega! Na dan poroke, tako zgodaj, da sta Drava in Podjuna se lezali v somracni meglenosti in se je komaj na Karnicah zacelo rahlo svitati, je prisel camar z godci pod Ozbejevo okno, da ga po stari segi slovesno prebudi iz spanja poslednje noci njegovega fantovskega stanu. Vstajenje so prebujajocemu svetu naznanili moznarji, ki so zagrmeli doli za gorico. Godci so zagodli ze tri podoknice, toda Ozbeja se ni bilo na spregled. Ko je camar nato odprl njegovo kamro, je nasel tam nedotaknjeno postelj... zenina pa nikjer na vseh Karnicah... Nezaslisana sramota! Zeninovi svati so se zbirali na Karnicah. Ko so zvedeli, da zenina ni, da se je skril, so se osramoceni razbezali na vse strani. Stari Karnicnik se je skril, ker ni mogel prenesti sramote. Karniska hisa je imela tudi ogromno skodo, ker je morala placati vse priprave. Toda ta skoda ni bila se nic proti veliki sramoti, ki je padla na to staro domacijo. Ozbeja ni bilo osem dni na spregled. Vrnil se je nekega dne, ko je sedela druzina ravno pri obedu. Po zalitih oceh in zabuhlem licu se mu je poznalo, da je prezivel dolgo pijanost. Ko pa je vstopil v dimnico, ni bil vec pijan, temvec je prisel vdano in tako mirno ter smelo, da je vsej druzini zastala sapa. Ni bil se sredi izbe, ko se je stari Karnicnik kakor ris zakadil vanj. Vsa druzina je s pridrzano sapo pricakovala najkrutejsi obracun, kajti Karnicnik je bil vsem dobro znan kot clovek, ki ne zna krotiti svoje jeze. Toda namesto pricakovane tepezke se je zgodilo nekaj drugega; Ozbej je kakor vkopan obstal na mestu, pokleknil sredi dimnice, sklenil roke k prosnji in mirno ter odlocno zaprosil: "Oce -- zaradi tega me ne boste tepli!" Nato se je obrnil proti druzini, pogledal po vseh obrazih in nadaljeval prav tako mirno in preudarno: "Oce in mati, brat in sestra, vsa druzina, vse Karnice, odpustite mi sramoto, katero sem vam nakopal s svojim dejanjem. Prislo je na mene in nisem mogel ravnati drugace..." Nekaj hipov je vladal v sobi tezak molk. Vsi obrazi so bili bledi, na vseh se je poznalo, da se uzaljena prevzetnost bori z obcutkom odpuscanja. Materin obraz je bil najbolj bel; bila je silno prevzetna zena in njeno srce je bilo tezko ranjeno. Stari Karnicnik je ostrmel nad sinovo mirno odlocnostjo, nad njegovo skesano prosnjo. Nevidna sila ga je potisnila stran od klececega sina. Zrusil se je na klop, skril svoj obraz v dlani in dimnico je napolnil njegov obupani, tuleci glas: "Skot nesrecni..." Ozbej je se zmeraj klecal in cakal na besede odpuscanja; njegove oci so romale od oceta do matere, od sestre do brata, do vseh hlapcev in do vseh dekel, se ustavile pri pastirju, ali nikjer na nobenem obrazu ni mogel zapaziti poteze, ki bi odkrivala to, kar je tako neutesljivo iskal in pricakoval. Nikjer ni zapazil odpuscanja. In tisti, kateremu je bil tako srcno vdan, katerega je tako neizmerno ljubil, tisti se je sklonjen na mizo zvijal v tezkih bolecinah, ker ga ni razumel. Tedaj je Ozbej pocasi vstal in rekel: "Kar so imele Karnice zavoljo mene skode, odtegnite od moje dediscine." Potem je zapustil dimnico. Ozbej je ostal doma in cakal, kaj bo prinesel cas. O njegovi skazeni zenitvi na Karnicah niso vec govorili. Leto se ni bilo okoli, ko je Meta nenadoma prisla domov k materi, kjer je zlegla novega -- tretjega pankrta. Otrok je bil ze stirinajst dni star, preden so nasli botre. Ta tretji otrok je bil krscen za Mohorja. Pri vpeljankah je morala Meta doziveti se eno sramoto; zaman je cakala po masi pri vratih, duhovnik je ni hotel vpeljati, kakor je pri porodnicah sega, Meta je morala z novo sramoto zapustiti cerkev. Rojstvo tretjega pankrta je pri Karnicniku slednjic zazorilo sklep, ki ga je dotlej se vedno odlagal v upanju, da se bo ta stvar vendarle nekako prelozila. Poleg nesrecne zveze z Meto je dala povod za njegov odlocilni korak se pijaca, kateri se je Ozbej v svoji razdvojenosti zmeraj bolj vdajal. Karnicnik se je torej odpravil na grascino v Dobrlo ves in izjavil: "Primoran sem, da za cast nase hise odvzamem Ozbeju prvorojenstvo. S tem pa razveljavljam tudi njegovo vojasko oprostitev. Vzemite ga k soldatom, mogoce ga bo to izmodrilo. Grunt bo dobil mlajsi sin." Grascina je storila po njegovi zelji. Na Laskem je pravkar bila vojna in cesar je potreboval vojscakov. Kakor blisk se je raznesla po Podjuni in po Beli novica, da se je Karnicnik odpovedal svojemu sinu in ga dal v vojsko. Ceprav je mnogo ljudi prej odobravalo neizprosno stalisce starega Karnicnika, ki je hotel z vsemi sredstvi prepreciti zakon med Ozbejem in Meto, je bilo zdaj zmeraj vec takih, ki Karnicnikovega koraka niso odobravali in so se zgrazali. "Sina je prodal..." Ozbej in Meta sta dobivala zmeraj vec pristasev. Medtem ko je soseska gledala Meto doslej le kot veliko presustnico, veliko gresnico, je ta Karnicnikov korak povzrocil, da je jela imeti to zvezo za nekaj globljega, nekaj svetlejsega in lepsega. In ze so se culi glasovi: "Zakaj se ne bi vzela, ce se imata rada..." V ljudski dusi se je zacel v prvih obrisih oblikovati trnov venec, ki ga je spletala ljubezen med tema dvema nesrecnima clovekoma, od pokore, ki jo je morala Meta pretrpeti na Karnicah, do pretepanja na grascini. To privrzenstvo je raslo pocasi, kakor prihaja rosa na travnike; clovek niti ne zapazi in mahoma se vse bliska okoli njega. Na dan Ozbejevega odhoda na vojno se je ze pokazalo, koliko ljudi je bilo na njegovi in Metini strani. Soldati so se zbirali v Dobrli vesi, od koder so se potem odpeljali z vozovi do Celovca. Od vseh strani se je zbralo mnogo ljudstva, vsakogar je kdo spremljal, celo najbolj zapuscenega hlapca. Le Ozbej iz Karnic je prisel sam. Mogoce so Karnicniki slutili, da se javno mnenje spreobraca proti njim, mogoce pa so tudi slutili, da bo Ozbeja spremila Meta, pa jim sovrastvo ni dalo, da bi sli se oni. Bilo je prvic, da sta se Ozbej in Meta javno pokazala pred svetom. Meta je prisla z vsemi tremi otroki in mogoce so otroci takrat tudi sele prvic videli svojega oceta. Ljudje so bili zalostni in potrti, ker se je vojne vsak bal, ali kljub temu ni nihce zamudil pogledati Ozbeja in Meto, toliko je bilo zanimanja za oba. Dasi je bila Meta ze mati treh otrok in je prestala taksne muke, je bila med vsemi zbranimi zenskami v Dobrli vesi najlepsa. Bila je ko sonce, pred katerim se je moralo vse skriti. Pri slovesu ni jokala kakor ostale zenske. Ta mozatost jo je delala se lepso. Ozbej je bil globoko ganjen; prvic se je smel pokazati med ljudmi ob Metini strani in videl je, iz stoterih oci je mogel brati, kaksen biser je Meta. Marsikdo, o katerem bi si ne mogel misliti, je pristopil in jima stisnil roko. Posebno tisti, ki so odhajali na vojno, so jima odkrivali svoje duse. Vojska naredi tiste, ki ji morajo biti zrtvovani, mehkejse, pristopnejse in odpustljivejse, saj pravi star pregovor, da se na vojni odpuscajo najbolj zarjaveli grehi. In ko so se pomikali okincani vozovi iz vasi, je marsikatera roka mahala Meti, je marsikak glas klical: "Meta, nic ne maraj, vojne bo konec, mi pridemo nazaj." Potem se je zgodilo, da jo je neka druzina pobrala na cesti in jo vzela na voz, s katerim se je odpeljala skoraj do domace kajze. Meta je sprevidela, da svet ni tako skuren, da zna deliti pravico od krivice. To ji je vlilo novega poguma v srce, da se je ob pogledu na svoje tri otroke zacutila trdno in mocno in je zaupljivo gledala v bodocnost... Cez dve leti se je Ozbej kot amaznik vrnil z vojne s prestreljeno nogo. Sepal je, razen tega pa se rajsi pil kot pred odhodom. Zato ga na Karnicah niso bili veseli. Vendar je ostal pri hisi. Cez leto dni je Meta zlegla cetrtega sina... To je nagnalo zupnika, da je poklical Karnicnika v farovz. "Karnicnik, zdaj pa je dovolj ciganstva! Stirje pankrti v vasem rodu, prosim vas..." Karnicnik je molcal, zupnik pa je nadaljeval: "Zadelj te svinjarije bom moral zapustiti faro. Kaj takega ni v vsej dezeli! Ne preostane drugega, ko da se vzameta." "Nikdar in nikoli!" Karnicnik se je dvignil in ves mrzel stal pred duhovnikom. "Ta trmoglavost ne koristi nic. Ta dva niti hudic ne spravi vsaksebi!" "Kar sem se zarekel, sem se zarekel: Hudabivska zvot ne bo nikdar gnezdila na Karnicah." S temi besedami je Karnicnik odsel iz farovza. Cetrtega pankrta je zupnik krstil za Ozbeja; ljudje so trdili, da je storil to na inat. Tedaj se je zacelo po soseski govoriti, da se bosta Ozbej in Meta vzela na proste roke, kakor se pravi "na palec". Meta sama je silila k poroki. Najprej je prigovarjala Ozbeju, naj pregovori oceta, da ju vzame v eno izmed karniskih bajt, ko pa je stari to odlocno odbil, da gresta v kako drugo kajzo. Toda iz tega ni bilo nic; kadar je bil Ozbej pri njej, je bil za to, kadar pa je bil na Karnicah, je spet zapadel oblasti starega Karnicnika, oblasti neupogljivih Karnic in je odlagal... Karnicnik pa je sel se dlje. Izposloval je pri srenji, da je Ozbeju prepovedala zenitev z Meto. Tisti cas so srenje se imele pravico dovoljevati ali prepovedovati zenitve. Ubogi ljudje se niso mogli vzeti, da ne bi zarod padel na breme sosesk. Ozbeja je to zivljenje vedno bolj grizlo in za uteho se je zmeraj bolj vdajal pijaci. Scasoma je postal eden najbolj razvpitih pijancev, in sicer eden tistih, ki jim pravimo, da pijejo na kvatre, nekajkrat na leto, ali takrat pa vlecejo osem dni in se dlje, dokler ne obnemorejo. Ob takem zivljenju je Meta nehala pritiskati na mozitev; vdala se je v usodo in zivela za svoje otroke. Med njo in Ozbejem se je le toliko spremenilo razmerje, da je Ozbej poslej odkrito zahajal k njej. Kmalu je petic zanosila. Takrat je morala prenesti se poslednji odkriti napad Karnic. Za verne duse je sla popravljat grob svoje matere, ki je medtem ze umrla. Populila je travo in hotela ovencati grob z lepo kito zelenega brslina z Obirja, ko so prisle na pokopalisce karniska hci in dve dekli. Ena izmed njih jo je pred leti izbicala od hise. Brz ko so jo zapazile, jih je ze popadla sveta jeza in usule so se na Meto: "Na tem blagoslovljenem svetu ni mesta za vlacuge..." "Se mrtvi nimajo miru pred flekami..." "Ponovca mora ven..." Ze je zacelo leteti na Meto kamenje in prst. "Ven iz tega blagoslovljenega kraja..." "Huj..." Zadirljiv krik in vik sta napolnila pokopalisce, na katerem je bilo precej sveta; pri vhodih so se zaceli zbirati radovednezi. Vsi so pricakovali, da bodo videli zanimiv obracun med zenskami. Toda prislo je cisto drugace. Karniske babe so se pripodile ze cisto do Mete. Ta se pa ni zganila, temvec je mirno stala ob grobu; z eno roko je drzala Ozbeja na rodi, z drugo pa Gabra za roko. Tako je stala visoka, lepa in nedostopna pred obsedenimi nasprotnicami. Te so se zganile, zasople, in ko je vse pricakovalo dejanskega napada, so se Karnicnice same od sebe jele pocasi z dvignjenimi rokami umikati pred Metino podobo, ki jih je na tako cuden nacin premagala. Presustnica ni klonila glave, vlacuga je stala visoko zravnana pred svetom, iz nje je blestel neki nepremagljiv car lepote, materinstva in moci. Iz gruc, ki so se zbrale, se je zacul skodozeljen smeh, ki pa ni veljal Meti, temvec se je z vso ostrino zarezal v duse karniskih zensk. Meta se je zganila sele tedaj, ko so bile njene nasprotnice ze dalec od nje, ceprav so se se zmeraj obracale proti njej, kot bi se ne mogle lociti od tega pogleda. Prevzelo jo je doslej nepoznano custvo samozavesti, enakovrednosti, in to custvo jo je navdalo s hladnim, zvisenim prezirom. Vsa polna zavzetja, ki ji je dalo moc, da je tako lahko zmagala svoje nasprotnice, je sla skozi vas; to zavzetje je ni vec zapustilo, prebujalo jo je k doslej nepoznani samozavesti, k odporu, k moci, da je zacela sama sebi rekati: "Kje je se katera, ki je bila za svojo ljubezen ziva zgana... kje je katera, ki je bila za svojo ljubezen na martrnico polozena...?" Meti in Ozbeju so leta enolicno minevala. Petega sina so krstili za Vida. Cez dve leti se je rodila Burga. Dve leti po Burgi je prisel Primoz na svet. Tri leta za Primozem se je zlegel Til. In tri leta po Tilu se je nasla se najmlajsa, Nana. Ko se je zlegla Nana, je najstarejsi, Gal, izpolnil dvajseto leto. Devet pankrtov... Devet Hudabivnikov, devet Karnicnikov... Vsi lepi, zdravi otroci. Okrog Mete in njenih devet pankrtov so nastajale cele legende in so se sirila razna prerokovanja. Nekateri so se bali sibe bozje, ce bo stvar ostala pri stevilu devet. Drugi so s strahom predvidevali novih rojstev in so se bali sodnega dne, ako jih bo dvanajst; tretji so se spet tresli, da bognasvaruj, ako bi ta ziva zibelka zazibala trinajstic... Meti so rekali ljudje: "Pankrtska mati" ali "Pankrtnica", otrokom pa na splosno: "Hudabivski pankrtniki", pozneje pa tudi "Hudabivski samorastniki"; bajta, v kateri je ta drosa zivela, je bila znana pod imenom "Pankrtska kajza". Cim bolj se je Ozbej staral, tem bolj je pil, tem vecji sirotej je bil. Na Karnicah je bil zmeraj bolj v napotje, zato je vecino svojih, zmeraj bolj pogostih pijanosti prespal pri Meti. Prihajal je k njej ves potolcen, smrdljiv in nemaren; Meta ga je sprejemala, cistila, zdravila in negovala kakor velikega otroka. Po takih prespanih, omoticnih pijanostih je Ozbeja zmeraj navdajala neka mehkoba. Posedal je z otroki, ki so bili se pri hisi, jih poljubljal in objokoval, sam sebe pa preklinjal, da ga je morala cestokrat Meta tolaziti. "Ne maraj, Ozbej, vdaj se v bozjo voljo, smo pac nesrecniki vsi skupaj." "Jaz sem kriv vse te nesrece! Ali razumite me: jaz sem med dvema mlinskima kamnoma -- na eni strani Meta, na drugi strani pa Karnice, moj oce. Dolgo sem omahoval, dokler me ni stisnilo, da se nisem mogel ganiti. Danes pa -- kar je dejano, je dejano, sirotej sem, amaznik na duhu in na telesu, carapa, brez odlocnosti in volje. Moj oce je cisto drugacen moz in ti, Meta, si cisto drugacna..." Mali pankrti so ga nemo poslusali ter iskali odgovora pri materi. Ta ga je potem tesila: "Vse se bo se prelozilo, nic se ni zamujenega, Ozbej." "Da, toda vzeti se morava in vse bo se dobro! Karnice ne morejo biti vec moje, kar nic ne d‚. Vzeti kako kajzo v najem in ziveti skupaj. Ce bom hotel, mi morajo dovoliti zenitev. Toliko vas je ze, da bo soseska le vesela, ce boste imeli pravega oceta. In tega ciganskega zivljenja bo potem konec." Po vsaki taki tezki pijanosti se je Ozbej poslavljal od svoje druzine z besedami: "Da, o pustu se vzameva." Do pusta tako, potem pa je zacel: "Po veliki noci se vzameva." In tako dalje. Meta je morala skoraj sama prezivljati svojo droso. In to je bilo sila tezko, kajti pri bajti jih je bilo zmeraj najmanj cetvero; eden je bil v zibelki, drugi je komaj shodil, tretji je ze hlacal in cetrti je postajal goden za prvo pastirsko sluzbo. Tako je bilo skoraj petnajst let. Meta je morala delati tako rekoc noc in dan; poleti je hodila na dnine, pozimi je predla doma, pletla slamnice, jerbase in kose, delala leseno orodje, zlice, kuhlje, solnike, zlicnike, z eno besedo: prijela je za vsako delo, ki ji je prislo pod roke. In ni bilo dela, ki bi mu ne bila kos! Soseska jo je poznala kot najboljso dninarico, ki ji nobena pot ni bila predalec, nobeno vreme pregrdo. Kljub temu, da je jemala otroke s seboj, se je ob velikem delu soseska zanjo pipala. Z najmlajsim v zibelki na glavi pa se dva, tri hlacarje ob sebi je odhajala ob prvi zori na delo in prihajala ponoci domov. Njena pridnost je bila skoraj nadcloveska. Edino tej pridnosti, ki je je zmozna le tako velika materinska ljubezen, kakrsno je nosila v sebi Meta, se je bilo zahvaliti, da je tako velika druzina odrascala brez prevelikega pomanjkanja, da so vsi otroci odrascali zdravih udov in zdrave pameti. Ob takem vecnem nadcloveskem boju je v soseski od leta do leta rasel Metin ugled. Po malem je javno mnenje prehajalo na njeno stran. Ljudje so se zmeraj bolj spotikali nad trdovratnostjo starega Karnicnika, ki je se vedno strastno nasprotoval zakonski zvezi med Ozbejem in Meto. Da bi svojo voljo laze uveljavljal, je se sam ravnal posestvo, ceprav je mlajsi sin ze postal polnoleten. Meta je dolga leta se sanjala o kajzi, najprej o eni izmed karniskih, tako velikih, da bi se njena druzina preredila doma, potem pa o kakrsni koli bajti, samo da bi ji zivljenje postalo znosnejse; te sanje pa je scasoma pokopala. Veckrat je bila zadelj tega talovna, mislila je na svojo nesreco in ni mogla razumeti, zakaj mora ravno njo tako tepsti zivljenje. Te misli pa so zginile, ko se je spomnila otrok. Velike, tezke in neodlozljive materinske dolznosti so jo se z vecjo silo gnale na delo za vsakdanji kruh. V tej vsakdanji borbi je nikdar ni zapustila zavest, da se ji godi krivica, da trpi po nedolznem, da se je nad njo storil velik greh; zaradi te zavesti je postala zaprta, skoraj zakrknjena do ostalega sveta. Vendar ni povzrociteljev svoje nesrece sovrazila, pac pa hladno prezirala. In ta prezir, ki je gradil med njo in ostalim svetom vedno visji plot, jo je na drugi strani druzil z njeno zvotjo v zmeraj mocnejso skupnost. Imela je svoj lasten svet, v katerem je bilo malo svetlih dni in se je sprijaznila s to usodo, kakor je mogla in vedela. Zakona z Ozbejem si je zdaj zelela le se zaradi soseske, zaradi otrok, ki bi s tem dobili priznanega oceta, da bi vsaj po segi postali enakovredni ljudje. Soseska ni mogla razumeti, kako je Meta pri takem zivljenju in pri tolikih otrocih ohranila svojo lepoto; se potem, ko je zlegla ze devet otrok, je bila se zmeraj zravnana, gladkih lic, zivih oci, le njene kretnje so zaradi neskoncnega garanja postale manj gibcne. Lepi so bili tudi vsi njeni otroci, vsi visoko zrasli, ravni, mocni, zarecih oci, kar so vse imeli od nje. Metina samosvojost se je zmeraj bolj oprijemala otrok. Pri njih je bila mati vse, podoba oceta Ozbeja je le medlela v njihovih dusah in pocasi popolnoma zginjala. Niso bili bojazljivi ali ljudi so se izogibali in niso nikomur zaupali ter se vedli kot trdobucnezi. Ce jih je kdo iz nagajivosti vprasal, cigavi so, so odgovarjali, ko so se komaj znali obracati jezik: "Hudabivski pankrti smo!" "Ali niste karniski?" "To pa ze kar!" so se neprijazno odrezali. Zato jim je soseska po malem zacela rekati tudi "samorastniki". Ko so komaj zlezli iz gnezda, so morali ze v sluzbe za pastirje; pasli so po vseh belanskih globacah, po planinah Obirja, Pece in Olseve. Meta je vsakemu naredila za popotnico velik kriz na celo, pod pazduho mu je stisnila par novih cokel, ki jih je sama napravila za novega odhajaca, za slovo pa mu je se rekla: "Zdaj gres v boj za kruh! Ta boj bo tezak, ali premagal ga bos, ce ne bos pozabil, da si moj, da si Hudabivnikov..." In ce se je odhajac cmeril, kar je pomenilo, da se cuti se nebogljenca in preslabotnega pred svetom, mu je mati rekla: "Gal, ne pomaga nic, doma sta se dva, ki cakata na kruh." Potem je v presledkih slo dalje: "Gaber -- Mohor -- Ozbej -- Vid -- Burga -- Primoz... doma sta se dva -- so se trije, nic ne pomaga!"... In slehernikrat se je cmerac ali cmeravka sprico materinega resno otoznega obraza prenehal kisati in pogumno nastopil pot v neznani svet, kjer se bije bridki boj za kruh... Zunaj v svetu so iz pastirjev postajali iberzniki, mali hlapci, drvarji, dninarji, kovaci, knapi, iz pastiric kravarice, dekle. Meta je vpeljala tako, da so vsako leto na belo nedeljo prihajali k njej. Iz teh obiskov se je razvil nekak hudabivski shod, o katerem se je se dolgo govorilo po vsej dolini, ko je Meta ze davno bila pod zemljo in niso Hudabivniki imeli nikogar vec, pri komer bi se mogli shajati in kamor so prihajali kot na kako bozjo pot. Ob takih prilikah je Meta videla vse otroke zbrane pri sebi, za otroke same pa je bilo to tudi edina priloznost, da so se videli med seboj. Te sege so se drzali do materine smrti. Prihajali so k njej, ko je bila ze vsa siva, vsa skljucena od dela, prevar in trpljenja, ko ni od njene lepote ostalo nic vec drugega kot njene globoke, svetle oci... Vsako belo nedeljo je bila kajza polna pisank, polna klobas in mesa, polna stolnikov, kipljenikov, miznikov in raznih drugih potic, ki so jih otroci prihranili za mater. Marsikatera kmetica je hlapcu ali dekli pri odhodu stisnila poseben dar v culo z besedami: "To je za Meto..." In kadar je Meta tako sedela sredi otrok, je prislo nad njo, da jim je mnogo govorila, ceprav je bila sicer redkobesedna. "Zdaj, ko ste vsi zbrani pri meni, me poslusajte, kaj vam povem jaz -- vasa mati, -- pankrtska mati. Devetero pankrtov vas je. Karnice so zavrgle mene, zavrgle so tudi vas. Karnice so zavrgle tudi vasega oceta -- zato se ne smete hudovati nanj, kajti Karnice so ga zavrgle zadelj mene, zadelj vas. Vidite me, kako sedim med vami, moje roke vidite, ki so od ognja in dela tako zrezane, da niso bile zmozne rahlega bozanja; moje srce je tako posuseno, da ne cuti nobenih drugih skomin razen ljubezni do vas, do svoje krvi. -- Kadar boste odrasli, branite svojo pankrtsko cast, kjer koli boste hodili. Ko zmanjka mene, ne boste imeli malo toplejse kamre, kamor bi lahko stopili... Zato ste pa povsod doma. Ker niso Karnice vase, je vasa vsa Podjuna, so vase vse gore, vse globace, vse skale in vasa so polja, ki jih zdaj prekopavate s svojimi rokami..." Hudabivniki so jo poslusali kot zamaknjeni. Meta jim je govorila dalje: "Z vami je tako: vi niste kakor drugi otroci -- vi ste samorastniki. Vi se niste odzibali po zibelkah, vase zibelke so razgoni, brazde, zare, kjer vas je zgalo sonce in vas je mocil dez. Ob teh zibelkah so vam popevale tutujke in prepelice, svetila vam je strela, budil vas je grom... Zato ste ko samorastniki. Sami ste se izlevili, brez goje, kot zgubljena samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi, Hudabivniki, zgrabiti z zivljenjem. Kjer stojite, pozenite korenike. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenasajte ponizno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bliznjemu kakih krivic. -- Poglejte, mene so polozili na martrnico, ko se dobro vedela nisem, kaj je svet. Mogoce bodo polagali tudi vas. Tedaj stisnite zobe in si mislite, da ste samorastniki -- da ste Hudabivniki. Zdaj, po meni, vas je devet, cez petdeset let vas bo lahko ze sto, cez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste zdruzeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice..." Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih ucila spoznavati in zanicevati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zrascala s tuljenjem vetrov po slemenih, z bucanjem globac, s sanjami polj, zlivala se je s sepetom jezerskih gladin, z neskoncnim sumom dravskih valov... Stari Karnicnik je nekega dne nenadoma umrl. Ze dolgo pred smrtjo ga je nekaj tlacilo; bil je molcec, taloven. Ljudje so si to razlagali s tem, da ga grizejo Hudabivniki. Kar se o njegovem umiranju pripoveduje, ni vse potrjeno. Toda ljudje pravijo, in Ozbej je sam trdil, da ga je oce dal poklicati k sebi, ko je padel. Ko pa je Ozbej prisel, je bil Karnicnik ze na pol nezavesten. Cisto rahlo je baje se sepetal: "Ozbej, vzemi jo..." Potem je umiral pol ure, nato je baje spet zasepetal: "Ozbej... Male Karnice so tvoj uzitek do tvoje in Metine smrti..." Nato se ni vec zavedel in po dveurnem, tezkem umiranju je umrl. Ce je na zadnjo uro res tako rekel, je tezko dognati, toda kot sem ze rekla, je sam Ozbej tako trdil, ki je bil z ostalimi otroki pri njegovi smrti. Mogoce pa je, da je Ozbej le zato tako govoril, da bi pred Meto in pred nami opral neusmiljenost in trdovratnost svojega oceta. Resnica je, da iz tega ni bilo nikoli nic; Ozbejev brat Volbenk je dobil vse posestvo z Malimi Karnicami vred. Ozbej je dobil sramotno majhno doto, od katere so pa odbili to, kar je stari Karnicnik polozil za prve tri Metine otroke; za ostale se Karnicnik ni vec brigal. Ozbej je dobil tudi pravico dosmrtnega bivanja na Karnicah, pravico do hrane pri mizi, kar pa si vse zapade, ce se ozeni. Torej je bil se po ocetovi smrti privezan na Karnice. Vendar so ljudje mislili, da se bosta Meta in Ozbej le vzela. Ozbej bi lahko s preostalo doto kupil majhno kajzo. Tako je mislila tudi Meta. Pa tudi iz tega ni bilo nic; Ozbej je po stari navadi odlagal, obljubljal in pil. Mogoce bi naposled le prislo do tega, ce bi ne bilo druge nesrece. Ozbej je nekoc spet nekaj dni pil in ko je ponoci hodil proti hudabivski kajzi, je strbunknil v Zablatnisko jezero, od koder so ga drugi dan mrtvega potegnili. Na pogreb je sla Meta s sedmimi pankrti. Gal in Gaber sta bila pri soldatih. Na pogreb so prisle tudi vse Karnice, -- prvic in zadnjic sta bili obe veji te druzine skupaj. Vsa soseska je pridregnila, da bi bila prica temu prizoru. Zato je bil pogreb tak, kakrsnih je malo v nasem kraju. Ozbejeva smrt ni zravnala prepada med Karnicniki in med Hudabivniki; to se je pokazalo ze na pogrebu. Obe druzini sta bili vsaka zase, nepristopni, hladni; Karnicniki so si bili svesti svoje moci in ugleda -- Hudabivniki pa svojih pravic. Sedmero hudabivskih samorastnikov je obdalo svojo mater, kot bi jo ocitno branili pred ostalim svetom. Po pogrebu je mladi Karnicnik ves mrzel stopil k skupini Hudabivnikov. "Sto rajnis je ostalo za Ozbejem in pa nekaj obleke. Jaz pridenem se sam en stotak za otroke in s tem mislim, da so Karnice svojo dolznost spolnile. Tukaj so, po ostale stvari pa zazenite koga na Karnice, ker vam bo gotovo vse prav prislo. Na sedmino pa pridite, ce hocete." Samorastniki so pogledali Meto, ta je pogledala njih, nato je mirno rekla: "Karnice naj obdrzijo svoj denar, mi ne potrebujemo nicesar od njih!" Vsi pogrebci so videli ta prizor. Mnogi so menili, da imajo Hudabivniki prav, ker so odbili tako ponizujoco ponudbo. Hudabivniki se tudi sedmine niso udelezili. Dva rodova sta se locila za zmeraj... Pobarali boste, kaj je bilo s Karnicami? Odgovorite si lahko kar sami, ce pogledate okrog sebe. Jaz vam lahko povem samo tole: Mlada Karnicnica je prisla sem nekje od Tinj. Bila je vajena ravnine in se na obirskih bregovih ni mogla privaditi. Slednjic je le pregovorila moza, da je Karnice prodal in kupil velik gosposki grunt v ravnini blizu celovske ceste, Karnice je kupila grascinska gospoda l875.leta. Karnice so prve v tem kraju prisle v gosposke roke, potem pa je slo, ko da bi se plaz udrl; v teku treh desetletij so pokupili grofovska in razna druga gospoda veliko posestev, predvsem gorskih, lesnih posestev in ako greste danes od stajerske meje po planinah proti soncnemu zahodu do Borovelj, se vam ni treba bati, da bi morali z gosposkega stopiti na kmecko lastnino. Karnicniki, ki so stoletja obstajali na pobocjih Obirja, so doli na ravnini dogospodarili v najkrajsem casu. Mlada se je rada vozila v Celovec, pravijo, da je imela znanje z razno celovsko gospodo. Doma pa je slo vse narobe in preden je minilo petnajst let, je gospodarstvo prislo na nic. Sreca le, da je oba gospodarja skoraj hkrati resila smrt. Ostalo je dvoje otrok, ki sta se zgubila nekje v Celovcu; pravijo, da se tam se zasledi karnisko ime, toda ti potomci se pisejo zdaj: Karnitschnigg. In Hudabivniki? Hudabeli so ostali Hudabeli. Meta sama ni ucakala posebne starosti. Umrla je pri Galu na neki zagi v globoki belanski globaci. Otroci pa so se razsuli ko mravlje po lesovih, po zagah, po jamah in po hubah. Po vseh koritih in bregovih so posejani, od koder tecejo bistre vode proti Dravi. Najprej jih je bilo devet, danes pa rase ze cetrti rod, kmalu bo peti na vrsti, cela vojska, ki oblega, spodjeda, zasega Karnice... Starkin glas je pogoltnil globok, zamisljen molk. S Kosatom sva obnemela pred veliko silo zivljenjske moci, ki je vrela iz teh posusenih prsi. Bilo je, kakor bi bila cula globoko molitev in tezko kletev, ki ni prihajala iz teh votlih, brezzobih ust pred nama, temvec iz osrcja visoke in siroke obirske gore... Kosat se je prvi opogumil in pobaral: "Mati, ali ste tudi vi Hudabivnikova?..." "Jaz sem hudabivska Nana..." Ko sva zapuscala majhno gorico karniske kajze, tega ostanka nekdanje karniske mogote, se je skozi leso usula tropa otrok, ki je prignala majhno credico s pase. To je bil tretji hudabivski rod po Nani, otroci grofovskega najemnika, na pol drvarja, zivecega na Karnicah, pri katerem prezivlja najmlajsa hci Mete in Ozbeja svoje zadnje ure zivljenja. Starejsi samorastniki pa imajo ze cetrte, morda ze pete potomce. Ta rod se mi je zdel tak, kakor ga je opisovala starka malo poprej: zdrav, lep, samosvoj. Cesar stari Karnicnik v svoji zagrizenosti ni dovolil, to se je zgodilo cez skoraj sestdeset let; hudabivski rod zivi na Karnicah, ne kot lastnik, pac pa kot najemnik zemlje, kot drvar teh crnih lesov. Kot tak pa je edini pravi lastnik... O tem sva razmisljala s Kosatom, ko sva lezala na robu slemena, od koder se je videlo na Podjuno pod nama. Mracno obzorje poletne noci je ta pogled zmeraj bolj krcilo in kmalu je bila vsa ravnina polna edinstvene, krasne, prelepe koroske noci... Pocasi se je mrak zacel obesati tudi tu zgoraj po lesnatih bregovih. Najprej je napolnil gozdove same, potem je pocasi zalival poseke in odrival dnevno luc vedno vise proti skalam. Tam se je najprej potuhnjeno stiskal med ceri in prepade, od koder se je ze mnogo bolj crn razbohotil na vse strani in srebal soncne zarke, ki so se krcevito oprijemali sinjih vrhov, dokler jih ni vseh popil... Le Dobrac je se dalje zivordece zarel... Mrak pa ni predolgo kraljeval. Kmalu je vzsla na vzhodu bleda lunina zarja in precudna koprena je pokrila dezelo. Iz te prelesti so se dvigale podobe Dobraca, Pece, Svinje, Golce, ko da bi vstajale iz hladne kopeli neizmernega srebrnega tolmuna... Nebo te noci se je sklanjalo brez utripanja nad vso to prelest, kakor se more sklanjati le nebo poletne koroske noci... Nama s Kosatom se je najprej zdelo, da je noc skrivnostno tiha. Toda to je bila zmota. Kmalu sva razlocila, kako so sumeli gozdovi okoli Karnic, kako je dihal Obir z enakomernim odmevom svojih vecnih vetrov, kako so pljuskali odmevi dravskih valov, tolmunov, kolovratov sem gor do tega slemena, kako so pod to precudno kopreno zivela in dihala polja in vasi obdravskih logov in dobrav. Nekaj je zazvonilo, kot bi se slisali glasovi potopljenih zvonov iz specih jezer... Glasovi, ki so jih cez dan sprejela vase polja, glasovi zag in tovarn, ki so se cez dan nakopicili v globacah in koritih, so zdaj vriskali in zdihovali iz stisnjene, z nizin pregnane sopare. Ali ni to dih in stok stoterih, tisocerih Hudabivnikov, molitev in kletev, prisega in bojna napoved vseh tistih, ki iscejo vsak svoje lastne Karnice?... Da, to je bojni klic crnih kovacnic, precnih jam, ozganih razgonov, stisnjenih zar, zapuscenih globac in kopisc... to je bojni klic zavrzenega, prekletega rodu...