Franko Bushiĉ

POGREB 
(haibun) 
V spomin na Tonchija Litoviĉa "Slovenca"





****************



Pogreb mladega znanca nekega peklensko vrochega poletja. Hodim v mnozhici, v 
gruchi. K prepotenemu telesu, zhganem s soncem, se mi lepi temna srajca. 
Opazujem ljudi - pogreb je velik - licemerstvo zahodne kulture.
Tisti ki ne ljubijo 
tistega ki je umrl 
so prishli jokat 
Z jokanjem se silijo dekleta in zhenske, lica mozh so stroga in resna, vendar 
vsi ... so tukaj le zaradi lepshega. Prihajajo, da bi bili opazheni, prihajajo, 
da bi bili najdeni, da bi pokazali novo obleko, in vchasih, da bi sploh shli iz 
hishe. Prihajajo zaradi tega, ker prihajajo drugi. Vendar prihajajo zaman. 
Pokojnik ni imel prijatelja. Pokojnik jih ne more vech videti. Pokojnik se ne 
smeji vech in njihove obleke mu ne pomenijo veliko.
Lej uzhaloshchene 
v chrnih oblekah 
Valentino Armani 
Zhalostna glasba godbe na pihala, napev zlatih trobent - fascinira. Vodi in 
usmerja nas zvok trobent. Hipnotizira. Dviga in spushcha simulirana chustva 
mnozhice, tu in tam vplivajoch na hlipanja, tu in tam na zadrzhanost. Trobi, 
trobentach severnega stolpa, pokojnika ne kliche ljubljena ... nikoli vech ga ne 
bo klicala. Trobi, trobentach na hribu, na vzpetini, nad morjem. Naj tvoje 
trobente spev nezhni veter nosi.
Zvoki trobente 
dihajo z vonjavami 
severne planine 
Premikamo se po nabrezhju majhnega obmorskega mesta. Ljudje stopajo s 
pochasnostjo Saturna. Slishim zhensko za seboj - preklinja, zhulijo jo chevlji. 
Natakarji v belih srajcah nosijo truplo v krsti. Male omahljivke, za katere vem, 
kako so komentirale njegovo smrt, jochejo in vreshchijo. Objokujejo ga zhenske 
brez srca - zaradi lepshega, vse zaradi lepshega. Tradicija in kulturni 
moralizem, krichava opolzka licemerstva, ep dvolichnosti.
Smeshno ljudstvo 
ubija dolgchas 
ki hlini zhalost 
Trobi, trobentach zahodnega stolpa. Naj spev tvoje trobente prinese srd bogov 
daljnih vulkanov. Trobentach, trobi. Naj seva iz tvoje trobente klic volkov in 
hlad daljnega severa. Trobentach trobi. Trobi tiho, ne trobish za ploskanje. 
Trobi ljubko. Trobi pomirjajoche. Trobi brez pompa. Trobish samo njemu.
Tistemu ki 
zna jahati na zvoku 
ni potrebna druzhba 
Krsto spushchajo v zemljo. Trobente so utihnile. Zhenske, ki so ga v zhivljenju 
komaj kdaj pozdravljale, krichijo in vreshchijo. Jochejo in tulijo zhenske, ki 
so ga prezirale. Zhelijo dokazati svojo zhenskost in materinstvo. Nemara jih 
gleda bodochi soprog. Mogoche jim vest ne da miru.
Kadar kdo umre 
se negotovosti usode 
bojijo ljudje 
Trobentach, ponosno trobi. Trobi imenitno. Naj padajo krhke iglice bora v jamo, 
noshene z zvokom tvoje trobente. Trobentach, trobi o brezchutnem svetu, o 
poshastni zhenski in grdem cvetu. Trobi, trobentach, pod borom, na katerem je 
viselo truplo. Trobi trobentach, telo mladega chloveka se je bilo obesilo, 
zaradi ljubljene - neljubljene.
Ubil se je zaradi 
nevrachane ljubezni 
veseli ribich 
Kaj lahko chlovek, kakrshen je bil on, ponudi takshni zhenski? Zhal, nich, 
razen ljubezni. Zopet, zhal, ona ima vse razen ljubezni, in zopet, zhal, je 
zadnje, kar bi potrebovala, ljubezen. 
Trebi, trobentach, in zavijaj, planinski volk! Naj se vajina otozhna pesem vije 
do morja kot veter! Naj lomi in lizhe veje cipres! Kot burja! Kot orkan! Naj 
odnese njene chrne lase in naj ji sname nasmeshek z usten!
Dvolichna hijena 
pod krinko zhalosti 
skriva hehet 

(Prevedel iz hrvashchine: Ivan Dobnik)