Gustav Šilih 

Beli dvor
Mladinski roman
Spominu mojih rajnih staršev

1. poglavje
IZGUBLJENA DOMAČIJA

I
Zvecer, pred godom Gradnikovega Lovreka, je legla nad razžarjeno dolino težka, dušljiva sopara, skuhana v vrocini dolgega poletnega dne. Srdito se prehitevajoce bliskavice pa so že naznanjale prihod odrešilne nevihte, ki je kopicila oblake nad vrhovi planin. Ljudje in živali so se poskrili in v varnem zavetju cakali na njene prve udarce. 

Beli dvor* se je sivkastobel lesketal v hudournem mraku, ki se je kakor preteca pošast gnetel nad njegovim slemenom in segal tja do pritlicnih oken, iz katerih je sijala rumenkasta svetloba petrolejke, pritrjene z dolgo žico na stropu obokane hištrne*. Posli* in dninarji, ki sta jih bila s polja prignala mrak in bližajoce se neurje, so se v njej prerivali okrog dolge hrastove mize, kricali, preklinjali in topotali z nogami. Srdito razvneti obrazi so se obracali proti staremu hlapcu Mihi, nekakemu oskrbniku velikega posestva, ki je razbijal po mizi in vpil, da mu je že vsega dosti, da še pol ure ne ostane pri hiši, kjer je pošten, delaven clovek manj vreden od živali. Moški so mu pritrjevali in belili svoje besede z mastnimi kletvicami, tako da so se pobožnejše ženske hitele prekriževat ter strahoma pogledovale skozi okna v temi, kakor bi se bale za brezbožne besede takojšnje osvete razžaljenega Boga. 

"Da veste, vsi ga moramo tožiti za placilo," je zakljucil Miha. "Nocoj ne moremo, ali jutri navsezgodaj odrinemo. Naj gara sam, ce hoce, jaz mu ne maram vec." 

"Mi tudi ne," je zagrmelo po hištrni. 

"Za božjo voljo," je zajavkala bledušna dekla Franca in si s predpasnikom otrla potno celo, "kaj pa z materjo in otrokoma?" 

Po teh napol ocitajocih besedah so posli za nekaj trenutkov onemeli in se v zadregi spogledovali ob spominu na mnoge dobrote, ki so jih bili v prejšnjih dneh vsi deležni na srecnejšem in bogatejšem Belem dvoru. 

"Njegova skrb," je nazadnje nekam s težavo zarobantil stari hlapec. "Mar se nismo pehali ko crna živina? Zares, mati so svetnica, nam vsem se smilijo, otroka tudi. Pa kaj moremo mi? Ali se bomo zastonj pehali? Še Bog je sebi najprej ustvaril brado ..." 

"Saj res. Pa še to povej: ali smo morda mi krivi, da zna Gradnik samo popivati in kvartati ..." je pritegnil hlevar Luka ter s svojim dostavkom znova razpihal žerjavico že nekoliko ohlajene jeze, ki je zdaj mahoma požgala vsa boljša in plemenitejša custva. In kakor da se boje predomisli*, so se posli zaceli urno razhajati. Še zunaj pred durmi so drug drugemu nekam preglasno zatrjevali pravilnost nocojšnjega, za Beli dvor tako usodnega sklepa. V sobi je ostala sama dekla Franca, ki je stokaje in mrmraje stopicala okrog mize, da bi jo še enkrat, poslednjic, pošteno obrisala. Ocedila je tudi klopi in stole in se lotila pometanja, ko ji je sredi dela ohromil roko strahoten pok. Nebo, ki je zaplamtelo v jarki svetlobi, se je razdivjalo in namerilo sto in sto žarecih žrel na dolino. 

Dekla je kriknila z glasom, polnim groze, in zbežala. 

Zunaj je zabesnelo neurje s silovitostjo sprošcenega orjaka. Sem od daljnih planin je pridirjastilo, vžigalo šcemece blešcave in grmec bobnalo po hlipajocih prsih onemogle zemlje, kakor bi klicalo k nepremagljivemu naskoku. In ulila se je ploha, ko da so se odprli vsi duški, veter s hribov pa se je z mocnejšimi in mocnejšimi sunki zaganjal v škripajoce oknice. 

Pod stropom je še vedno brlela svetilka in se cisto narahlo pozibavala. Njena svetloba pa ni segala niti do zapecka, izpod katerega je zdaj pocasi vstajala senca, prihajala bižje in se ustavila na sredini hištrne. Medla luc je obsvetila prepadli obraz Gradnikovega Lovreka, jutrišnjega godovnjaka, in pokazala njegove drhtece mlade ustnice, povešene roke in široko odprte, kakor v nemoci strmece oci. Decek je stal nekaj trenutkov kakor prikovan na istem mestu, nato globoko vzdihnil in z onemoglim gibom odprl duri. Med podboji se je še enkrat obrnil, z bolestno spacenim obrazom pogledal v goreco temo nevihte, nato pa kakor splašena divjacina hušknil po stopnicah v prvo nadstropje. Tam se je pri drugih vratih ustavil, prislonil uho h kljucavnici in napeto poslušal. Z nežno pozornostjo je pritisnil na kljuko, previdno odprl duri in nato stopil v sobo, v kateri je že dolge mesece ležala njegova bolna mati. 

Slaboten plamencek je komaj in komaj odganjal temino v zatohli bolniški sobi. Pred starinsko, z rezbarijami okrašeno posteljo je na uguljeni koži mehko zleknjeno spala Polonica, ki je bila bržkone v svojem strahu pred nevihto pribežala v materino zavetje. Valujoce sence, ustvarjane in preganjane po nemirni sli plamena, so kakor temne ptice plahutale nad rožnatim pokojem dekliškega obrazka in nad mrtvaško bledoto bolnicinih izmucenilh lic, begale, vecale se in se manjšale, in od casa do casa ginile v blesketu naskakujocih bliskov. 

Decek se je sklonil nad posteljo. 

"Kje si bil, Lovrek?" ga je tiho vprašala mati. 

Sin ni takoj odgovoril, marvec se je zagledal v njene oci, kakor da bi v njih iskal pravilnega odgovora. 

"V hištrni sem bil," je dejal nato, toda že je bil odvrnil svoj pogled, zakaj poznal je njeno tankocutnost, ki je zapazila sleherno obcutje svoje dece. 

Bolnica se je zares vznemirila in se plašno vtapljala v sinkove oci. 

"Kje so ata?" 

Trdo, skoro osorno se je nenadoma zarezalo deckovo vprašanje v tišino bolniške sobe, ki jo je motilo samo enolicno curljanje dežja ob oknicah in opletanje vetra ob vogalih. Bolnica je težko vzdihnila in premaknila glavo na blazini. Njeno bledo oblicje je obžarila trepetajoca luc s svetniškim sijajem, njen pogled pa se je nepremicno upiral v zacrneli, ponekod razpokani strop. 

"Mama, povejte mi, kje so ata!" je ponovil decek. 

"Ne vem, Lovrek moj," je trudno odgovorila mati. 

"Mama, za vecerjo so dobili ljudje samo krompir v oblicah, nic drugega," je hitel decek. "In popoldne nic, še kruha ne, ceprav so tako pridno sušili. Vse sem preiskal v kuhinji in shrambi, pa sem našel le nekaj trdih skorij. Joj, kako so bili hudi ..." 

"Moj Bog, moj Bog," je zašepetala Gradnica, "zakaj ne smem ozdraveti?" 

"Miha, slišite, mama," je dejal Lovrek, "Miha je bil divji, da še nikoli tako ..." 

"Še Miha ..." 

Oba sta se zamislila. Lovrek je zamolcal sklep poslov na Belem dvoru, zakaj bal se je za mater, ki bi se bila nemara prevec razburila. Gradnica pa se je zagledala v razumnega in dobrega sinka, ki je s svojimi otroškimi mocmi nevede poskušal olajšati neznosno breme, težece njene bolne rame. Prikovana na posteljo je morala brez odpora gledati, kako izginja po ocetovi krivdi kos za kosom dedišcine njenih otrok v nenasitne malhe trških pijavk in oderuhov. Spocetka se je upirala prihajajocemu zlu, toda trud, neprestana skrb in žalost so naposled docela razrvali njeno živcevje in ji oslabili srce, tako da je pri najneznatnejšem naporu izgubljala zavest. Zdaj se že mnogo mesecev ni dvignila z ležišca, na katerem je prebila dolge, predolge ure, cakajoc na odrešilni konec, hkrati pa obupavajoc zaradi negotove bodocnosti svoje dece. 

Lovrek je dvignil glavo. 

"Nic se ne bojte, mama," jo je tolažil z nežno besedo, "saj bo še vse dobro. Ata bodo spet ostajali pri nas, kakor prejšnja leta. Samo vi nam morate ozdraveti ..." 

Bolnica se je otožno nasmehnila. Spet je decek pogodil njene težke misli in njene vroce želje, ki so se kljub brezupju dvigale v njenem srcu. 

"Ne vem, kako bo, dragec," je odvrnila polglasno. "Želim si zdravja, kako, ve samo Bog. Toda njegova volja naj se zgodi ..." 

"Mama, ce je Bog neskoncno pravicen, kakor smo se ucili v šoli pri verouku, zakaj nas tako stiskajo nadloge?" 

Mati se je prestrašila. 

"Ne pregreši se, otrok! Božja pota cloveški pameti niso razumljiva. V svetem pismu si se ucil tudi o Jobu? Koliko je moral pretrpeti, nazadnje pa se je le vrnil nad njegovo hišo blagoslov božji." 

Decek je olajšano vzdihnil, mladostno zaupanje se mu je hipoma povrnilo. 

"Oh, saj vem, tudi pri nas bo tako. Bog nam bo pomagal." 

Mati se je pocasi, s pobožno vdanostjo prekrižala in z eno roko objela svojega sinka. Zunaj se je bila odvlekla med tem razgovorom nevihta prav tako hitro kakor je bila prišla, proti severni strani cez Kozjak in curljanje deževnice in loputanje oknic je ponehalo. 

Na preprogi ležeca deklica se je zdaj zacela preobracati, momljajoc z zaspanim glasom: "Mama, mama!" Tudi je odpirala svoje težke trepalnice, a že med samim poskusom z nalahno odprtimi usti vnovic zaspala. 

"V posteljo jo ponesi, Lovrek!" je velela mati. "In tudi sam pojdi spat! Saj si ves dan delal, ubožec, gotovo si hudo truden." 

Lovrek se je zehaje spomnil na potrebni pocitek, ali vseeno je še pomišljal. 

"Kaj pa vi, mama, boste kar sami? Ata se še niso vrnili ..." 

"Zdaj mi je nekoliko boljše, kar pojdita s Polonico!" 

In z nekoliko temnejšim glasom je dodala: "Oceta ni treba cakati. Jaz itak ne bom kar zaspala ..." 

Decek je najprej odprl vrata, nato previdno dvignil spavajoco sestrico ter jo s kratkimi, napornimi koraki odnesel v otroško sobo na koncu hodnika. Čez nekaj casa se je vrnil. 

"Nisem je mogel sleci, ker je mocno otepala z rokami." 

"Pogrni jo z rjuho," je rekla mati. "Zdaj pa še ti hitro v posteljo! Lahko noc, moj pridni, dobri Lovrek!" 

"Lahko noc, mama!" 

Med vrati se je še enkrat obrnil z obrazom, ki je gorel v eni sami strastni želji: "O, da bi že kmalu, kmalu ozdraveli, mama! Potem bo spet vse dobro!" 

"Bog te usliši, otrok!" 

Ko so se za Lovrekom zaprla vrata, se je Gradnicin obraz nenadoma spremenil, kakor da bi bila smrt pogladila njeno celo. 

"Ne bo uslišanja, ne bo ga," so šepetale obledele ustnice. 

V daljnem zvoniku župne cerkve je pocasi bila ura in veter je prinašal bronaste zvoke, kakor sle iz drugega sveta, vse otožne in pošastne. 


II. 
Naslednjo jutro je bilo lepo in hladno. Lovrek in Polonica sta spala globoko in trdno spanje otroštva, toda bolj ko se je sonce vzpenjalo na smrekoviti Dobrac, bolj je postajal decek nemiren. Že nekaj casa ga je motilo nestrpno mukanje lacnih goved, donece iz hleva pod dvorom. Z napol odprtimi ocmi je podzavestno poslušal in zbiral po snu raztresene misli, nato jadrno šinil kvišku in napeto poslušal. Nekolikokrat si je še pomel krmežljave oci, preden je pogledal na posteljo v kotu, kjer sta iz bele posteljnine žareli licki njegove sladko snivajoce sestrice. Zazehal je, potihoma vstal in se pricel oblaciti. Med tem opravkom se je spomnil, da je danes njegov deseti god, nedavno je bil to v šoli pri gospodu Urbancicu sam tocno izracunal. Žalostno se je nasmehnil, saj je dobro vedel, da letos ne bo niti daril niti veselih in dobrih besed. Kakor da bi hotel prepoditi neprijetne misli, je stresel svojo kodrasto glavo ter neslišno smuknil na hodnik. Pred materino sobo se je ustavil in prislonil uho na vrata. Zdelo se mu je, da sliši mirno dihanje, zato je na prstih stopaje odhitel k stopnišcu. Po svoji navadi se je spustil kar po ograji v pritlicje. Nenadoma je stal v kuhinji, kjer je med molzno posodo šarila pražnje oblecena dekla in jo nevoljno premetavala, kakor da se ne more odlociti za delo. 

"Franca," je zaklical decek, "kaj je neki danes z živino?" 

Dekla ga je pogledala in mu ni odgovorila. Decek pa se je spomnil na vcerajšnji vecer, zato ni cakal odgovora, marvec ji obrnil hrbet, odprl široka, z železjem gosto obita hišna vrata in stopil pred poslopje. Jutranja svežina ga je prijetno pobožala, a rdeckasta soncna svetloba ga je nagajivo zašcemela v oci, da si jih je moral zašcititi z dlanjo. Globoko je zadihal in si okopal pljuca s svežim zrakom, oci pa so mu z naglim, zaverovanim pogledom objele prebujajoco se domacijo. 

Hiša je bila vsa bela, po velikosti in zidavi podobna gosposkemu dvorcu; odtod njeno ime Beli dvor. Zdaj je blestela v jutranjem soncu liki plamen in se s svojega vzvišenega prostora bahato ozirala na kadece se njive, travnike in sadovnjake. Njen podnožnik je bil prijazen, na vzhodni strani položen, na severni zelo strm holm. Tu se je konceval raztegnjeni podkvi podoben nizek greben, sredi katerega se je kakor ujeta kraljicna razprezala belodvorska kotlina. Severno od Belega dvora je sedlast prehod rezal mejo med njo in gozdnatim hribovjem, nad katerim se je postopoma, vendar nezadržano grmadilo skalno pogorje z ocitnim kraškim znacajem. Proti zahodu je pogled obstal nad dolino, raztezajoco se tja do prvih obronkov daljnih planin, vso posuto s trgi in vasmi, obrobljeno z belimi cerkvami in kapelami. Lovrek je zadihal mocneje, prelepa je bila njegova domacija. 

Mocnejše mukanje ga je pognalo okrog hiše in po lesenih stopnicah proti hlevu, skrivajocemu se pod holmom za smrekami, tako da ga z dvora ni bilo videti. Za zaprtimi hlevskimi vrati je rjovela lacna živina, butala v prazne jasli in rožljala z verigami, da bi priklicala nemarnega hlevarja. 

"Odšli so vsi, zares," je zamrmral decek ves zasopel pred hlevom in mlado lice se mu je zresnilo ob spominu na sinocnje Mihove besede. Razumel jih je, razumeti pa ni mogel, da bi kdo domacih po lastni volji hotel zapustiti Beli dvor. Z nemirno kretnjo je segel v svoje razmršene lase ter odpahnil stajna vrata. Zlati soncni prameni so zaplesali v polmrak, iz katerega je živina hrupno pozdravljala deckov prihod. Urno kot vererica je splezal na parno*, odkoder je v nekaj minutah nametal poln senjak krme. Kmalu se je slišalo samo šumenje in hrustanje, tu in tam je zazvenela veriga in vcasih je kako oblogoltno* tele z rožicki sunilo v jasli. Lovreku so se zadovoljno svetile oci ob pogledu na utešeno živino. Edino bik še ni dobil svojega deleža. Nekako bojazljivo se mu je bližal decek s polnim narocjem sena, kajti silne živali se je zaradi njene divjosti vse balo. K sreci se ta ni brigal zanj. S poželjivo naglico je zaril gobec v dišeco krmo, in decek se je nazadnje celo toliko ojunacil, da ga je narahlo pocehljal po celu. 

Pred hlevom so se zaslišali koraki, ki jih je Lovrek predobro poznal. Zdrznil se je in pocenil za jasli. Šele zdaj se je spomnil, da bi bila morala živad v poletnem casu dobiti prêlesti* in da se je oce vedno kregal, ce ni bilo dovolj nakošene. Težko, da jo je sinoci kdo oskrbel, in danes zjutraj še manj. Kaj porece? 

Že se je pokazal med vrati gospodar, bulil v stajo in z osornim, nekoliko hripavim glasom klical hlevarja. 

"Luka!" 

Ker ni bilo odziva, je stopil na dvorišce. Po stopnicah je pocasi prihajala dekla Franca, nosec v vsaki roki prazno golido. 

"Kje je Luka?" se je zadrl Gradnik. 

"Ne boste ga vec videli. Kakor vsi drugi, se je tudi Luka navelical služiti za placo o svetem Nikoli," se je zbadljivo odrezala dekla. 

"Ti ženšce, s kom pa govoriš? Če ti ni prav, si odslužila. Za Luko mi ni nic žal. Samo postopal je in godrnjal in se zastonj basal z mojim kruhom." 

"Ni res. Če je kdo na Belem dvoru postopal, ni bil to Luka niti kdo izmed poslov ... To itak sami najbolj veste ..." 

Gradniku so se napele žile na sencih. 

"Predrzna ženšcina! Da se mi pri prici pobereš!" 

"Nic se ne bojte, saj sem že pripravljena. Zadnja sem, vsi drugi so že odšli. Jaz, avša, sem le še premišljala. No, zdaj je odloceno. Denar mi dajte in poselsko knjižico!" 

"Dobiš. Boga hvalim, da se tako zlahka znebim lenob, ki bi samo jedle, pa nic delale." 

Ta ocitek je bil za deklo prevec. Obe golidi je v jezi trešcila ob tla, da so zapele kakor pocen zvon, in se razkošatila pred gospodarjem. 

"Vi nas pitate z lenobami? Ko vendar vsa fara ve, kdo je zapil in zakvartal najlepše posestvo v dolini. Naravnost iz krcme prihajate, po pijaci smrdite, živino pa krmi ubogi Lovrek. Ali se ne bojite Boga?" 

Ponosni Gradnik je ob prvih deklinih besedah ostrmel, nato mu je obraz posinel od jeze in s stisnjenimi pestmi je skocil proti drzni ženski. Ko pa je izrekla ime njegovega otroka, je obstal kakor vkopan, roka mu je omahnila in glava se mu je povesila na prsi. Zastrmel je v temacni hlev, kakor da hoce v njem odkriti sinka, opravljajocega delo odraslih. Pocasi se je okrenil k dekli, ki je z naslado uživala ucinek svojih besed, in ji pomolel šop bankovcev pod nos. 

"Tu je denar. Po knjižico pojdi z menoj!" 

Mracni gospodarjev pogled je zaprl jezikava usta in povzrocil, da mu je Franca sledila z nenavadno pohlevnostjo. 

Decek v hlevu se je dvignil. Od dolgotrajnega cepenja so ga bolele vse kosti, vendar je bežal za ocetom in deklo, ki sta bila izginila v hišo. Ocetova delavnica je bila v pritlicju, zato je slišal skozi odprto okno vsako besedo. 

Praskanje pišocega peresa je prekinil deklin glas, ki je bil spet zadircen. Nemara jo je uspavala Gradnikova pohlevnost, ki si jo je razlagala kot posledico svoje odkritosrcne zgovornosti. 

"Še Mihovo knjižico mi dajte! Za druge se ne brigam, naj se sami. In Mihov zaslužek, tega mi tudi dajte!" 

"Ne dam. Sam naj pride ponj." 

"Saj je vedel, da ne bo nic," je zabrusila Franca zanicljivo. "Od Gradnika denar, tako mi je rekel sinoci, to je tako kakor od slepca vid. Če sploh ima še kaj okroglega med prsti, potrebuje za karte ..." 

Stol v sobi se je prekotalil in dekla je prestrašeno zajavskala. Lovrek je zadrhtel od groze in cakal, kaj se bo zgodilo. Toda oce se je bil menda siloma obvladal, kajti z zamolklim glasom je dejal: "Mihu reci, da dobi knjižico na obcini. Zdaj pa se mi poberi!" 

Ko je Franca prišumela okrog vogala, je decek nehote zaklical: "Kdo pomolze krave, Franca?" 

"To delo že še opravim, da me nice Gradnikovih ne bo mogel zmerjati z lenobo," se je obregnila dekla. 

Tisti hip se je pojavil pri oknu Gradnik, z negotovim pogledom ošvignil Lovreka in zarentacil na deklo: "Da se mi takoj pobereš z Belega dvora!" 

"Saj že grem, nic se ne bojte! Če bi ne bilo zaradi matere in otrok, kdaj bi že bila zapustila to nesrecno hišo." 

Nato si je v odkritosrcni žalosti zacela brisati oci s crnim pražnjim predpasnikom: "Moj Bog, saj ne bodo preživeli te sramote ... Uboga otroka ..." 

"Ženska," je dejal Gradnik in komaj tlacil besede skozi usta, "ne mudi se vec v moji hiši! Veliko dobrot ti je dala in prav lepo jih vracaš. Samo nekaj ji stori! Povej vsem tistim, ki bi Beli dvor tako radi spravili v tuje roke, povej jim, da so se hudo zmotili! Beli dvor je in ostane Gradnikov." 

Lovreku so se ob teh besedah zasvetile oci, docim je dekla, ki je sprva preplašeno bulila proti oknu, skomignila z rameni in se porogljivo zasmejala: "No, kako je s tem, civka že vsak vrabec na vaši strehi." 

Nato je godrnjaje izginila za smrekami pod hišo, in osuplemu decku se je zdelo, da izginja z njo košcek njegovega življenja, kajti dekla Franca je služila na Belem dvoru, kar je pomnil. Hrati pa se je zavedel, da bo poslej njegova bolna mati brez sleherne ženske postrežbe, in srce se mu je skrcilo od tesnobe. 


III. 
Stari in mladi Gradnik sta prisluškovala korakom, ki so odvajali Belemu dvoru njegovega zadnjega posla. Decek se je strmo zagledal v svojega oceta, ki je kakor v zadregi odmikal obraz vprašujocim otrokovim ocem. Nazadnje je viknil Lovrek: "Oce, ali je res, kar pravi Franca?" 

"Ne poslušaj babjih cenc!" ga je nahrulil oce. "Pojdi, sama pomolzeva!" 

V grenki zavesti, da se mora sramovati pred lastnim sinom, je govoril trdo in odurno, ali decek, cigar razum je bil kljub njegovi mladosti nenavadno razvit, je to dobro cutil. Neprijetna slutnja mu je stiskala prsi, zakaj vedel je marsikaj: da prekvarta oce noc za nocjo v trških gostilnah in da gre v gospodarstvu že dlje casa vse rakovo pot. Pogosto je bil presenetil mater v zatajevanih solzah, njegova ušesa so ujela marsikatero obtožujoco, tudi posmehljivo in škodoželjno besedo, oci prestregle pomilovalne poglede domacih poslov in tujih ljudi. Kljub temu do današnjega jutra ni prav resno razmišljal niti o ocetovi krivdi niti o možnosti, da bi kdaj moral zapustiti svojo lepo domacijo. 

Še zdaj so mu dekline besede cudno neresnicno zvenele v uho, saj je bil Beli dvor Gradnikov, cigav neki? Drugi ljudje niso spadali semkaj, kako bi pac mogli tu živeti? ... Pravilno je povedal oce: Beli dvor je in ostane Gradnikov. Ali že je zaživel v decku prvi dvom. Skrivoma je pogledoval na mrko zrocega moža, ki je koracil pred njim. Zmeraj se ga je malce bal, hkrati pa ga je ljubil in spoštoval in bil ponosen nanj. Še danes se mu je zdel oce lepši in postavnejši od vseh znancev, a obcudoval ga ni vec. S pekoco ostrino se je v njegovo dušo zacrtalo spoznanje, da je do pobeglih poslov krivicen. On, Lovrek, je bil še majhen, toda poznal je njihovo pridno, do poslednjih dni vestno delo, poznal njihovo povezanost z zemljo, ki so jo obdelovali. 

O vsem tem je razmišljal na svoj otroški nacin in ni mogel razumeti svojega oceta, ker ni poznal njegove najvecje napake, ošabne necimrnosti. Tržani v Zalesju so to Gradnikovo lastnost pošteno izrabljali, a decek vsega tega ni vedel in oce mu je bil od koraka do koraka bolj cuden in tuj. 

Molce sta pomolzla. Šele ko sta prelivala spenjeno mleko iz žehtarjev v velike kovinske cebre, je vprašal oce na kratko: "Kako je mami?" 

"Ne vem," je odgovoril sin, "preden sem odšel v hlev, so še spali. Tako se mi je zdelo." 

Vnovic je oce povesil glavo pred otrokovim zgovornim pogledom, ki je spraševal: "Zakaj sam ne stopiš k njej? Kako dobro bi ji delo ..." 

"Pojdi in pristavi mleko k ognju!" je ukazal osorno. "Jaz stopim med tem po kako dninarico, da nam bo kuhala in stregla mami." 

Nato sta namolzeno mleko odnesla v kuhinjo, odkoder je Gradnik krenil v svojo delavnico ter zaloputnil vrata za seboj, kakor da se jezi na ves svet. 

Lovrek pa je vestno izpolnil njegovo zapoved. Ker je bilo v štedilniku dovolj ognja, je mleko kmalu zavrelo. Najprej je mislil seveda na mater in ji nalil polno skodelico za zajtrk. 

Ko je pritajeno stopil v materino izbo, je z zacudenjem uzrl ob njeni postelji objokano deklo Franco. Bolnica se je ob deckovem prihodu s težavo oprla na svoje slabotne roke in shujšano lice ji je zablestelo v komaj vidnem žaru veselja. 

"Moj dobri Lovrek," je vzkliknila hvaležno. "Brez tebe bi pac vsi pozabili name." 

"Joj, gospa," je zatarnala dekla, "nikar se ne hudujte name! Ne mislite, da sem nehvaležna ..." 

"Le tiho, Franca," jo je prekinila Gradnica. "Prav je, da greš. Kaj bi pri nas?" 

"Tako sem pac menila," se je opravicevala dekla, "en dan preje ali pozneje vam bo pac vseeno ..., ko sami ne boste vec dolgo na Belem dvoru. V trgu že vsi vedo ..." 

Ob teh okrutnih besedah je bolnica pretresljivo vzdihnila in se zgrudila na blazino, decka pa je popadla besna jeza. Toda še preden je mogel ziniti, je dekla dostavila s cmerikavim glasom: "Vseeno nisem sama odpovedala, gospod so me nagnali." 

"Lažeš, Franca," je vzkliknil Lovrek razburjeno, "oce so te zapodili, ker si tako predrzno govorila z njimi." 

Franca ga je jezno pogledala, a Gradnica jo je odslovila: "Srecno, Franca! Kar pojdi!" 

In tako prodoren je bil njen pogled, da si dekla ni upala crhniti besedice. Še roke ni ponudila v slovo, marvec zbegano pobrala svojo košarico s tal in s tihim, skoro neslišnim pozdravom izginila skozi vrata. 

Gradnica se je zastrmela v strop in mrmrala sama sebi: "Vse nas zapušca. Kaj bo z nami, kaj bo z nami?" 

Decek se je stisnil k njej in jo tolažil. 

"Ne žalostite se, mama! Oce so jo morali zapoditi, tako grdo je govorila. Jaz bi jo tudi bil. Kmalu dobimo drugo deklo. Vse bo še dobro. Samo da se oce lotijo dela ..." 

Ta preprosta tolažba je mater še bolj presunila. V hipnem navalu custev se je njena roka krcevito oklenila sinkove. 

"Nekaj mi moraš obljubiti, Lovrek, zdaj v tej uri! Obljubi mi, da boš vedno priden, da se boš brigal za Polonico in ... da boš ateka zmeraj imel rad, pa naj se zgodi, kar se hoce ..." 

Decek se je prestrašeno sklonil nad mater in se ni takoj odzval njenim rotecim besedam. 

"Obljubi, Lovrek," je silila bolnica. 

"Obljubljam, mama!" se je izvilo iz deckovega grla. 

Gradnica se je takoj spet pomirila in posrebala nekaj kapljic mleka. 

Po sinkovem odhodu, Lovrek se je moral pobrigati še za Polonico in kuhinjo, je ostala bolna žena sama. Z najhujšim naporom se je bila ves cas premagovala, da ni bruhnila v obupen jok. Kar je že dolgo z grozo pricakovala, je bilo pred durmi. Zaman so bila vsa njena prizadevanja, da bi moža spet priklenila na dom, zaman vse njeno delo, da bi rešila vsaj nekaj, zaman tudi njeni ocitki, ki so Gradnika še bolj razjezili. Koncno se je zrušila in se ni vec ustavljala preteci nesreci, podobna na smrt obsojenemu, ki ve, da prihaja konec. Zase je sklenila vse racune, vedela je, da bo kmalu umrla, a toliko huje ji je bilo zaradi nedolžne dece. 

Z obema rokama je zakrila svoje shujšano lice, kažoce še zdaj sledove nekdanje velike lepote, in zasanjala v pretekle case. Tako se je dan na dan izmikala strašni sedanjosti, preživljajoc ure minule srece. 

Otroka sta se med tem lotila v kuhinji potrebnega dela s tisto gorecnostjo, ki je deloma še znacilna za igro, deloma pa že izraz osrecujocega custva dolžnosti in odgovornosti. Ko sta pomila lonce in skodelice, pometla kuhinjo in pobrisala mize, stole in omare, sta skakljaje odhitela na vrt, kjer sta natrgala košarico strocjega fižola in nakopala jerbas zgodnjega krompirja. 

Lovrek je v štedilniku naložil drv in pristavil k ognju dva lonca. Kmalu je voda pricela klokotaje vreti, otroka pa sta pridno prinašala kurivo in ga skrbno zlagala v luknjo pod pecjo. 

Stara kuhinjska ura se je sprožila in s tenkimi udarci naznanila enajsto uro. Decek se je zdrznil in jel nemirno stopicati po kuhinji, dokler ga ni zla bojazen pognala iz nje. 

"Polonica, ostani tukaj! Jaz stecem pogledat, ali oce že prihajajo." 

Ni ji povedal, cesa se boji, saj ni priznal svojega suma niti sebi, ker se je bal prehudega razocaranja. Pocasi se je plazil proti ocetovi sobi, toda še preden je dospel do vrat, je že vedel, da se ni varal. Iz delavnice se je prav razlocno slišalo zateglo smrcanje, ki je od casa do casa za hip prestalo, nato pa se je okrepljeno vrezavalo v ušesa prepadlega decka, stojecega kakor soha na hodniku pred zaprtimi durmi. Čutil je, kako se mu v prsih nekaj trga. 

"Doma so ostali ... Spe ..." 

Polglasno je zašepetal, oci so se mu napolnile s solzami, drobne pesti pa je skrcil tako mocno, kakor bi hotel z njimi navaliti na vrata in jih razbiti. Njegovo srce je bilo tako polno neizrekljive bridkosti, da je v teh trenutkih oceta sovražil. Po kratkem oklevanju je pritisnil na kljuko, sprva še bojece, potem mocneje, koncno z vso silo. Ali oce se je bil zaklenil, vrata se niso odprla in tudi smrcanje ni prenehalo. Decku se je zdelo, kakor bi se mu rogalo in mu hkrati žugalo. Povesil je glavo in odšel pred hišo, razmišljajoc, ali naj sam, brez ocetovega pristanka, pohiti po Andrejcevko, staro dninarico, ki je že veckrat pomagala pri gospodinjskem delu. Najbližje bi bilo, gotovo ... 

Preden se je mogel odlociti, mu je obvisel pogled na cesti, vijoci se med sadovnjaki po kotlini. Nekdo je s pocasnimi in nekako odmerjenimi koraki prihajal po njej. 


IV. 
Gospod Anton Miklausin, trgovec v Zalesju, je bil visok in suh clovek z nekoliko upognjenimi rameni in žoltim, mocno nagubanim obrazom, ki se je koncaval v sivo, kratko pristiženo brado. Kljub vedno hujši pripeki se mu ni mudilo v senco, nasprotno, pogosto je obstal in s svojimi trdimi, sivimi ocmi, ki so se svetile izpod gostih obrvi, z mrkim zadovoljstvom meril posestvo. Najveckrat so ga ustavile težko obložene jablane, katerih nepregledna vrsta se je na grebenih kotlinskega gricevja spajala z mladim smrekovim gozdom, zanimali pa so ga tudi travniki in polja nižje ob cesti. Vse to je bilo last Simona Gradnika, vse to je spadalo k Belemu dvoru. 

Trgovceve oci so se nazadnje vsesale v bahato hišo, ki je v svoji gosposki belini kraljevala nad temnozelenimi smrekami, prerašcajocimi vzhodno pobocje in tako oddeljujocimi gospodarska poslopja od samega dvorca. In kakor bi iz hiše na gricu izžarevala neka tajna sila, je Miklausin zdajci pospešil svoje korake. 

Ves poten je obstal pred resnobnim Lovrekom, ki se je bil zagozdil med hišna vrata nalik neizprosnemu cuvarju svojega doma. 

"Kje pa je gospodar, fantic?" je vprašal trgovec z narejeno sladkim, malo prepricevalnim glasom. 

"V sobi spijo," je odvrnil decek s sovražnim pogledom, ne da bi se bil umaknil. 

Miklausin je zanicljivo zategnil usta: "Glej, glej! Že dopoldne? Ali pa je nemara šele legel? No, prav priden gospodar, moram že reci! Predramimo ga v božjem imenu! Ko mu povem lepe novice, bo koj ves živ ..." 

Malomarno je odrinil Lovreka in s trdimi koraki, ki se njegovi dolgi in suhi postavi niso nic kaj prilegali, udarjal po kamnitih stopnicah. Krepko je potrkal na vrata Gradnikove sobe, nekoliko pocakal, nazadnje pa je s pestmi nepotrpežljivo udrihnil po njih. Smrcanje je hipoma prenehalo. 

Lovreka je neznansko zanimalo, kaj bo povedal ocetu oblastni gospod Miklausin, cigar veliko trgovino v Zalesju je dobro poznal, zato se je splazil za hišo, kjer je skozi odprto okno zlahka ujel sleherno besedo pomenka med ocetom in nepovabljenim gostom. Zavedal se je pac, da prisluškovanje ni castno, toda zla slutnja, ki ga je težila že vse jutro, je bila mocnejša, pa ga je zadržala. 

Razlocno je slišal, kako so se odprla vrata. Trgovcev pozdrav je bil osladno prijazen, a hkrati potuhnjen in nevaren, docim je ocetov odzdrav zvenel še zaspano, zamolklo in nevoljno. 

"Kaj hoceš, da me budiš iz najboljšega spanja?" 

"Ne zameri, Gradnik," se je opraviceval Miklausin. "Mi navadni ljudje smo že precej dolgo pokonci. Čisto sem pozabil, da za gospodarja Belega dvora cas drugace tece ..." 

"Ne cvekaj, povej hitro, kaj hoceš!" 

Gradnikov glas je bil osoren, a vseeno poln nemira. 

"Veš, Gradnik, v zadregi sem. Nujno potrebujem vecjo vsoto denarja ..." 

"Ti si šaljivec," se je prisiljeno zahehetal Gradnik, "k meni prihajaš po denar? Miklausin k meni? Ta je dobra." 

Trgovcev glas je postal hladen: "V poslovnih zadevah ne poznam šale." 

"In k meni prihajaš, da ti pomorem?" 

"Kdo govori o pomoci? Po svoj denar sem prišel. Obracun sem prinesel. Poglej ga, potem pa me izplacaj!" 

"Menda se ti blede," je zarohnel Gradnik. "Tebi nisem dolžan prebite pare!" 

"Pocasi, pocasi, Gradnik! Ti misliš, da nisi dolžan, jaz pa vem, da si. Kdo ti je dajal denar na tvoje menice, ali ne Vrhunc? Ali nisi še danes zjutraj podpisal nove na prav cedno vsotico?" 

"To je moja briga." 

Trgovceve besede so bile že spet sladke in mehke, skoraj pohlevne, toda prisluškujocemu decku se je nehote pojavila v duši slika macke, ki se igra z miško. 

"Nekoliko briga tudi mene, kajti Vrhunc je denar dobival od mene in vse tvoje menice so v mojih rokah. Ker sem mu bil zapovedal molk, si moral misliti, da si sposojaš njegov denar. Danes pa je vsota dovolj okrogla, molk nepotreben in ti lahko izveš, da sem jaz tvoj upnik. Meni si torej dolžan, meni moraš vracati." 

Poslednje besede je izgovoril z ocitno naslado in Gradnik je zastokal. V sobi se je za dlje casa razpredla tišina, motena edino z zaspanim brencanjem muh, ki so se leno spreletavale po kotih. V dolini je zabrlizgal tovorni vlak in kmalu se je zaslišalo tudi njegovo sopihanje. Čez nekaj casa je spregovoril Miklausin, ves miren in krotak. 

"Tu imaš tocen obracun. Menice imam spravljene doma." 

"Vsi so me svarili in tudi meni se je dozdevalo, da z Vrhuncem ni vse v redu. Podlež, podlež!" 

Tako je mrmral opeharjeni dolžnik in vprašal nato s prisiljeno vljudnostjo: "Če si mu res dajal denar, potem ti mora biti znano, da mi je Vrhunc zaradi vecjih obresti na menicah izstavljal vecje vsote, kot sem jih v resnici prejel." 

"To mi ni znano in me tudi nic ne briga. Vprašam te, ali mi hoceš in moreš vrniti ves dolg do jutrišnjega dne?" 

"S te strani piha veter?" je dejal Gradnik zamolklo. "Uniciti me hoceš in posestvo pognati na boben? Ne boš kaše pihal! 

Pokaži svoj papir, ne verjamem ti!" 

"Tu je. Le dobro citaj, da boš verjel. Vse je napisano: dan, ko je bila kaka menica izstavljena, znesek, nazadnje skupna vsota, k temu še obresti. Lepa vsotica, he, he!" 

"Goljufija, goljufija!" je krical Gradnik in tolkel po mizi. "Tega denarja nisem nikoli dobil, komaj polovico. Obresti je Vrhunc vedno sproti odtegoval ..." 

"Tega ne vem, to me ne briga, to uredita sama. Jaz imam vse crno na belem. Dokaži, da se ti godi krivica!" 

"Čakaj, cakaj! Ne bo ti uspelo, da me oslepariš. Saj imam Vrhunceva potrdila, saj imam tudi jaz crno na belem ..." 

Lovrek je slišal, kako je oce hrupno odpiral in zapiral predale svoje pisalne mize in nazadnje z obupnim glasom vzkliknil: "Ne najdem jih. Najbrž sem jih založil." 

Decek se je pritisnil k zidu in srce mu je nabijalo tako hitro, da je uhajalo tiktakanju starinske ure v ocetovi delavnici. 

"No, kakšen je tvoj odgovor?" je koncno vprašal trgovec. 

"Dobro veš, da ne morem placati, Kje naj vzamem?" 

"Zelo mi je žal, toda cakati ne morem." 

Te navidezno socutno izgovorjene besede so izražale takšno peklensko zadovoljstvo, da je Gradnik pricel divjati. 

"Nesramni slepar, ti ne moreš cakati, ko si do danes prežal na Beli dvor kakor pajek na muho? V svoji prekleti pajcevini si se skrival, da bi jaz, bedak, prehitro ne uganil tvojih namenov. Zdaj mi je vse jasno. Vrhunca, tega lopova, si najel ti! Toda še imamo sodnike! Sodniji te prijavim, slepar potuhnjeni!" 

"Gotovo imaš zanesljive price," se je rogal Miklausin. "Vendar recimo, da jih imaš ... Kaj moreš meni? Jaz imam v rokah pravilno izstavljene menice in sodnija jih bo priznala. Če te je Vrhunc osleparil, opravi z njim!" 

"Bo že povedal, s kom je bil povezan," je vpil Gradnik. "Ha, zdaj vem, kje so njegova potrdila. V listnici jih imam. Vraga, da se nisem spomnil že prej ..." 

Čez nekaj casa je brezupno zastokal: "Nic, nic ... Nekdo mi jih je ukradel. Še vceraj sem jih imel v rokah, dobro se spomnim." Spet ga je popadla neukrotljiva jeza. "Lopovi in tatovi! Vceraj so me silili z vinom, dokler me niso upijanili, nazadnje so me okradli. Vse vidim, vse vidim ... In za vso lopovšcino si tical ti, capin in slepar, ki si v svoji mladosti lizal sklede na Belem dvoru ..." 

"Stoj, Gradnik!" ga je s pretecim glasom ustavil trgovec. "Ne spozabi se in vedi, da sem za takšne žalitve najbolj obcutljiv!" 

"Prisklednik dninarski!" 

"Dobro, dobro," je siknil Miklausin. "Pa se pomeniva in odkrito govoriva, ce že hoceš. Danes je zares najprimernejša prilika." 

In nekako slovesno je nadaljeval: "Simon Gradnik, ponosni gospodar Belega dvora, ali se še spominjaš Miklavžinovega Toncka, s katerim si hodil v šolo? Ali se še spominjaš, kako si sina belodvorskega dninarja žalil, zaniceval in ga podil iz otroške drušcine? Vidiš, vidiš, Simon Gradnik, to beraško seme si je že takrat vteplo v glavo, da tvoje žalitve nekoc povrne. To beraško seme Gradnikom ni hotelo ponižno služiti za dninarja, rajši jo je potihoma pobrisalo od doma." 

"Kaj me brigajo te otrocarije?" 

"To niso bile otrocarije!" je zabevskal Miklausin. "Jaz sem zaradi tebe cutil na sebi sramotni pecat beraštva in nicvrednosti, pa sem garal ko crna živina in nazadnje dosegel uspeh. Ko sem se cez dokaj let spet vrnil v Zalesje, sem stal že na prav trdnih nogah. In morda bi ti bil takrat vendarle odpustil, ce bi ne bilo tvoje odurne napihnjenosti. Še vedno si v meni videl dninarskega sina in mi grenil življenje huje kakor v otroških letih. Takrat, ko sem vcasih kot mož od jeze jokal, takrat sem te obsodil, Gradnik! Takrat ..." 

"Takrat si zavoljo mene postal tudi nemcur, odpadnik in slepar," mu je posmehljivo segel v besedo Gradnik. 

"Da, zavoljo tebe. Hotel sem postati bogat, mocan in vpliven. Zdaj je tako dalec. In ker že tako odkrito govoriva, ti priznam, da mi je bilo spocetka težko. Pozneje sem se privadil in zdaj hvalim Boga. Saj ni bilo v mojo škodo. Seveda, nekaj zmeraj cutim: nimam vec pravih korenin v naši zemlji, nikjer nisem prav doma, ne pri Slovencih ne pri Nemcih. Zato pa izpodrežem korenine tudi tebi, Gradnik, tebe in tvojo zalego pa poženem z domacije ..." 

"To bomo šele videli ..." 

"Ne bo vec dolgo. Vse je pripravljeno. Kakor nekoc, si ošaben prav do današnjega dne. To te je pogubilo. Kdor se ti je laskal in te castil kot grašcaka, te je z lahkoto dobil v roke. Vrhunc je ravnal po mojem narocilu, to si prav uganil, in nic težav ni bilo ..." 

"Zahrbten clovek si, Miklausin," je bruhnilo iz Gradnika. "Zakaj mi nisi ocitno pokazal svojega sovraštva?" 

"To bi bilo slabo in ti bi se bil nemara bolje cuval. Hotel sem, da se sam uniciš. O, Vrhunc te je dobro speljal ... Prav premeteno te je zvabil najprej h kartam, potem k pijaci, nazadnje k izletom v mesto. No, jaz pa sem ves ta cas, ko si ti veseljacil, trdo delal in skrbel, da ti ni nikoli zmanjkalo denarja. Sejal sem, danes požanjem ..." 

"Tako dalec še ni. Beli dvor je pac nekoliko vec vreden, da ne govorim o slepariji." 

"Seveda, seveda! Če le še danes najdeš cloveka, ki ti placa po njegovi pravi vrednosti. Toda jaz ne cakam, vse menice so že zdavnaj potekle ..." 

"Kaj nameravaš?" 

"Hm, do jutrišnjega dne, recimo do opoldne, mi poravnaš ves dolg. Vem, da ti ne bo mogoce, saj sem to hotel. Potem je konec. Posestvo ti poženem na dražbo in kupec bom jaz sam. Beli dvor bo moj ... Beraško seme bo gospodarilo na njem ... Ali slišiš, Simon Gradnik, Beli dvor bo moj ..." 

"Ven, prekleti slepar!" je zatulil Gradnik in v svoji besnosti prevrgel mizo, da je z velikim ropotom zagrmela na tla. 

"Oce, oce!" je v smrtnem strahu kriknil prisluškujoci Lovrek ter se po zidu pognal k oknu, da bi cimprej dospel v sobo in oceta obvaroval nepremišljenega dejanja. Pri prvem zaletu je zdrknil na tla in šele z drugim se mu je posrecilo povzpeti na nadzidek. 


V. 
Decek je preplašen obvisel na oknicah, išcoc z bosima nogama opore v zidu, in se šele po nekaterih neuspelih poskusih mukoma pognal popolnoma na prikrov. Njegovemu ocetu je zastala sapa, visoko dvignjeni stol se mu je izmuznil iz rok in se hrupno skotalil k prevrnjeni mizi. Mocni možak je obstal na mestu kakor vkopan, težko dihal in nekako nezavestno opazoval otrokovo pocenjanje. Pri vratih se je stiskal Miklausin, ves bled od prestanega strahu. 

"Oce, oce, pojdite k mami!" je zaprosil Lovrek s plašnim upanjem, da pomiri ocetovo jezo. A ta se je spet zavedel in srdito skocil k oknu. 

"Kaj postopaš tod, fantalin?" 

"Mama ..." 

"Poberi se v kuhinjo, marš!" 

Decek je brez ugovora skocil na tla, toda ni odšel v kuhinjo, marvec ostal še nadalje za hišnim vogalom, kjer je oprezal, da ga oce ne zapazi. 

"Ti zlodej pa izgini iz moje hiše!" ga je slišal rohneti. 

"Danes sem še vedno jaz gospodar na Belem dvoru." 

"Poslušaj, Gradnik!" se je obotavljal Miklausin. "Ne maram te popolnoma pahniti v nesreco. Tudi jaz imam otroke in ..." 

"Kaj me brigajo tvoji otroci! Poberi se, drugace se spozabim ..." 

Lovrek se je komaj utegnil skriti v bližnjem grmovju, ko je Gradnik s trdo roko privlekel otepajocega se trgovca okrog hiše in ga nad klancem pahnil od sebe, da se je komaj obdržal na nogah. 

"Tako, ti slepar! Podvizaj se!" 

Miklausin ga ni poslušal. Čeprav je bil ves zelen od strahu, je vendar poskušal prepricati svojega dolžnika o svojih kasneje domišljenih dobrih namerah. 

"Ne bodi takšna živina! Vidiš, na lastne otroke sem pomislil, ko sem videl tvojega. Zaradi otrok sem pripravljen, da ti le pomagam ..." 

Gradnik mu je zanicljivo obrnil hrbet, Miklausin pa je silil vanj: "Gradnik, na posestvu lahko ostaneš kot oskrbnik ..." Za vse se pogodiva, zavoljo otrok ... Ne bom gledal na božjake ..." 

Njegov nasprotnik se je razkaceno zasmejal: "Ha, ha, jaz, Simon Gradnik, hlapec dninarske svojati. Stokrat rajši berac!" 

Miklausin je pobledel od jeze. 

"Dobro tako, ponosni moj gospod! Kar ureži si tam v grmovju beraško palico, kajti ne bo vec dolgo pa te dninarska svojat požene z Belega dvora. Ej, okusil boš, kako se ližejo tuje sklede ..." 

Nadaljnje besede so mu zamrle v ustih, kajti Gradnik je pograbil težke vile, slonece ob zidu - kdo ve, kateri zanikrnež jih je bil tam pozabil -, in jih z vso silo zagnal za umikajocim se Miklausinom. Ta je zakrilil z dolgimi rokami po zraku, kot bi se hotel ujeti pred padcem, ter se nato zgrudil kakor snop. Okrvavljen je obležal prav pod balkonom, odkoder se je tako lepo videlo po vsej dolini. 

Zgoraj, poleg balkona, se je tedaj odprlo okno in pokazal se je obraz bolne gospodinje, ki je bila prica poslednjemu prizoru strašnega dejanja. 

"Simon, Simon!" je kricala in stezala roke proti možu. Iz grmovja je priskocil prepadli Lovrek, iz kuhinje je pritekla prestrašena Polonica, ocetov pogled pa je zmedeno begal od žene do otrok in se spet ustavljal na nepremicno ležecem sovražnikovem truplu pred njegovimi nogami. Dolgo ni mogel razumeti, kaj se je bilo pravzaprav zgodilo. Ko pa se je koncno zavedel svojega zlocina, je groza nakremžila njegov zaripli obraz in strah je razširil njegove oci. 

"Kristus!" je zastokal. "Kristus, kaj sem ga res ubil?" 

Sklonil se je k truplu in ga zacel otipavati. Lovrek, ki ga je zdaj najbolj skrbela bolna mati, je prijel Polonico za roko in jo odvlekel s seboj. Nesrecna žena je še vedno stala pri oknu in z vrocicnimi ocmi strmela na moževa prizadevanja. Ko je videla, kako se je obupno prijel za glavo, je glasno zakricala, se pricela tresti po vsem telesu, kakor da jo je napadla mrzlica, in se zgrudila na tla. Lovrek jo je še komaj ujel in jo potem s težavo zavlekel v posteljo, kjer je obležala brez moci 

"Polonica," je ukazal decek skoraj brez sape, "za božjo voljo, hitro po teto Mico! Teci, kolikor moreš!" 

Preplašena sestrica je stekla, Lovrek sam pa je ostal pri nezavestni materi, ji z vodo mocil sence, jo klical in tresel. Ko se kljub njegovim prizadevanjem ni osvestila, mu je strašna bridkost stisnila srce. Vrgel se je pred posteljo na kolena in zajokal tako krcevito, da je njegovo telo sunkoma podrhtevalo. 

Odpiranje vrat je zdajci zaustavilo še hujše izbruhe bolesti. Šinil je pokonci, mislec, da prihaja stara teta, po katero je bil poslal Polonico. Že sama misel na skorajšnjo pomoc ga je nekoliko potolažila. Ostrmel je: pred njim je stal oce, oprtan z nahrbtnikom in s planinsko palico v roki. Brez besede je krenil k bolnici, dvignil njeno omrtvelo roko in jo lahno stisnil, kakor da se poslavlja. Njegov obraz je bil ves spremenjen: namesto precutega, razdraženega in nekoliko zapitega cloveka je zrl Lovrek pred seboj skrušenega moža, cigar oblicje je bilo polno grenkega nemira. Sin je zacutil, da se je oce v teku pol ure prav do jedra predrugacil, in sam ni vedel, zakaj ga je to bolj pretreslo kakor uboj, ki mu je bil prica. 

Gradnik je nekaj casa strmel v negibni ženin obraz, nato se je naglo sklonil in jo poljubil na celo. 

"Ubožica, vsega sem kriv jaz ..." 

In kakor da ne more vec prenašati nemih ocitkov svoje umirajoce družice, se je obrnil k sinu, ki se je bil docela stisnil v kot in s tajno grozo opazoval oceta, povzrocitelja vsega zla, ki se je kakor vcerajšnje neurje nenadoma zgrnilo nad Belim dvorom. Ko ga je oni poklical, se je zdrznil, vendar se ni odzval. Šele ko je plašno dvignil oci in uganil pekoco bol v ocetovi duši, v njegovem pogledu pa skoraj ponižno prošnjo, se mu je približal. 

"Sinko," je rekel Gradnik pridušeno, "slab oce sem ti bil. Najlepšo domacijo v dolini sem ti zapravil ... Po svoji krivdi in po zlobi cloveka, ki leži spodaj pred hišo ... Menda je mrtev ... Bežati moram. Lovrek, ne bežim, da se izognem kazni. Toda poskusil bom na tujem popraviti, kar sem zagrešil doma. Ti pa, sinko, tudi ne pozabi! Beli dvor mora nekoc spet postati naš ..." 

Krcevito je stisnil decka k sebi. 

"Kaj ne, da ne pozabiš?" ga je strastno rotil. 

Na cesti, toda prav dalec od Belega dvora, so se zaslišali glasovi, ki jih je bržkone prinašal veter sem do sobe. Gradnik se je zdrznil in prisluhnil ter odrinil Lovreka od sebe. Oprezujoc je stopil k oknu in se pomirjen spet obrnil. 

"Nikomur ne povej, da sem pred begom govoril s teboj! Mamo prosi, naj mi odpusti! Skrbi zanjo, in ko boš vecji, skrbi za Polonico!" 

"Mama bodo umrli," je zajecal sin. "Nikar ne hodite, oce! Kaj naj pocnemo sami?" 

"Moram, moram, Lovrek. Če ostanem, me zapro. Rajši smrt kakor to sramoto. Ali naj me vklenjenega ženejo skozi trg ...?" 

Lovrek ni odgovoril. Nekako omamljen je poslušal oceta, ki se je še enkrat z rotecimi besedami obrnil k njemu. 

"Obljubi mi, prisezi mi, da ne pozabiš na Beli dvor!" 

Ta poziv, izgovorjen slovesno kakor poslednja želja umirajocega, ta od bolesti razkovani obraz - vse to je zasekalo v obcutljivo otroško dušo globoko brazdo: prejela je smoter, ki je dalec tja v neznano bodocnost dolocil njeno pot in usmeril njen razvoj. 

"Obljubljam, ata!" 

"Prisezi!" je ukazal oce in dvignil tri prste kvišku, "Govori za menoj! Prisegam, da nikoli ne pozabim na Beli dvor! Prisegam, da ne bom odnehal, dokler ne bo spet Gradnikov!" 

Bledi decek je ponavljal zakletev, resno, skoraj moško se je glasila njegova obljuba, na njegovem gladkem celu pa se je zarisala navpicna guba, ki poslej ni vec izginila z njega, marvec je postajala vedno izrazitejša: izražala je trden sklep in neupogljivo voljo. Otrokove temne oci so se nato z razumevajocim usmiljenjem uprle v odhajajocega oceta. 

"Srecno hodite! Ne pozabite nas!" 

To preprosto slovo je vrglo krepkega moža na kolena. Pritisnil je svojega sina k sebi, hkrati pa so njegovo razbrazdano lice oblile grenke solze resnicnega kesanja. 

"Sinko. Lovrek moj," je zahropel, "odpusti mi, odpustite mi vsi! Z Bogom!" 

Omahovaje se je dvignil in kakor vinjen butnil skozi vrata. Kmalu so njegovi težki koraki zaropotali po stopnicah in se izgubili zunaj na trati. Ko je Lovrek odpiral okno na koncu hodnika, je še videl, kako je begunec ob živi meji z globoko povešeno glavo hitel po bregu navkreber in cez hip izginil v bukovem gozdu, ki se je temnozelen lesketal v opoldanski sinjini poletnega dne. 


VI. 
Lovrek je sprevidel, da ne more sam pomagati materi, zato je zdirjal k dninarici Andrejcevki ter jo obvestil o nesreci. Ženica je tekla v vas po pomoc, decek pa se je spet napotil domov, poln misli in strahu. Kmalu po njegovem odhodu se je bolnica pricela gibati, vrocicno blestece oci so begale po sobi, usta so se odpirala, kakor da hocejo zadržati slike, valujoce pred njenimi duševnimi ocmi. Ko je Lovrek vstopil, je videl na materinih ustnicah sladek smehljaj, ki mu ni vedel razlage. Gradnico so nosile sanje v lepše dneve njenega življenja ... Na balkonu stoji in se naslanja na kamnito ograjo, pri njenih nogah se igra sincek ... Mlada žena se opaja ob lepoti vecernega sonca in ob svoji sreci ... Naenkrat je spodaj v hlevu: z malckom se sprehaja med dolgimi jaslimi in se pogovarja s krotkimi kravami in telicki, ki zaupljivo stezajo glave proti njima, skušajo s hrapavimi jeziki oblizati njune roke, in z mehkim mukanjem izražajo svojo radost ob njunem obisku. Mali Lovrek vriska in klice ... Hlev izgine in kar na vsem lepem zagleda Gradnica pred seboj položne belodvorske bregove, bele in rožnate, podobne cvetnemu morju ... Jablane cveto ... Naenkrat cvetje izgine, travniki so pred njo, vse križem z ljudmi posejani. Krmo sušijo, obracajo, zgrabljajo, plástijo, mecejo na visoko naložene, škripajoce vozove ... Spredaj vpreženi voli prežvekujejo, odganjajo z dolgimi repi sitne muhe in obade ter z velikimi ocmi sanjajo o hladnem hlevu in mehkem ležišcu ... In glej, za njimi visoka postava ... Njen mož ... Zdaj je zagledal njo in deco, srecen smehljaj preleti njegovo resno, oznojeno lice, maha jim z rokami, klice Lovreka in Polonico, ki mu z ljubkimi kratkimi nožicami hitita naproti ... 

Bolna žena je težko zahropla, in lepa, predraga slika je hitro izginila. Čisto pocasi se ji je zacela vracati zavest, vendar ni prišla do popolne jasnosti. Spet in spet se je izmucena duša utapljala v pretekle dneve, v tista polgrenka, polsladka mladostna leta, ko je kot revna dekla služila pri Gradnikovih na Belem dvoru, ko je rada pogledovala za stasitim* gospodarjem, ne da bi si bila upala sama sebi izdati skrivnost svoje ljubezni. In znova je doživljala nepopisno sladko presenecenje, ko jo je po materini smrti kar na lepem izbral za svojo družico ... 

Lovrek je opazil na oblicju svoje matere razlit sijaj radosti. Pomiril se je in potrpežljivo cakal na teto. Spodaj pred hišo pa so se že zbirali ljudje, razburjeno razpravljali, tekali sem in tja, klicali povelja*. Nemir se je krepil, znamenje, da je ob Miklausinovem truplu vedno vec vašcanov, po katere je bila stekla stara Andrejcevka. Decek je opazoval skozi okno, kako so štirje možaki odnesli trgovca do ceste, kjer so ga položili na poln voz sveže prelesti in ga na njem previdno odpeljali proti trgu. 

Nazadnje je prišla še teta Mica. Njena spokojnost ob umirajoci materi je blagodejno vplivala na zbegana otroka, zlasti na Polonico, ki je neprestano jokala. Po vztrajnem mocenju z vodo in rahlim natiranjem srcne strani je bolnica kakor nerada odprla oci in z meglenim pogledom, ki se je le pocasi jasnil, motrila obraze nad svojo posteljo. Poskušala je tudi nekaj povedati, a njene besede so bile preslabotne, da bi bile potrkale na ušeca. Kljub temu je stara teta dobro razumela njeno edino skrb, prošnjo in željo. Sklonila se je prav do njene glave ter rekla glasno in razlocno: "Bodi brez skrbi, Marjeta! Za otroka bom skrbela jaz!" 

Žarek globoke hvaležnosti je preletel bolnicin obraz in ga olepšal z angelskim bleskom. Kmalu nato jo je znova premagala omedlevica, iz katere se ni nic vec prebudila. Teta je poslala Lovreka v župnišce po duhovnika, Polonico pa po trškega zdravnika. A še preden sta utegnila prihiteti k bolni gospodinji, sta se na Belem dvoru pojavila dva osorna orožnika z nasajenima bajonetoma, vprašujoc po gospodarju. Miklausin se je bil namrec doma z zdravnikovo pomocjo zbudil iz nezavesti. Iz njegovih zmedenih izpovedi so orožniki sklepali, da je postal žrtev dobro premišljenega roparskega napada. Takoj se je zacelo mrzlicno raziskovanje in zasliševanje. Vso dolino je zajel val razburjenja, vse je govoricilo, ugibalo, obsojalo, drlo na Beli dvor ali se gnetlo okrog Miklausinove trgovine. Nekateri vneti trgovcevi prijatelji so celo na lastno pest hoteli ujeti pobeglega zlocinca in ga izrociti sodniji. Od Lovreka orožnika kljub natancnemu in ne posebej nežnemu izpraševanju nista nicesar izvedela: deckove ustnice so bile uporno zaprte, tako da sta nazadnje brez uspeha nejevoljna zapustila kraj zlocina. 

Proti veceru je Gradnica ugasnila - tiho in neopazno kakor dogorela sveca. Teta Mica je poklicala Lovreka, mu stisnila v roko velik kljuc in narocila: "S tem kljucem odpri vrata na grajskem stolpu, saj veš, nad mojo kajžo, in zvoni. Trikrat moraš zvoniti, tri ocenaše zmoliti ..." 

In vsa dolina se je zganila, ko so ob poslednjih rdeckastih žarkih zahajajocega sonca zabrneli tenko tožeci glasovi starega zvonca na polrazpadlem grajskem stolpu, ki je visoko z Gradišca, stražarju podoben, strmel v dolino. Sporocali so žalostno novico: smrt je obiskala Beli dvor, nekdo izmed Gradnikovih je umrl, kajti samo njim so peli v zadnje slovo srebrni zvoki zvonca na Gradišcu. 


2. poglavje

PONOČNO SREČANJE 

I. 
Ucitelj Vinko Urbancic je bil mlad, srednje velik, bolj cokat, toda ne okoren mož, ki je s prijaznim in vedrim obrazom hodil po svetu, odprt ljudem in prirodi ter bil kljub svojemu dovolj skromnemu družabnemu in gmotnemu položaju srecen ali vsaj zadovoljen. Kdorkoli ga je poznal, kdorkoli ga je srecal, je z ugodjem obcutil: ta mož ve, kaj hoce, njegove noge poznajo tla, po katerih stopajo, in pot, ki jo morajo prehoditi. 

Nocoj ga je zalotila tema tik pod vrhom skalovitega Kozjaka. Domala ves prosti dan je bil preživel ob cebelnjaku gorjanskega veljaka Papeža, kateremu je pomagal z nasveti in dejanji pri urejanju vzornega cebelarstva. Pozeje je krenil na drugo pobocje, da si iz gorskega potoka nalovi nekaj slovecih kozjaških postrvi, hotec se prikupiti gospe Skalovnikovi, gostilnicarki v Zalesju. Z ribarjenjem se je precej zamudil. Nad dolinske hribe se je že spušcala svetla poletna noc, zagrinjajoc vse naokrog, grmovje in drevesa, skale in planinske trate v nerazlocno gmoto, iz katere se je svetlikalo apnenasto kamenje, podobno raztresenemu okostju davno poginulega velikana. Visoko nad vrhovi mracnih smrek in macesnov so trepetale zvezde v vecnem nemiru, pod njimi pa so se lovili in spajali raznoliki glasovi v nerazumljivo in vendar cudovito govorico noci. 

Mladi ucitelj se je s spretnostjo izkušenega planinca spušcal po strmi poti navzdol in z naslado vdihaval krepko vonjavo gorskih pašnikov, ki mu jo je prinašal nocni veter. Kmalu se je strmina uleknila in za drevjem se je odprla obsežna jasa. Tam je bilo Ložniško sedlo, tam se je h Kozjakovim prsim privijal nižji in skromnejši Dobrac, tam je bilo znamenito križpotje, kjer je sameval preperel starinski križ, vabec popotnika, da se spocije na njegovi mehki tratici. Ucitelj ga še ni videl, vendar ga je slutil med sencami svetlega mraka. Za trenutek se je ustavil, da si obriše pot s cela, kajti noc je bila še vedno topla od žarece pripeke ugaslega dne. Globoko iz soteske se je nosil, kakor na perutih velikih ptic, šum deroce Ložnice. 

"Pol poti," je zamrmral ucitelj, "pohiteti bo treba!" 

S pospešenimi koraki je pohitel h križu, kjer se je presenecen ustavil. Na tleh se je nekdo zvijal in njegovo zamolklo stokanje je zvenelo v tej samoti tako pošastno in strahotno, da je uciteljevo kožo nehote oblila kurja polt. 

"Kdo si, božji?" je zaklical in trdneje prijel za puško, svojo nelocljivo spremljevalko na gorskih izletih. 

Človek pod križem je kakor obstreljen brez odgovora bušknil v gosto grmovje, ki je prerašcalo skoraj vso poseko. 

Urbancic, preprican, da ima posla z nepoštenim clovekom, je pretec kriknil: "Stoj! Sicer ustrelim ..." 

Neznanec je takoj poslušal in pocakal. 

"Kar streljaj, hudir! Prej ko me bo konec, boljše bo ... Zame in za druge ..." 

Urbancicu se je zdel njegov glas znan. Zdaj je res donel pobito, skoraj obupno, toda neka upornost se je kljub temu izvijala iz mrko izgovorjenih besed. 

"Gospod Gradnik!" se je zacudil ucitelj, ko je posvetil neznancu z vžigalico v obraz, in se mu še bolj približal. "Za božjo voljo, kam pa ste namenjeni pod noc? Menda ste zgrešili pot ali pa vas je napadla slabost ..." 

"Ne poznam vas. Kdo ste? Kaj ste tudi na moji sledi?" 

"Kdo sem?" se je zavzel mladi mož. "Saj me vendar poznate. Ucitelj Urbancic, ucitelj vašega Lovreka." 

"Lovreka?" se je zdrznil Gradnik in si nehote odmaknil klobuk s cela, kakor bi si hotel natancneje ogledati svojega zasledovalca. "Seveda, seveda, vi ste." 

In v zadregi se je opraviceval: "Oprostite, bil sem ves v mislih. Odkod pa prihajate, gospod ucitelj? Aha, že vidim, na lovu ste bili. Ali ste kaj prida zadeli? Gotovo ste že prav zgodaj v jutro odšli z doma ..." 

Mladi šolnik je osuplo poslušal nenavadnega ponocnjaka, ki se je vidno silil k neskrbnemu kramljanju, in se natiho cudil hipni spremembi v njegovem vedenju. Ker poleg tega ni vedel, na katero od plohe vprašanj naj bi najprej odgovoril, je sam pobaral: "Mene bi zgolj zanimalo, kam ste vi namenjeni v tej pozni uri. Če mi hocete povedati, kajpak." 

Gradnik je nekaj casa razmišljal, potem pa je molce snel z ramen svoj nahrbtnik, ga zalucal na trato in povabil ucitelja: "Ali ne bi rajši malo sedla? Dolgo pot imam za seboj, utrujen sem, in o marsicem bi se rad pomenil z vami." 

Čeprav se je Urbancicu mudilo domov, mu je neki notranji glas govoril, naj še malo ostane. Zleknil se je na tla in si prižgal cigareto, ponudivši tobacnico tudi svojemu nocnemu prijatelju. Ta, ves zagledan v mladi obraz pred seboj, ki ga je od casa do casa obsvetila tleca cigaretna konica, je odkimal. Bila je podoba, da tuhta, ali mu sme zaupati ali ne. 

"Gospod ucitelj," je spregovoril po dolgem premolku, "menda se ne motim v svoji sodbi. Vi ste mladi in dobri. Deca vas ima rada, in otroci so za take stvari zelo tenkocutni, kakor pravijo." 

Mladi ucitelj je nekoliko zardel, deloma iz zadrege, deloma iz razumljivega zadovoljstva, ker so bili ljudje v Zalesju s takšno hvalo dokaj skopi. 

"Otroci pac vracajo ljubezen," je odvrnil. "Res je, da ljubim otroke, ampak to je tako rekoc povezano z mojim poklicem." 

"Jaz se nikoli nisem posebno brigal za otroke," je priznal Gradnik in glas se mu je za spoznanje stresel. "Svoja dva pa imam rad; rekel bi, šele od danes vem, kako zelo ju imam rad. Zato mi je ljubo, da sem nocoj srecal prav vas, ucitelja mojega Lovreka ..." 

"Lovrek vam je ticek," se je nasmejal Urbancic. "Z njim sva si posebno dobra. Recem vam, zlat decko! To bo še nekoc mož na svojem mestu. Že zdaj je za svoja leta nenavadno razsoden, poleg tega pa odkrit in velikodušen. Vcasih se kar cudim. Odkar mu je zbolela mati, se namrec nihce ne ukvarja z njim in tudi sicer nima ..." 

Umolknil je, kajti skoraj bi bil bleknil, da otrok doma nima posebno primernih zgledov. Toda otrokov oce, ki je sedel poleg njega, je razumel neizgovorjeno misel. 

"Kar recite, da nima primerne vzgoje," je dopolnil grenko. "Poznam samega sebe, poznam svoje napake - in obžalujem jih." 

Ucitelj je cedalje bolj strmel. Kaj se je neki zgodilo s tem clovekom, ki je bil dalec naokrog znan po svoji cezmerni obcutljivosti za vse, kar se je tikalo njegove osebe. 

"Malokomu je Bog naklonil toliko dobrega kakor meni," je govoril Gradnik. "Vzorno ženo, lepa in pridna otroka in ... in takšno domacijo, takšno domacijo ... In vse je propadlo zaradi mene ... Moj Bog, moj Bog, hudo si me udaril za moje grehe ..." 

In nenadoma se je iztrgal iz njega otožen jok, ki je Urbanica mocno presunil, ceprav mu ni vedel povoda. Nekoliko je celo sumil, da je Gradnik vinjen ubral napacno pot in tako zašel v to samoto. Socutno ga je prijel za roko in tolažil: "Tako hudo pac ni. Z delom se da še vse rešiti in popraviti." 

"Nic se ne da vec popraviti. Nekaj strašnega se mi je zgodilo ... Ni pomoci ... Kriv sem, kriv ..." 

Ucitelj je zdaj uvidel, da ima pred seboj razdvojenega cloveka, zagrizenega v meso lastnih grehov, gluhega za tolažbo in bodrilo. Ni pa vedel, ali je možev resnicni doživljaj res tako grozen. Nemara ga je trapila s pijaco razvneta domišljija, ki je pacila njegovo pravo podobo. Da je mogel pomagati, je moral dognati najprej to. 

"Gospod Gradnik," je rekel pomirjujoce, "marsikaj se nam zdi v prvem razburjenju strašno in nepopravljivo, pozneje pa se le izkaže, da smo pretiravali. Pomirite se! Ali pa mi povejte, kaj vas teži! Morda vam odleže, ce se pogovorite ..." 

Jokajoci mož je dvignil glavo in si kakor v zadregi brisal oci. Socutne besede so ga nekoliko pomirile, toda mladi ucitelj je dobro opazil, kako se borita v njem želja po izpovedi in strah pred morebitnimi posledicami nepremišljenih odkritij. Spoznal je, da bi bilo nespametno siliti vanj in ga spodbujati, kajti ljudje njegove vrste razkrijejo svoje težave le tedaj, ce premagajo svojo bojazen. To izkušnjo si je pridobil v šoli pri otrocih, toda že dolgo je bil preprican, da so tudi odrasli v svojem najglobjem bistvu - otroci, verno v ravni crti sledeci svoji notranji sli; vsaj v velikih in usodnih življenjskih trenutkih. 


II. 
Tisti cas je z bliskovito hitrostjo preletel nocno nebo svetel utrinek, v cigar slepecem žaru je za nekaj hipov obledel sijaj vseh drugih nebeških luci. 

"Moja zvezda!" je zašepetal Gradnik. "Tako se je zgodilo z menoj ..." In nato je dostavil: "Nekaj vam bom povedal. Samo sveto mi obljubite, da me ne izdate!" 

"Nic se ne bojte! Nisem radoveden, toda ce vam naj pomagam, moram vedeti, kaj se je zgodilo." 

"Krvavo rabim cloveka, ki me ne bo takoj obsodil ... Takšnega cloveka, ki me bo najprej poslušal in poskušal razumeti ..." 

Pomolcal je, stresel glavo in se sunkoma obrnil k potrpežljivo cakajocemu ucitelju. 

"Nic ne pomaga. Kar izpovem se vam: danes dopoldne sem ubil cloveka ... pred svojo hišo ..." 

Njegovega tovariša je spreletela groza. Tega odkritja ni pricakoval. Ves cas je domneval, da se je ta kmetski velikaš, po vsej dolini razvpit ko zapravljivec, zaradi rastocih denarnih težav zapletel v nevarne posle. Da bi bil zagazil v mocvirje resnicnega zlocina, si ni mogel misliti. Toda njegov glas je donel tako resno, da je moral verjeti. Nehote se je nekoliko odmaknil od njega. 

"Saj sem vedel," je zamrmral Gradnik, "zdaj ko veste, s kom sedite, se odmikate. No, jaz bi se tudi, zato vam nic ne zamerim. Najboljše bo, da se poslovim od vas. Zares, kar dalje pojdem. Izdali me ne boste, kje ste me srecali? Saj ste obljubili ..." 

"Ne, ne," je vzkliknil ucitelj nekoliko osramocen, "motite se! Nehote me je povleklo od vas, to je res. Poslušal vas bom vseeno. Za božjo voljo, kako pa se je to zgodilo?" 

"Odkrito povedano, tega še sam ne vem. Med prepirom me je popadla taka strašna jeza, da sem videl vse rdece pred ocmi. Prvo rec, ki mi je prišla v roke, sem zgrabil in lopnil. Tako je bilo ..." 

"In kdo je ...? Koga ste?" 

"Miklausina," je s težavo povedal Gradnik in si osmegnil* z dlanjo potno celo, ki se je bilo, kakor ob hudem naporu, orosilo z znojnimi kapljicami. 

Ucitelj je pomolcal. Miklausinovo ime med dolinskimi poštenjaki ni imelo dobrega zvoka ter je bilo povezano s propadom mnogih trdnih slovenskih kmetij v trški okolici. Bržkone je tudi nad Gradnikom zadrgnil mrežo. 

Vendar uboj ... To se doslej še ni pripetilo ... Ucitelj je zaslutil globlje, skrite, važnejše vzroke ... 

"Povejte mi natancno, kako se je bilo zgodilo!" 

Skoraj pregostobesedno je Gradnik ponovil razgovor v sobi na Belem dvoru ter v vseh podrobnostih orisal njegov konec pred hišo, tako natancno, kakor da se šele zdaj poglablja v svoje dejanje, kakor da ga šele zdaj spregleda v celotnem obsegu. 

Ko je koncal, je ucitelj vstal in se zacel sprehajati sem in tja, kakor vedno, kadar je naporno razmišljal. 

"Kako ste pac tako dalec zabredli? Razumite me prav! Nicesar vam ne ocitam, toda za naju oba bo prav, ce poskušava tocno pregledati dejansko stanje." 

"Sam že ves dan tuhtam," je priznal begunec, "Kako sem tako zablodil, ko sem vendar prevzel po ocetu lepo, nezadolženo posestvo brez posebnih placil. Sam nisem bil lenuh, žena je bila pridna ko mravlja ... Dokaj let sem dobro izdeloval, še denar sem nosil v hranilnico. Doma smo se lepo razumeli, z otrokoma sem imel takšno veselje ... Zdaj pa je vsega konec ... Prelepo in predobro se nam je menda godilo. Uh, ta Miklausin, ta zahrbtni nevošcljivec! Samo on me je spravil tako dalec, da se moram nocoj skrivati ko divja zver po gozdovih ..." 

Ob spominu na zasovraženega nasprotnika je kar otrpnil od srda in glas se mu je prekucnil v grlu. 

"Kdaj se je zacela sprememba?" 

"Kdaj? Tisto nesrecno uro, ko me je izvabil Vrhunc v svojo zasmrajeno beznico. Ta lopov, ki je bil domenjen z Miklausinom ... Zmeraj sem rad prebil nekaj uric v veseli družbi, toda navadno sem se poslovil s trezno glavo. Vecinoma sem itak zahajal, saj veste, samo v našo narodno gostilno, k Skalovniku. Nekako pred dvema letoma pa me je sam zlodej nesel mimo Vrhunca, ko sem imel polno listnico bankovcev za prodano sadje. Res ne vem vec, kako me je pregovoril, da sem stopil v njegovo gostilno, samo to vem, da smo vso noc igrali in da sem ves izkupicek pustil sleparjem. Kajpak tega takrat še nisem vedel. Potem sem v naslednjih dneh poskušal priigrati izgubljeni denar nazaj, pa sem se zmeraj bolj zapletal v sleparsko mrežo ... Zmeraj bolj, posebno, ko mi je Vrhunc zacel posojati denar. Danes vem, od koga ga je dobival ..." 

"Gospod Gradnik," je z neprijetno jasnostjo vprašal ucitelj, "kako pa je mogel vas, razsodnega moža, dobiti v kremplje malovredni Vrhunc, ki je v vsej okolici na slabem glasu?" 

"Ej, vi ga ne poznate. Zelo je premeten in govoriti vam zna na srce, kakor bi rožice sadil. Preden sem se zavedel, sem bil v razbojniški jami: vino mi je vzelo razsodnost, karte pa denar. Ujel sem se v Miklausinove zanke ..." 

"Hm, to je cudno. Ves trg je vedel, kdo stoji za Vrhuncem, samo vi ne. Kakor da ste bili gluhi in slepi. Pa brez zamere, da sem tako odkrit!" 

"Nic zato," se je silil Gradnik, "kaj bi zamera? Toda zelo sem žalosten, da me noben prijatelj ni opozoril na Miklausinove spletke. Ena sama beseda bi me bila morda rešila ..." 

"Ne, to ni res," je nenadoma rekel ucitelj s trdim glasom. "Nic vas ni moglo rešiti, saj niste hoteli niti videti niti slišati svoje lastne žene, kako bi se vam potem upal približati tuj clovek ... In dosti prijateljev menda sploh niste imeli ..." 

"Gospod ucitelj," je vzrojil Gradnik, "nadejal sem se nekoliko drugacnega razgovora. Ne valim krivde s svojih ramen, bil sem res lahkomiseln in nespameten, drugace bi bil pac obcutil nevidne mreže okrog sebe. Toda vi trdite, da je vsa okolica vedela, kako je z menoj? Že verjamem, že verjamem ... Eno bridko spoznanje vec: vsa okolica me je sovražila, da, sovražila, ker mi je zavidala. Za vraga, vsi ste nevošcljivi, vsi ste enaki." 

Jezen je skocil pokonci, pograbil na tleh ležeci nahrbtnik in s strani poškilil na ucitelja, da bi ugotovil ucinek svojih besed. 

"Tako ne prideva do jedra," je dejal ta mirno. "Neprijetno mi je, da vam moram dati pred obraz zrcalo, v katerem se boste prav videli, a prosili ste me pomoci in jaz vam je nisem odrekel. Ne odmikajte se in pogumno pritisnite prst na vozel: Gradnik, sami ste se izrocili sovražniku v roke, - s svojo preveliko bahavostjo in necimrnostjo. Ves trg ve to." 

"Ni res, ni res," je zakrical Gradnik. "Isto mi je ocital dopoldne tudi Miklausin, a on je moj sovražnik iz mladih let. Ponos ni napaka. Da ste bili vi lastnik in gospodar Belega dvora, kdo ve, ali bi vam ljudje ne ocitali še kaj hujšega ...?" 

Ucitelj si je poveznil klobuk na glavo, vrgel puško cez ramo in se hladno poslovil: "Srecno pot! Želim vam, da cimprej najdete varno zavetje!" 


III. 
Ucinek tega kratkega slovesa je bil takšen, kakor si ga je bil pametni šolnik zamislil. Begunec je najprej obstal kakor okamenel, potem pa je planil proti njemu s takšno silo, da ga je skoraj zrušil na tla. 

"Pocakajte, pocakajte! Saj se še nisva dogovorila. Obljubili ste mi svojo pomoc." 

"Sodim, da boste sami vse najlepše uredili. Odkrito receno, nimam veselja, da bi pomagal cloveku, ki si še takrat ne zna potrkati na svoje prsi, ko se mu majejo tla pod nogami. Kajpak, samo drugi so krivi ... Sam nicesar ali prav malo ... Zacnite pri sebi, za vraga, ce hocete kreniti na boljšo pot!" 

"Gospod ucitelj ..." 

"Ker sem že zacel, naj tudi koncam, ceprav se ne vtikam rad v tuje zadeve. Česar vam do danes nemara še nihce ni povedal, cesar si sami nocete priznati, boste zdaj slišali od mene. Morda bo kaj zaleglo ... Gradnik, vse življenje vas je vodilo golo samoljubje, zato tudi niste znali najti poti, ki vodi iz srca v srce ..." 

"Kako morete ..." 

"Vaša dejanja izpricujejo to trditev. Vprašajte se vendar prav odkritosrcno, ali ste doslej sploh koga resnicno ljubili, razen sebe, seveda! Ženo? Zares, baje ste jo porocili, siroto brez doma in dote, iz ljubezni ... Toda, ali ni bilo tudi za tem skrito samoljubje: ceš, vedno bo dvigala oci k meni, ki sem jo povišal. In, tako pravijo ljudje, se revica ni niti upala dovolj upirati vašemu propadanju in vas ni znala prepricati drugace kakor z zaman prelitimi solzami ... Ali veste, da je bila in da je živa mucenica? Skoro bi dejal, da tudi svoja otroka ljubite le zaradi tega, ker sta lepa, pridna in nadarjena. Vidite, Gradnik, tako je za sleherno vašo mislijo konec koncev samoljubje, katerega mati je odurna sebicnost ..." 

Nikoli v življenju do te ure ni slišal ponosni Gradnik take pridige. Molce je požiral hude ocitke, toda poslednje, s povzdignjenim glasom izgovorjene uciteljeve besede so ga vrgle na kolena pod križ, ki ga je krcevito objel z obema tresocima se rokama. Telo širokoplecega možaka se je treslo v nezadržnem joku, tako da je bilo mlademu ucitelju skoraj žal brezobzirnih besed. Vendar je stal tiho na poti in gledal skrušenega grešnika. Neka misel mu je prišepetavala, da je storil prav. Čez nekaj casa se je Gradnik dvignil ter se mu s sklonjeno glavo in nekako bojece približal. 

"V srce ste mi pogledali," je priznal zamolklo, ne da bi bil dvignil pogled, "vse je res, vse ... In jaz sem mislil, da me nihce ne pozna. Samo tisto o otrocih," je dostavil s skoraj razvnetim glasom, "tisto pa ni res ... Otroka sta moja in rad ju imam, kakršna sta. Rad bi ju imel, ce bi bila pohabljena ali bebasta ..." 

"Verjamem, verjamem" je pritrdil ucitelj naglo, "saj to sem rekel, da se vas je bolj prijelo. Ne zamerite! Bolj pomembno pa je drugo. Ali hocete popraviti, kolikor je pac mogoce, najprej sebe, potem ostalo?" 

"Hocem. Iz dna srca se vam zaklinjam, hocem! Hocem iz ljubezni do otrok, do žene in do Belega dvora. Vse poskusim ..." 

"Beli dvor je lepa domacija," je svaril ucitelj, "v neki meri pa je kriv, da ste padli. Prelep je, to je tisto." 

"Oh, molcite, molcite," je vzdihnil Gradnik, cigar dobre namene je zdajci zagrnil nenaden val malodušja, "saj ga ne bom vec videl. Bog ve, kdaj se spet vrnem?" 

"Ej, saj bi lahko ukrenili drugace. Javite se sodniji! Gotovo vam bodo verjeli, da vas je premagala jeza. Temu primerno bo tudi kazen bolj mila ..." 

"Ne, ne," se je prestrašil begunec, "da bi me vklenjenega gonili pred sodnika? Kar dalje pojdem." 

"Ali ni za tem strahom nekaj vašega starega samoljubja, ki ne dopušca, da bi se Gradnik z Belega dvora pokoril v jeci. To bi kazalo, da vaša obljuba ni prišla od srca." 

"Nicesar mi ne verjamete," je potožil Gradnik. "Res, bojim se sramote. Tako bi me potisnila k tlom, da bi se nikoli vec ne mogel dvigniti. Raje si nekje v tujini poišcem primerno delo, tako da bom svoje ljudi vsaj od dalec podpiral. Vidite, zato sem se vas poprej tako razveselil. To je clovek, sem si dejal, ta ti bo pomagal. Za nicesar drugega vas ne prosim, samo za to, da vam smem pošiljati denar ... Vi ga hranite in skrivaj pomagajte mojim ... Saj veste, drugace me izslede ..." 

"Rad vam ustrežem. Kam pa nameravate? Ali ste že kaj premislili?" 

"Tako sem iztuhtal, da jo udarim cez pohorske gozdove k Dravi. Tam pocakam na prvi splav in poprosim splavarje, da me vzamejo s seboj. Sodim, da ne bo pretežko. Drava bi me popeljala v Slavonijo in v slavonskih hrastovih gozdovih so se že mnogi skrili med drvarji. Menda se posreci še meni." 

"Zares dobra zamisel. Slucajno sem pohorski rojak. Veste kaj, v Vuzenici se oglasite pri mojem bratu, on vas gotovo brez težave spravi na kak splav. Po Tomaževih vprašajte in povejte, da vas jaz pošiljam!" 

Gradnik se je iskreno zahvaljeval in nato umolknil, a njegovo neodlocno mencanje in prestopanje z ene noge na drugo je kazalo, da ga razen bega teži še nekaj drugega, cesar si ni prav upal izreci. Urbancic mu je pomagal, spomnivši ga na njegovo prvo prošnjo. 

"Gotovo pošljete denar pod izmišljenim imenom. V pošiljki omenite Ložniško sedlo ali pa križ, in že bom vedel, od koga prihaja. Zraven poslane zneske bom naložil v hranilnici in z njimi pomagal vaši rodbini, kadarkoli bo potrebno. Ali imate še kako željo?" 

Možu pred njim se je tresel glas: "Moja uboga žena gotovo ne preživi prodaje naše domacije. Razen stare tete ne bosta imela otroka nikogar na svetu. Prosil bi vas, da se pobrigate za moja otroka, še posebej za Lovreka! Poucite ga, svetujte mu, kakšen naj bo ..." 

"To vam rad obljubim. Kako bo s posestvom, kdo ve? Mnogo bo bržkone odvisno od tega, ali je Miklausin podlegel poškodbam ... Morda pa ga le niste tako hudo ..." 

"Kaj menite, da še živi?" je hlastno vprašal Gradnik. 

"Hm, vse je mogoce. Že zaradi tega mi cimprej sporocite, na kateri naslov naj vam pišem, da vas poucim o vseh dogodkih, ki se ticejo vas in vaše rodbine." 

Med njunim razgovorom se je bila privalila cez ostro obsekane kozjaške skale ogromna, žolta lunina plošca, ki je za nekaj hipov obvisela na skoraj crnih vrhovih smrek, jih pozlatila in obžarila, nato pa splavala, okroglemu balonu podobna, višje na nebeški svod. Njeno zlato se je prelivalo v blesteco srebrnino, in mahoma se je vsa gorska pokrajina odela v bledikasto luc, stkano iz svetlobe in teme, skivnostno in opojno hkrati. Po tleh so se zacrtale vijolicaste sence, trepetajoce v nemiru nocnih vetrov. 

"Pozno je že, gospod ucitelj," se je spomnil Gradnik in mu z negotovo kretnjo iztegnil svojo desnico. "Hvala vam za vse. Trdno sem preprican, da boste svojo obljubo izpolnili. Z Bogom, gospod ucitelj! Sezite mi v roko, ce se vam ne zdi za malo. Hudoben nisem, to mi lahko verjamete ..." 

Mladi mož mu je krepko stisnil desnico: "Srecno pot! Potujte brez skrbi! Kar bo v moji moci, se gotovo zgodi." 

"Hvala vam, najlepša hvala!" 

Brez nadaljnjih besed se je begunec obrnil k poti, ki se je pod Kozjakom spušcala v ozko dolinico, in cez nekaj hipov utonil v gozdni temi. Njegovi koraki so še nekaj casa odmevali med skalovjem, potem pa utihnili in se umaknili enakomernemu otožnemu cvrcanju murnov, kosajocemu se s šumenjem neutrudne Ložnice, ki se je spodaj v globini zaganjala ob ceri in jezove. 


IV. 
Z zamišljeno pocasnostjo se je tisto noc vracal ucitelj Urbancic proti domu. Dospevši do Kozjakovega vznožja, je v skalnati soteski prekoracil most cez Ložnico in tako dospel na glavno cesto, ki se je v mesecini vsa bela vijugala po globeli, sledec poti deroce gorske recice. Zdaj je ucitelj prav mocno pospešil korake, tako da je cez dobro uro hoda uzrl pred seboj spece hiše starodavnega trga. Visoko nad vegastimi strehami se je šopirila grašcina, katere ostenje je ponekod od tal do vrha prerašcal vsiljivi bršljan. 

Na trgu se je razgledal. Skozi okna Skalovnikove gostilne je kljub pozni uri sevala dolgocasna rumenkasta luc, pricajoc, da še bedijo. V posebni sobi je naletel na vecjo družbo, ki je zakasnelega gosta hrupno pozdravila in ga kar vprek pricela seznanjati z velikim dogodkom, zaradi katerega se nocoj še ni bila razšla. Brž je ugotovil vse podrobnosti o uboju na Belem dvoru, zabeljene z raznoterimi okraski. Nihce od navzocih, ki so ucitelja hlastno zalagali z njimi, pa ni slutil, da pozna vso zgodbo bolje od njih iz prvega vira. Ob tem ali onem pretiravanju se je moral krotiti, da ni prasnil v smeh, ki bi ga družba ne bila razumela ter bi ji zato bil sumljiv. 

"A kako je z Miklausinom?" je vprašal, da se pouci o najvažnejšem, o žrtvi usodnega spopada. 

"Ej, saj veš, kopriva ne pozebe," je dejal zdravnik Skocnik. "Izlizal se bo. Ampak besen je, besen. Komaj se je zavedel, je že zahteval orožnike, krical nanje in zahteval, da morajo Gradnika ujeti. Najrajši bi ga menda videl bingljati na vislicah ..." 

Ucitelju je odleglo, sam ni vedel, zakaj. Pac, tako je cutil, da ni rad objubil molcecnosti in da mu je ves cas težila dušo misel na mrtveca, ki je bil, kakor se je zdaj izkazalo, hvala Bogu živ. 

"To je dobro, to je zelo dobro," je vzkliknil s tako zadovoljnim glasom, da so se vsi zacudili. 

"Da ga ni ubil, mislim," je popravil malce v zadregi. "Smrt je pac vse kaj drugega kakor telesna poškodba." 

"No, Miklausinu je smrt prizanesla," je resno pripomnila Skalovnikova gospa, "toda Gradnica, ta uboga reva, je zvecer umrla." 

Ucitelj se je presunjen zganil, gospa pa je nadaljevala: "Otroka, otroka ... Že ves vecer mislim na ta dva revcka. Oce izginil, mati umrla, domacija pojde na boben. Uh, ta grdi clovek, ta Gradnik ... Bog ga bo že še kaznoval za njegovo brezvestnost ..." 

"Ej gospa," se je nehote postavil Urbancic zanj, "kdo ve, kako grozne ure preživlja. Nobena sodnija bi ga ne bila mogla huje kaznovati ..." 

Vsi so mu zaceli živahno oporekati, tembolj, ker je bil nekoc Gradnik clan omizja pri Skalovniku. Ucitelju se je zdelo, kakor da se ga nekako otepajo in ga slikajo bolj crno, kakor je bil v resnici, kot zlocinskega in podlega cloveka, ki bi ga naj orožniki cimprej zalotili, da bi ne ogrožal mirne doline in njenega neskrbnega spanja. Zaradi tega se je kmalu navelical zlagane zamizne modrosti, iz katere je preglasno odmeval sebicni strah, da bi tega ali onega kdo ne oznacil za bivšega beguncevega prijatelja. Oprostivši se, da ga je dolga in težavna pot utrudila, se je poslovil in krenil najprej proti šoli, kjer je imel svojo sobo, nato pa si je premislil in ubral pot proti Belemu dvoru. 

Tudi tam še niso pocivali: pritlicna okna so bila razsvetljena in so se kakor velike zvezde utrinjala proti dolini. Samo v prvem nadstropju zgoraj je bilo vse temno, razen dveh oken, ki sta žareli v skrivnostni in otožni luci, kakor da visita s strehe dva velika lampijona*. Že pod hribckom pa je udaril na uciteljevo uho trušc veselih, skoraj razposajenih, bržkone že nekoliko vinjenih ljudi, katerih glasovi so se cudno mešali z mogocnim zborom kvakajocih žab spodaj v ribniku. Da bi bilo nasprotje med življenjem in smrtjo še ocitnejše, je zdajci zadonela vesela zaljubljena pesem. Urbancic je poznal nevšecno navado bedenja pri mrtvih, deloma je celo priznaval njega prvotni namen, omiljenje grozecega dostojanstva smrti, vendar se je upiralo njegovi obcutljivi duši. Zato se je izognil hištrne* in se po stopnicah povzpel v prvo nadstropje, kjer je na parah sredi obilnega cvetja in zelenja ležala pokojna Gradnica. Omamen duh po venecem rastlinju in tlecem stenju lojenih svec je vzbudil v mladem možu tisto spoštljivo, nekoliko prestrašeno custvo nemoci, ki ga vedno in vedno doživljamo ob mrtvecih. Stopil je bliže in se zagledal v bled, še vedno ljubek obraz, ki sta se bili vanj tik ob ustnicah zarezali dve tožeci, bridki potezi. Ob pogledu nanje se je spomnil na njeno uniceno življenje in srce se mu je skrcilo v neskoncnem usmiljenju in v oceh so mu zaigrale solze. Šele hlastno šušljanje dveh postarnih* ženic, edinih cuvajk pokojnicinega smrtnega pokoja, ga je spomnilo, da ni sam v sobi, in ga pregnalo iz nje. Hitro je pomocil zeleno pušpanovo vejico v blagoslovljeno vodo, pripravljeno v srebrni skodelici ob vznožju, poškropil* vošceni obraz, in pocasi, po prstih stopaje odšel. Po zamudnem iskanju je naposled našel staro teto v kuhinji, kjer je rezala nove grmade kruha za lacne vasovalce. 

Starkin obraz se mu je na mah prikupil. Po obicajnih besedah sožalja je vprašal po otrocih in zvedel, da spita kljub grdemu razsajanju. 

"Ni lepa navada, ne," je menila teta, "a kaj hocete, ko vas drugace ljudje obirajo." 

"Ubožca," je rekel ucitelj, "kaj bo z njima?" 

"I kaj?" se je razhudila starka. "K meni pojdeta. Če Bog da, se jima bo godilo bolje, kot se jima je dozdaj. Kaj pa sta imela na Belem dvoru dobrega, vas vprašam. Pri meni ne bosta stradala, toliko, hvala Bogu, že še imam. In do moje koce Miklausinovi kremplji ne sežejo, Bog mi odpusti." 

"Prav je tako," se je razveselil ucitelj, ki mu je bilo ob njenih besedah kar odleglo. Saj je bilo zdaj najvažnejše, da prideta otroka nemudoma iz morecega vzdušja nesrecne hiše, a odkriti, ceprav nekoliko prezirno robati tetin obraz, dedišcina Gradnikovega rodu, mu je jamcil, da najdeta zavetja pri pravem cloveku. Bistrogledna starka je koj opazila njegovo veselje in tako sta se nazadnje prav prijateljsko poslovila. Moral je celo obljubiti, da prav kmalu obišce otroka v njunem novem domovanju, v hišici na Gradišcu. 

Doma je kljub zaspancu napisal še nujno pismo svojemu bratu v Vuzenici, ki bi naj ubeglemu Gradniku ugladilo pot. Ko je legel v posteljo, dolgo ni mogel zaspati. Nemirne misli so mu rojile po glavi. Pri tem pa ga je navdajalo nejasno, polnezadovoljno, ker neutešeno, polsrecno custvo, da mu je minuli dan prinesel nenavadnih doživljajev in da je po svojih moceh pomagal. Misel na pomoc ga je obkrožala v vedno ožjih vrtljajih, dokler je koncno ni premagala potreba po pocitku. Ko je zadremal, je nad Gorico že vstajal novi dan. 


3. poglavje

POVEST O LEPI ANI 

I. 
Zalesje je prijazen majhen trg s kopico starinskih hiš, katerih strnjena vrsta dopušca eno samo dolgo glavno ulico, ki se na vzhodni strani pod grajskim hribom razceplja v dve razlicno usmerjeni cesti: leva tece na zacetku v ravni crti kakor napeta struna po zelenem zalešcanskem polju, nato pa se izgubi med hribovjem, kjer se mukoma preriva med skalnimi soteskami proti koroški strani; desna pa hiti skozi gozdove in klance proti mestu. Tam, kjer se koncuje ravno potegnjena crta leve ceste, se na nevisokem, toda strmem gricu košati Gradišce, siva razvalina nekdanjega zaleškega gradu. Pod njo se dolina ustavlja, toda podoba je, da se hoce nazadnje še enkrat z vso silo razširiti. Vendar ostane samo pri neuspelem poskusu, kajti prehitro jo zaustavi gricevje, ki se ne mara umakniti ter daje prostor samo razsecni kotlini, obmocju Belega dvora, dosedanjega domovanja Gradnikov. Hiša sama se šopiri nekako v sredini med dvema pomembnima cestama, ob zakljucku nižjega, kotlino obrobljajocega grebena. Severovzhodno pod tem je majhen ribnik. Na drugi strani se vzpenja proti nebu apnenasto hribovje, katerega skrajni, proti dolini segajoci izrastek je Gradišce s svojo razvalino. Ta gorski svet je podoben ogromnemu stopnišcu, zakaj višine se grmadijo skokoma, kakor da hoce sleherna slednjo prekositi, tja do vrhunca stožcastega Rudnika. Kamor seže pogled, vsepovsod smrekovi gozdovi, iz katerih štrle mestoma sivkasti pogoni skalovja ali pa se svetlikajo iz njih široke, obdelane poseke z belimi lisami, samotnimi gorjanskimi kmetskimi hišami, ki se ustavjajo šele tik pod vrhovi. 

Z razvaline se vidi na dolino najlepše. Ogledni stolp je še dobro ohranjen, zato se brez bojazni popneš po ozkih kamnitih stopnicah do line s starodavnim zvoncem, katerega tenki glas si ljudsko izrocilo tolmaci po svoje: ulit je iz zlatega in srebrnega nakita nekdanjih grašcakov kot spomin in pokora na mnoge storjene grehe in prizadete krivice. Dolina je opojno lepa! Kakor na dlani se razgrinja pred teboj tja do pregrade sinjih Golckih planin*. Podobna dolgi stegnjeni kaci se zvija po njej Ložnica, tekoca najprej po sredini, potem pa ves cas ob južnozahodnem vznožju dolinskega hribovja. Bistra in poskocna recica, ki jo obroblja zelen pas jelš in vrbovja, prejema izpod Gradišca mocan dotok: cez izprano skalovje grmi iz ozke špilje* slap, katerega spenjena voda takoj goni veliko mlinsko kolo. 

Na južnovzhodni strani se Gradišce izteguje, stikajoc se z belodvorsko posestjo, katere del je nekoc bilo. Tik pod razvalino stoji v pravcati gošcavi sadnega drevja bela hišica, dom nekdanjih grajskih valptov*. V njej je bivala sedaj Gradnikova Mica, teta ubeglega Gradnika: ves hrib tja do žive meje, ki se je položno spušcala v belodvorsko kotlino, je bil njena last. Od starega gradu je ostalo, razen oglednega stolpa, le še nekaj napol porušenih sten, pric nekdanjega obzidja, pod hišo pa se je v smeri proti kotlini raztezal bivši grajski vrt, ki je na eni strani prehajal v sadovnjak, na drugi pa ga je zaustavljalo skalovje grajskega grica, katerega razorana stena je visela skoraj navpicno ob njem in nad njim. 

Teta Mica je stanovala v svoji hišici že dolgo vrsto let, odkar je bil umrl njen oce, prvi gospodar Belega dvora. Podedovano posestvo, ki je bilo zdaj zanemarjeno, toda ne ravno majhno, je nudilo samotarki dovolj, toliko vsaj, kolikor je rabila za svoje skromne potrebe. Dninarjev ni najemala, vse delo je opravila sama, zaradi cesar se ni mogla niti se ni morala brigati za boljšo izrabo zemlje. Sadno drevje je bilo že prastaro, vendar je kljub temu še dobro rodilo. Jabolka in hruške z Gradišca so po svojem okusu slovele po vsej okolici, na njegovih prisojnih bregovih so zorele najzgodnejše cešnje in marelice, najokusnejše breskve, najslajše slive. Na grebenu tik ob razvalinah so se košatili celi gozdovi pravih kostanjev, prehajajoc pocasi v gosto bukovje, ki je prerašcalo ves hrib tja do druge stopnice, do naslednjega, nekoliko višjega hriba, kjer so se listavci in iglavci cedalje bolj mešali, dokler niso koncno prevladali obsežni smrekovi in macesnovi gozdovi. 

Takšno je bilo Lovrekovo in Polonicino novo domovanje, tu sta našli siroti varno zatocišce tik ob ljubi stari domaciji, ki je nista mogla zlepa pozabiti, ker sta tudi poslej neprestano opazovala, kaj se je zgodilo z njo po njunem odhodu. 

Teden dni po materinem pogrebu je obenem z razpisom prisilne prodaje zasegla posestvo sodnija v Razborju na predlog Miklausinovega odvetnika. Teta Mica sploh ni cakala na nadaljnje dolocbe sodnije, marvec je oba otroka takoj po pogrebu odvedla s seboj. Splašeni siroti sta se je oklenili z ganljivo zaupljivostjo, ki je starko osrecavala in jo bodrila, da se je svoje težavne naloge lotila s podvojenimi silami. Predvsem je skrbela, da sta se v njenem domu pocutila cimbolj udobno in prijetno. 

Njena hišica, prislonjena k zložnemu pobocju pod razvalinami, s pogledom na prostrani vrt, do katerega so vodile kamnite stopnice, se je dozdevala otrokoma kmalu prijetnejša od gosposkega Belega dvora. Vse se je tišcalo lepo skupaj: na desni kravji hlev in svinjak, v hišici pa velika soba z ogromno zeleno pecjo, dve manjši cumnati in zacrnela kuhinja. 

V leseni uti za hišo so imeli svoj prostor še steljnik*, nad njim parna*, natlacena s senom, spredaj ob zidu pa drvarnica, iz katere sta otroka pridno nosila drva v kuhinjo. Oba sta se v kratkem docela vživela na Gradišcu, v glavnem zaradi blagodejne domacnosti, ki ju je takoj objela z nežno in obzirno roko. 

Po vecerji so obicajno vsi trije posedali na trati pred hišo in gledali na zvezde, prikovane na visoko nebo, ali pa na Zalesje z njegovo razpršeno kopo luck, za katero so iz bolj oddaljenega rudnika vcasih švignili rdeckasti plameni. Tu in tam je otrokoma ušel pogled proti zapušceni domaciji, ki se je osamela in nema belila iz nocne temine. 

"Lepo je pri vas, teta," je nekoc ob taki priliki zavzdihnil Lovrek, "a zame je Beli dvor vendarle najlepši." 

"Jaz sem pa rajši tukaj pri vas, teta," je zašepetala Polonica. "Drugod me je kar strah ... Odkar je mamica umrla ..." 

"Beži, beži, kaj te bo mame strah!" jo je pokaral brat. "Mama bi pomagala, vedno, ce bi le mogla, še zdaj, ko je mrtva." 

"Saj mamice me tudi ni strah, ampak vsega drugega ..." 

"Zares, lep je Beli dvor" je prekinila teta otroški prepir, "samo mi Gradniki nimamo na njem prave srece. Nemara smo ga prelahko dobili ..." 

"Zakaj pa, teta, povejte, povejte!" je radovedno silil Lovrek vanjo. 

Starka ga je ostro pogledala, kakor da se hoce prepricati, ali govori iz njega samo igriva otroška radovednost ali resnicno zanimanje za usodo davnih prednikov. Deckove pazljive oci so ji bile menda dovolj tehten dokaz, zato je sklenila roki pod kolenom in dejala: "Če še nista prevec trudna, vama povem, kako je bilo pred mnogimi leti, ko še tudi mene ni bilo na svetu." 

Vsa razvneta sta otroka zatrjevala, da bi lahko poslušala do polnoci in tudi še dlje, ce bi bilo treba. Starka je dobrovoljno prikimala in pricela s svojo povestjo, ki so jo spremljali murni, prepletajoc noc z nevidnimi strunami. Z razvaline, ki se je vsa crna stikala z nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen veter, in poslušajocima otrokoma se je zdelo, da se vse okrog njiju oživlja, dobiva oblike ter se nato spet razblinja, kakor megla, ki jo gledaš pred seboj in je vendar ne moreš ujeti, ko dospeš do nje. 


II. 
"Pred davnim casom," je pripovedovala teta Mica, "ko je stal na Gradišcu velik grad, tam, kjer je zdaj Beli dvor, pa samo grajska pristava, so nekega dne pridivjali Turki v našo dolino. Kmetsko ljudstvo je zbežalo pred njimi v hribe in gozdove. Samo grajski so ostali za svojim trdnim zidovjem, ki pa ni mnogo zaleglo, kajti grduhi so ga z naskokom zavzeli, ga oplenili in nazadnje zažgali. Od tistih dob gradu nikoli vec niso mogli pošteno popraviti, za novega pa je menda primanjkovalo denarja. Mnogo pozneje, ko se ni bilo vec bati turške nadloge, so dedici raje zgradili nov dvor nad pristavo, tvoj ljubi dom, Lovrek. Poslej je tam stanovala gospoda, grašcinski oskrbniki pa še zmeraj pod starim gradom, katerega ruševine so bolj in bolj razpadale. Tale vrt, ki ga vidita, so si omislili poznejši lastniki, francoski grofje. Bojda je bil poprej sila lep - dokler je bila tlaka in so kmetje zastonj garali. Pozneje je seveda propadel. 

Povedati vama moram, da so bili prav Gradniki, vajini predniki, dolga leta oskrbniki, in menda jim tudi ime poteka od njihovega nekdanjega bivališca na gradu. Moj pokojni oce, vajin praded, so bili poslednji med njimi, zakaj božja previdnost je odlocila, da so nazadnje sami kupili grašcinsko posestvo. To pa se je zgodilo tako. Moj ded so imeli dva sinova in eno hcer. Najstarejši, cigar potomci še živijo, se je priženil na veliko hribovsko kmetijo, mlajša dva pa sta ostala na Gradišcu: to sta bila moj oce, Blaž Gradnik, in moja teta Ana. O njej je šel po vsej dolini glas, da v sedmerih farah ni lepšega dekleta od nje. Gospodinjila je mojemu ocetu in živela sta mirno in složno v tej naši hišici. 

Ko so moj oce prevzeli oskrbniške posle, je bil grajski gospod francoski grof d'Harancourt. Njegova rodbina je bila, kakor so mi pozneje pripovedovali oce, svoje dni pribežala s Francoskega, kjer je podivjano ljudstvo vso plemenito gospodo pomorilo ali pa jo pognalo z grašcin v tuji svet. K sreci so d'Harancourtovi rešili dosti nakita in denarja, tako da so si pri nas lahko kupili Beli dvor. Eden od mladih se je celo oženil v našem kraju in tako ostal v dolini tudi še potem, ko so se njegov brat in vsi njegovi vrstniki spet vrnili v svojo francosko domovino. Kakor so mi rekli oce, ti francoski grofje niso bili slabi ljudje. Na Belem dvoru so za mojega oceta živeli trije, stari grof in njegova sinova, oba prav lepa, vesela in priljudna fanta. Posebno mlajšega, Žaka, so imeli ljudje zelo radi. Njega sem kot otrok videla s svojimi lastnimi ocmi, ko sem bila stara okrog šest let, približno takrat, ko je mojemu ocetu prepustil Beli dvor. Visok in teman je bil in skoraj sem se ga bala, ker se ni nikoli nasmejal. Vcasih me je poujckal na kolenih ali mi zamrmral na uho, da imam Anine oci. Nikoli ne bom pozabila, kako žalosten je bil ob tisti priliki njegov obraz. 

Mladi Žak (Jacques) se je najraje mudil na Gradišcu, zlasti pozneje, ko se je moral njegov starejši brat Žan (Jean) preseliti na Francosko, sprva zaradi primerne izobrazbe, nato pa zaradi rodbine. Njegov stric, ki je bil dobil povrnjena bogata rodbinska posestva, ga je namrec posinovil in tako je moral decek ostati pri njem. Mati obeh groficev je bila umrla še pred Žanovim odhodom, stari grof pa se je kot strasten lovec najraje potikal po svojih gozdovih, ki so bili v tistih casih polni raznovrstne divjadi. Ubogi Žak je bil tako docela prepušcen samemu sebi in bilo je razumljivo, da je najraje zahajal v prijazno oskrbniško hišico. Z Ano, ki je bila približno njegovih let, sta postala že v otroški dobi nelocljiva prijatelja. Neprestano sta ticala skupaj, izvzemši ure, ko se je moral Žak doma uciti in se pripravljati za svoj poznejši plemiški stan. Na Gradišcu se je grofic naucil izvrstno govoriti naš slovenski jezik in še kot mladenic se je raje pomenkoval s preprostimi ljudmi kakor z grajsko gospodo, ki je z drugih gradov hodila na obisk k Belodvorcanom. 

Po smrti mojega deda je bilo teti Ani osemnajst, mlademu grofu pa dvajset let in prijateljstvo med njima je bilo še vedno tako prisrcno kakor v otroških letih. Kmalu pa se je vse spremenilo. Nekega dne je namrec stari grof poklical mojega oceta k sebi. 

"Blaž," je dejal na kratko, kakor vedno, kadar je govoril s podložnimi, "oženiti se boš moral. Oskrbnik brez gospodinje, to ni nic." 

"Ana mi prav dobro gospodinji ..." 

"Za Ano se je tudi našel snubec. Mladi Muskada bi jo rad za ženo." 

"Muskada?" so se zamislili moj oce. 

Že samo ime vam kaže cloveka tuje krvi. Njegov oce je bil svoje dni pripomogel, da se je grofovska rodbina srecno rešila pred razdivjanim ljudstvom, zato so ga vsi mocno cenili. Pozneje pa se je porocil s Slovenko in se skoraj cisto ponašil. Grof ga je postavil za grajskega logarja, a po njegovi rani smrti je potrdil rodnega mu sina Antona za njegovega naslednika. Gori na veliki jasi pod Rudnikom, ki se s ceste prav dobro vidi, je stala nekoc grajska logarija, tam je bil Muskadov dom, dalec od ljudi, visoko nad dolino, kar pa njega ni dosti motilo, saj je bil bolj samotarske cudi. Kakor so mi ga opisali oce, je moral biti lep clovek, a ne po našem okusu: ožganega rumenkastega obraza, crnih las in hudih oci, tako da so se ga mnogi bali in se niso radi na samem srecali z njim. Bil je pac Španjol*, ceprav ga je rodila slovenska mati, in tudi znacaja je bil južnjaškega. 

"Boljšega moža ne dobi zlepa," je prigovarjal stari grof obotavljajocemu se mojemu ocetu, zakaj Muskada je bil zaradi svoje molcecnosti in lovske izurjenosti gospodarjev miljenec. 

"Najboljše bo, da povprašam njo samo," so menili oce. 

Ko so tisti dan prišli domov, je Ana obešala perilo, mladi grof pa ji je pomagal. Lepa mladca sta se ves cas med delom šalila in se po otroško zabavala, tako da se je še ocetu dobro zdelo. 

"Ana," so zaklicali že od dalec in se hoteli tudi nekoliko ponorcevati, kajti za Muskado niso bili prav nic vneti, "Ana, snubca imaš ..." 

Ob njihovih besedah sta Žak in Ana kar otrpnila ter z bledima obrazoma in široko odprtimi ocmi obstala na mestu kakor vkopana. 

"Kaj ste rekli, Blaž?" je koncno namesto onemelega dekleta zahlipal mladi plemenitaš. 

Ocetu se je njuno obnašanje zdelo nekam nepotrebno, vendar so si ocitni strah obeh razlagali bolj kot veliko zacudenje, pa so vseeno gnali šalo še naprej. 

"Snubec se oglaša, prav zares," so dejali smejoc se. "Muskada je povprašal zate. Kaj bi ga hotela, Ana?" 

Sestra se je sunkoma obrnila in brez odgovora zbežala v hišo. Žaku pa je zalila obraz temna rdecica. S stisnjenimi pestmi se je približal mojemu osuplemu ocetu. 

"Kako si drzne?" je siknil. "Ano hoce? Kdaj vam je to rekel?" 

"Ne, pravzaprav mi niti ni sam povedal, ampak gospod grof, vaš oce, ki na vse kriplje podpirajo njegovo snubitev." 

Razburjeni mladenic je za hip pomolcal. 

"Moj oce? Dobro, dobro. Takoj moram k njemu, Ani pa sporocite, da se nemudoma vrnem." 

In že je oddirjal s tako naglico proti Belemu dvoru, kakor bi mu bilo gorelo pod nogami. Moj oce so ostali sami pred hišo. Nekaj se jim je zasvetilo v glavi in hudovali so se nase, da niso že poprej oci bolje odprli. Šli so za Ano v sobo, kjer so jo našli vso v solzah pri oknu sloneco. 

"Kaj ti je, Ana?" so jo vprašali. "Snubec vendar ni taka nesreca! Druga dekleta bi bila vesela." 

"Jaz pa ne. Ne maram in ne maram Muskade. Kaj sili za menoj? Že nekolikokrat sem mu rekla, naj me pusti pri miru." 

"In to izvem šele danes?" 

"Samo Žaku sem povedala, prevec sem se jezila." 

"Samo njemu? Tako, tako." 

Oce so imeli svojo sestro nadvse radi, zato so bili zdaj nejevoljni, ker se jim ni bila zaupala. Malo so povesili šobo, vendar jim je zla volja hitro minila. 

"Nic se ne boj, Ana," so rekli, "jaz te ne bom silil k možitvi! Dlje ko ostaneš pri meni, ljubše mi bo." 

Naslednji dan so oceta spet poklicali na Beli dvor. Na cesti pod balkonom je cakala velika kocija. Hlapec je že sedel na kozlu in prigovarjal nemirnima konjema. Ocetu se je ob tem pogledu stisnilo srce in zla slutnja jim je govorila, da ne bo nic prida. Zares je bil stari grof kakor samo hudo vreme. 

"Žak odpotuje na Francosko," je dejal osorno, kakor še nikoli, "cas je, da se priuci poštenemu delu. Predolgo se je igral in družil z osebami, ki niso njegovega stanu." 

Oce so bili še mladi in jezavi, pa so pri prici zarohneli: "Gospod grof, ce mislite na mojo sestro ..." 

"Nic ne mislim," jim je segel njihov gospodar v besedo. "Svojega sina pospremim do mesta. Ko se vrnem, se pomeniva tudi o Ani." 

V tistem trenutku je stopil iz hiše Žak in se z negotovimi koraki približal mojemu ocetu, ki so razburjeni stali pred svojim gospodom ter od jeze in nejevolje niso vedeli, kaj bi poceli. 

"Na svidenje, cez nekaj dni!" je rekel stari grof. "Hajdi, Žak, voz naju caka!" 

"Z Bogom, Blaž," se je poslovil mladenic potrto in ponudil mojemu ocetu svojo roko. Medtem ko je njegov oce sedal v kocijo, jim je mimogrede še naglo zašepetal: "Recite Ani, da je nikoli ne pozabim!" 

Čez nekaj hipov je nato pocil bic, voz je oddrdral proti glavni cesti, oce pa so se prav žalostni vrnili domov, sklenivši pri sebi, da na prizanesljiv nacin prepricajo sestro o potrebi locitve. Tudi so ji hoteli povedati, da mora biti prej ali slej konec tudi najlepše mladostne tovarišije, kajti resno življenje nameri vsakemu cloveku delež nadlog in težav. Skrbelo jih je samo, da bi se Ana ne žalostila prevec, zato so bili kar veseli, ker jih proti pricakovanju ni nic nadlegovala, ne s solzami ne z vzdihi. Edino nekoliko bledejša se jim je zdela, to je bilo vse. 

In ko je stari grof, ki se je bil cez teden dni vrnil, neke septembrske nedelje pripeljal s seboj mladega, mrko zrocega logarja Muskado, od zacetka sploh ni marala niti besede slišati o možitvi. In potem je stopil grof tesno k njej, jo premeril s svojimi ostrimi ocmi, kakor bi ji hotel prodreti prav do globin srca, ter ji dejal cisto tiho, tako da so komaj moj oce slišali njegove besede: "Nespametna deklina. Vem, da ti roje neumne misli po glavi, toda izbij si jih cimprej iz glave! Kar si želiš, ne sme in ne more biti!" 

Takrat je uboga Ana povesila glavo. 

In ko jo je grof nato še enkrat bolj glasno vprašal, ali hoce postati Muskadova žena, se ni vec upirala, zahtevala je samo leto dni odloga. Med tem casom pa je logar ne sme nadlegovati, vse naj ostane kakor doslej. Moj oce niso mogli pozabiti tistega trenutka, ko je Muskada hlastno pograbil Anino roko, da tako potrdi slovesno zavezo. Zdelo se jim je, da zro pred seboj nevarno zver, in kar prestrašili so se ob njegovih pretecih besedah: "Ne pozabi, Ana, da si poslej moja nevesta in da te ne prepustim nikomur na svetu!" 

Njegove hudourne oci so se divje zasvetile, Ana pa je kakor brez življenja strmela skozi okno in jih bržkone sploh ni slišala. - 


III. 
Teden za tednom je mineval in polagoma se je zjesenilo. Na Gradišcu in na Belem dvoru je potekalo življenje mirno in tiho, kakor doslej, samo bolj pusto in žalostno je bilo, kajti v oskrbniški hišici je onemelo veselo Anino petje, na gradicu pa so vsi pogrešali vedrega Žaka. Stari grof, ki se v tem letu zaradi naduhe ni mogel zabavati z lovom, nazadnje ni vec vzdržal samote. Tik pred zimo se je kljub nevarnostim tega letnega casa in naporom dolgotrajnega potovanja nepricakovano odpravil k svojima sinovoma v daljno Francosko. Takrat je bilo še prav malo železnic, potovati so morali vecinoma z nerodnimi in pocasnimi poštnimi vozovi. Za starega cloveka dokaj neprijetna in nevarna zadeva. 

Zato pa se tudi ni nihce cudil, ko je cez nekaj tednov prispelo iz Francoske porocilo, da je bil stari grof že med potovanjem nevarno zbolel in se komaj privlekel do svojih ljudi. Vso zimo so ga zdravili, toda brez uspeha: spomladi jim je izdihnil. Vest o njegovi smrti je prispela v dolino leta 1840, tik pred velikonocnimi prazniki. Prav dobro se spominjam te letnice, tolikokrat so jo imeli oce v ustih. 

Teta Ana je tisto zimo mnogo prejokala, vendar se ni proti ocetu z nobeno besedo potožila. Kakor je bilo dogovorjeno, Muskada res ni zahajal v hišo, toda ljudje so ga pogosto videli, kako je v mraku oprezoval okrog razvalin in strmel v Anina razsvetljena okna. Nekoc so ga zalotili tudi oce in ga jezno vprašali, kaj pocenja. Logar jih je zviška pogledal - kakor dva žareca oglja so bile v temi njegove oci - in cisto mirno odgovoril: "Čakam, da potece dogovorjeni rok." 

Oce si niso mogli kaj, da ne bi izrazili svojega dvoma o srecnem zakonu med njim in Ano, posebno, ker nevesta ne kaže nikakega veselja, toda Muskada je divje zavrtel glavo in dejal s pretecim glasom: "Ana mi je obljubila in jaz cakam ... Vse drugo me nic ne briga. Nikomur ne svetujem, da mi postavlja ovire, ne tebi ne komu drugemu, najmanj pa kakemu mlecnozobemu groficu ..." 

Po zadnjih besedah je srdito zaškripal z zobmi in oce so bili poslej še trdneje prepricani, da Ana ob njem ne bo srecna. Veckrat so poskušali pomeniti se z njo, a dekle se je trdovratno izogibalo odgovora in molcalo, samo molcalo. Niso vec silili vanjo, a opazili so, kako venomer tuhta in tuhta." 

Teta Mica je prestala s pripovedovanjem, menec da se ji je grlo povsem izsušilo. In tako živo se je bila zatopila v svojo povest, da je šele zdaj zacutila na svoji nogi glavico sladko spece Polonice. 

"Glej, glej, sirotico, kako trdno spi," je vzkliknila starka. "Jaz sem res pametna. Pripovedujem in pripovedujem, pa ne pomislim, da taka zgodba ni za otroke." 

"Veste, teta," je menil Lovrek, "Polonica je še premajhna in še ne razume vsega." 

"Kaj pa ti?" 

"O, jaz razumem vse. Žak in Ana sta se rada imela, a stari grof ni pustil, da bi se bila vzela. Strašno sem radoveden, kako se bo izteklo." 

"No, nesiva najprej Polonico spat. Kaj praviš, mogoce bi bilo tudi zate najbolje, ce bi se spravil v posteljo?" 

"Ne, ne, teta," je živahno ugovarjal decek, "meni morate zdaj že do konca povedati, drugace vam sploh ne zaspim." 

Ko je bila teta deklico varno položila na ležišce, se je vrnila z Lovrekom na kamnito klop pred hišo in nadaljevala svojo povest. Tema se je bila med tem zgostila, zvezde so se iskrile v okrepljeni svetlobi, nocna tišina se je poglobila in razširila. Pokoj je motilo edino plahutanje netopirjev, ki so se kakor nocni ogledniki polnocnih strahov z mehkimi poleti spreletavali nad slemenom. 

"Na velikonocno nedeljo se je bila Ana že navsezgodaj odpravila k vstajenju v sosednjo dekanijsko cerkev, medtem ko so oce cuvali dom. Ker je kljub davno koncanemu cerkvenemu opravilu ni bilo dolgo na spregled, so postali nestrpni in tudi nekoliko nemirni. Nazadnje niso mogli vec potrpeti, pa so se povzpeli na stolp, da bi se razgledali po dolini. Zares so kmalu uzrli svojo sestro pri cestni kapelici, saj jo poznaš, Lovrek, spodaj pod razvalino, poleg nje pa mladega moškega. Logar Muskada ni mogel biti, njega bi bili spoznali že od dalec, vendar se jim je tudi Anin spremljevalec dozdeval nekam znan. Zabrlizgali so na prste in pomigali Ani z roko, naj se podviza domov. Dekle jih ocitno ni slišalo, kajti s povešeno glavo se je naslanjalo na kapelico in poslušalo pred seboj stojecega moža, ki je vneto govoril vanjo in pri tem krilil z rokami, kakor da je zelo razburjen. Šele na drugi ali tretji žvižg sta se oba obrnila, pogledala proti razvalini, pomahala z rokami in urno pohitela po cesti proti domu. 

"Za božjo voljo, saj to je grof Žak!" so se zacudili oce, ko sta se jim nekoliko približala. Kar nic po volji jim ni bila ta rec in z zaskrbljenim obrazom so pricakovali mlada cloveka, ki sta vsa zasopla, hkrati pa srecna in razigrana, lepemu jutru podobna, nekaj trenutkov pozneje pribežala v hišo. Ocetovega mrkega obraza še opazila nista, ker sta imela oci samo drug za drugega. 

"Bog vas živi, Blaž!" je zaklical mladi grof in mu ponudil roko. "Spet sem pri vas!" 

"Pozdravljeni in dobrodošli, vaša milost," so dejali oce in s svojim pozdravom nalašc poudarili svojo podrejenost mlademu gospodarju, "nismo vedeli, da pridete." 

"Nic zato, saj sem vas vse skupaj hotel iznenaditi, posebno Ano. In resnicno, posrecilo se mi je. Kaj ne, dragica?" 

Dekle je ob tej ljubkujoci besedi zardelo ko roža in v zadregi mencalo svoj predpasnik, oce pa niso prav vedeli, ali naj povprašajo, kaj se je bilo zgodilo, ali naj pocakajo, da se jim pozneje odkrije sestra sama. 

"Le preobleci se, Ana!" so veleli. "Velikonocna južina je že pripravljena. Če bi gospod grof hoteli prisesti ..." 

Žak je rad privolil in sestra je šinila v svojo cumnato. Ko sta bila moška sama, so oce najprej še enkrat izrekli svoje sožalje zaradi smrti starega grofa, pismeno so namrec to že bili storili poprej, za kar jim je mladi grof krepko stisnil roko. Po kratkem premolku je brez uvoda dejal: "Blaž, moj rajni oce so mi na smrtni postelji dovolili, da vzamem Ano za ženo." 

Mojemu ocetu je presenecenje zaprlo sapo in kakor v snu so poslušali mladenicevo pripovedovanje, ceš da se je njegova rodbina sprijaznila z njegovo namero in da on, Anin brat, edini clovek, ki mu zdaj pripada odlocilna beseda o sestrini usodi, menda ne bo nasprotoval njuni zvezi, ko drug brez drugega ne moreta živeti. 

"Boste videli, kako lepo nam bo," je zakljucil. "Beli dvor pripada po ocetovi volji odslej meni, vi ostanete moj oskrbnik, Ana pa bo moja ljuba žena. V lepi slogi in ljubezni bomo živeli. Kaj pravite? Ali ste zadovoljni?" 

Oce so le s težavo premagali svojo osuplost. Ko pa so spoznali, da je resnicna, velika sreca potrkala na preprosta vrata oskrbniške hišice, so iz vsega srca pritrdili. Hip nato so se z zelo neprijetnim obcutkom spomnili Muskade. 

"Joj, kaj porece logar? Anino besedo ima ..." 

Mlademu ženinu se je zmracil obraz in z zanicljivo skrivljenimi ustnicami je menil, da si uslužbenec pac ne bo upal kljubovati lastnemu gospodarju. A oce so ga opozorili na logarjevo divjo nrav in na njegove nevarne pretnje. Po dolgotrajnem posvetovanju sta se dogovorila, da gredo oce takoj po kosilu Muskadi povedat, kako so se okolišcine spremenile. 

Moj oce so bili pogumen in mocan clovek, a tisto popoldne jim je bilo tesno pri srcu. Muskada je ob njihovem porocilu ves pozelenel v obraz. Brez odgovora in slovesa se je obrnil in s stisnjenimi pestmi zaropotal v logarijo. Na pragu je v tujem jeziku izpljunil nekaj kletvic skozi zobe. Oce so mu prigovarjali, naj bo pameten, a logar jih ni maral poslušati, marvec se je obrnil in zatulil kakor razkacena zver: "Poberi se, hinavec! Muskada vam že vsem skupaj pokaže ..." 

In izginivši v veži, je zaloputnil vrata s tako silo za seboj, da se je lesena koca stresla od vrha do tal. 

"Joj, joj," so tarnali oce ob vrnitvi sami pri sebi, "ce se le s tem divjakom ne bo slabo izteklo? Paziti bo treba, kajti vsega je zmožen." 

Doma so grofu Žaku natancno porocali in mu niso prikrivali svoje bojazni. Svetovali so mu, naj logarja nemudoma odpravi, najbolje nazaj na Francosko ali v Španijo, da ne bo njemu in Ani preblizu. Mladi grašcak se je silno razsrdil in še isto uro poslal po upornega tekmeca, toda sel ga ni našel doma. Logarija je bila zapušcena. Gluha stara dekla, ki je gospodinjila, ni mogla nicesar povedati. Španjol je izginil, da nihce ni vedel, kam. 

Ta nepricakovani beg je vse preplašil in nekaj dni je bil celo grašcak Žak poln strahu, ne zase, pac pa za svojo lepo nevesto. Ko vendarle vec tednov ni bilo nobenega glasu o Muskadi, se je pomiril z nekoliko samoljubno mislijo, da je iz samega strahu pred njim pobegnil v tuje kraje. Po njegovem prizadevanju je še Ana premagala svoje poprejšnje vznemirjenje in se veselo prepevaje sukala po hiši ter se pripravljala na srecni dan svoje poroke, ki naj bi bila v zacetku jeseni. Edino cujecnosti mojega oceta Muskadov skrivnostni molk ni uspaval: neprestano so oprezovali in sumili, v hišo pa so vzeli hudega psa, ki ni nobenega tujca pustil blizu. Sestre niso nikamor pustili same. Podnevi se je morala predvsem izogibati bližnjega gozda, ob nastopu mraka pa so ves cas stražili sami ali pa so naprosili kakega drugega zanesljivega cloveka. 


IV. 
Približno teden dni pred poroko je lep popoldan izvabil Ano iz hiše. Že dolgo se je spravljala h gozdni kapelici, da bi v zahvalo za svojo sreco poslednjic v dekliškem stanu okrasila kip Matere božje. V ta namen je nesla s seboj košarico cvetlic, a zvesti in hudi Tiras jo je spremljal. Isti dan so sušili otavo na bregovih pod kapelo. Vse, kar je le gibalo roke, so poklicali oce k delu, zato za Ano niso imeli nobenega spremljevalca. Nazadnje jih je dekle vendar preprosilo, da je smelo samo v gozd, zlasti, ker je v nevarnosti z lahkoto priklicalo pomoc. Zabicevali pa so ji, naj dobro gleda okrog sebe in se veckrat oglasi. Ana se je smejala njihovemu strahu, saj se je bila že docela pomirila, no in seveda, po glavi so ji rojile lepše misli. 

"Nikar se ne boj zame!" se je zasmejala. "Saj ga ni vec v naših krajih, tega hudogledeža ... Tudi Žak je mojih misli ..." 

Prešerno je udarila brata po rami, se zasukala na peti in veselo prepevaje zaplesala navkreber ter cez nekaj hipov izginila za grmovjem. Pred njo je dirjal Tiras in njegovo glasno lajanje je odmevalo iz gozda. Oce so gledali za njo in pri srcu jim je bilo grozno cudno, kakor da se je pravkar za vselej poslovila od njih. Siloma so se pomirili in se vrnili na bregoviti travnik, kjer je grajska služincad s tlacani vred obracala že skoraj suho otavo, jo nalagala v plaste in s krikom valila navzdol. Vsem je kar teklo z obrazov, zakaj vzdušje je bilo za ta cas nenavadno soparno. Ljudje so zevali od vrocine in napora. 

"Mirujte nekoliko!" so veleli oce, zaslonili z dlanjo usta in zaklicali v gozd, iz katerega je takoj zadonel Anin glas. Z enakim uspehom so jo še nekolikokrat poklicali, potem pa so se pomirili in jo naposled celo pozabili klicati, zakaj nad Plešivcem so se z veliko hitrostjo zgrinjali hudourni oblaki. Nenadna nevihta bi seveda utegnila zmociti lepo posušeno krmo. Ocetov mocni glas je podžgal delavce, da so še z vecjo vnemo spravljali otavo k cesti, kjer so jo urno nakladali na pripravljene vozove. 

Ko so spolzele na razžarjena lica prve kaplje, so štirje težki zvrhani vozovi pravkar grmec oddrdrali proti grajskim kozolcem. Oce so se globoko oddahnili, ker so rešili krmo pred nalivom, in se šele zdaj spet spomnili na Ano. Veckrat zaporedoma so jo poklicali, toda odziva ni bilo. Že so hoteli h kapeli, ko je po cesti pridirjal na svojem konju Žak, ki je bil dopoldne odjezdil v Razbor, kjer je imel na sodniji opravke. Razigrano je vprašal po svoji nevesti. 

Oce so mu povedali, kam je bila odšla in zakljucili: "Najbrž se je zbala nevihte. Kajpak, doma je ..." 

To so rekli bolj sebi v tolažbo, zakaj njihov zbegani obraz in tresoci se glas sta preocitno izdajala njihov strah. Žak je molce spodbodel konja in v vedno hujšem dežju, bliskanju in grmenju odjahal k oskrbniški hiši, medtem ko so se oce zaleteli po bregu h kapelici. Še preden so dospeli do prvih bukev, so videli, kako hiti mladi grof po grebenu v isto smer: Ane torej še ni bilo doma ... Smrtni strah jih je pognal proti vrhu. 

Pohlevni prvotni naliv pa se je v tistem trenutku okrepil v bobnajoco ploho, katere bes je rastel od trenutka do trenutka. Slednjic je hrulo na zemljo, kakor da je nebo en sam ogromen kotel vode. Nad hribovjem se je bil utrgal oblak in z vseh strani so se s strelovito naglico valili umazani rumenkasti hudourniki. Hkrati je privršal vihar, ki se je treskoma zaletaval v gozd, lomil drevesa in bical deževne curke. Oce so mi pozneje pripovedovali, da niso nikoli, ne poprej ne pozneje, preživljali hujših trenutkov. Vihar jih je butal k tlom, voda jim je spodnašala noge, v obraz pa jih je udarjal dež, da so se kakor slepi opotekali dalje. Okrog njih je pokalo, kakor da se svet podira, in vsa pokrajina je bila zavita v žveplenosiv mrak, kakor da je napocil sodni dan. Obupavali so: bodece trnje jim je praskalo lice, z glavo so se zaletavali ob debla in stežka so lovili sapo. 

Po neskoncnem trudu so naposled vendarle dospeli do kapelice. Komaj so se malce zavedli in se razgledali okrog sebe, jim je od groze zastalo srce: pred železnimi, na stežaj odprtimi vrati je ležal zvesti Tiras - z razbito lobanjo, mrtev ... Po tleh raztresene cvetlice je sukala in vrtincila deroca deževnica, kakor bi se hotela poigrati z njihovo onemoglostjo, na železni ograji je visela raztrgana in premocena Anina svilena ruta, med grmovjem pa se je bil zataknil njen prazni jerbas. Dekletove stvari so bile tu, nje same nikjer. 

Pod drevjem se ploha ni tako mocno cutila, in po kratkem oddihu so zaceli oce iskati drugih sledov. Naenkrat jih obupen krik za njihovim hrbtom pretrese v dno duše. Hlastno se obrnejo: mladi grof, ki je z gradiške strani pridirjal h kapelici, stoji kakor okamenel pred raztrgano ruto, njegov obraz je smrtnobled ... Še enkrat krikne, potem pa se zvrne na tla kakor posekan hrast. Istocasno švigne v smreko nad njim z zaglušnim pokom ognjena kaca, ki vrže mojega oceta vznak, drevo pa mahoma spremeni v žareco baklo. Voda dere s tako silo, da skoraj zagrne nezavestnega mladenica pred kapelo. Upehani oce ga s težavo dvignejo in odnesejo nekoliko višje, kjer ga po dolgem trudu zbude iz omedlevice. 

Ko je revcek spet odprl oci, je po nesreci najprej zagledal izgubljeno ruto. Kakor brez uma je skocil na noge, s pretrganim glasom klical Ano in begal po gozdu. Nazadnje se je ustavil pred mojim ocetom, ki so še enkrat preiskovali vse koticke. 

"Kako si mi cuval Ano? Kako si mi cuval Ano?" je vzklikal in ni razumel njihovega bodrila, zakaj prehudo ga je bilo udarilo. 

Ko se je bilo neurje odvleklo na vzhodno stran cez hribe, je voda nagloma odtekala in skozi ostanke bežecih oblakov je že spet prisijalo sonce. Zdaj so oce napol zlepa, napol zgrda odvedli mladega grofa na Beli dvor. Že med potjo ga je stresala mrzlica in skoraj nezavestnega so položili v posteljo. Oce so sklicali vse moške od blizu in dalec, jih razdelili v skupine in poslali iskat nesrecno Ano. Iskalci so se razpršili po hribovju, pretaknili vsak grm, prelezli sleherno skalovje, pogledali v slednjo duplino, prebrskali kot za kotom, klicali na vse strani - zaman ves trud. O dekletu ni bilo ne duha ne sluha. Izginilo je brez sledu, kakor pred štirimi meseci logar Muskada. 

Preizkovalci so obiskali tudi zapušceno logarijo. Tam so ugotovili nekaj cudnega: hiša je bila do golega izpraznjena, kakor da so se njeni prebivalci izselili. Mnogi so ob tem odkritju sumili, da je bilo Muskadu znano kako nepristopno skrivališce, kamor je najprej spravil obleko in živež, nato pa ugrabljeno Ano. Kje, kje bi to bilo? Mislili so na eno izmed mnogih podzemnih jam: vse so pretaknili, toda našli niso nic. 

Iskanje je trajalo skoraj brez oddiha teden dni, dokler niso obupali tudi najpogumnejši, da bi sploh še našli pogrešanko. Čez dva ali tri tedne, ko že niti moj oce niso imeli vec upanja, pa so perice na grmovju ob Ložnici opazile razprano in razcefrano Anino krilo, tisto, ki ga je onega dne imela na sebi. Jasnosti pa tudi zdaj ni bilo: morda je bila revica mrtva, morda pa je Muskada zahteval od nje, da se preoblece ter je njeno krilo vrgel v vodo - kdo bi vedel? 

Žak je prebolel hudo pljucnico, besnel v vrocici, preklinjal Muskado, zmerjal mojega oceta in z milim glasom klical svojo nevesto. Mnogo dni se ni zavedel. Skoraj gotovo bi bil takrat umrl, da ni pripeljal njegov brat s Francoskega izvrstnega zdravnika s seboj. Ko je po dolgem casu le ozdravel, je bila v dolini že trda zima, in šele takrat so mu povedali o najdenih ostankih Anine obleke. Ta vest ga je nekam manj pretresla, kakor so se bili poprej bali. Odslej je bil trdo preprican o njeni smrti in, kakor je zaupal ocetu, mu je ta gotovost bila skoraj v tolažbo." - 

"Zakaj pa?" je vprašal Lovrek in se s strani ozrl proti gradiškemu grebenu, kjer so se od obzorja komaj vidno kazale temne sence dreves. 

"Mrtva se je vsaj rešila Muskade ..." 

Decek je zadrhtel in se bojece stisnil k teti. 

"Ali so jo pozneje našli?" 

"Ne! Izginila je in do danes ne ve nihce živih, kje leže njene uboge kosti. Grof Žak je še tisto leto zapustil naše kraje. Posestvo je za prav nizko ceno dal v zakup mojemu ocetu, ki so se naslednje leto oženili. Dobili so dva otroka: najprej decka, vajinega deda, in mene. In bilo je, kakor da je bila ena nesreca dovolj: vse jim je šlo za cuda izpod rok. Kajpak so bili tudi zelo podjetni in so si znali poiskati dohodkov tam, kjer jih drugi sploh niso slutili. Najvec pa so jim nesle vožnje v mesto. Še dobro se spominjam, koliko konj smo imeli in koliko so prevozili ... Belodvorska kolesa so bila noc in dan na cesti." 

"Konec zgodbe?" je vprašal Lovrek nekoliko razocarano. 

"Konec, kajpada. Morda bi še hotel slišati, kako je bilo z Žakom? Oce so mi pripovedovali, da se je najprej prostovoljno javil k vojakom in potem mnogo let preživel v vroci Afriki ali tam nekje. Po revoluciji l. 1848, ko se je odpravilo tlacanstvo, se je spet nepricakovano prikazal na Belem dvoru. In glej cudo! Podobno mojemu ocetu je imel tudi on nekako žalostno sreco z denarjem: najprej mu je umrl starejši brat, tako da je bil Žak za njim edini dedic velikega imetja, prav tako so pomrli vsi materini sorodniki, s cimer mu je pripadla tudi razborska grašcina. Na svojo izgubljeno nevesto ni nikoli pozabil, le govoriti ni maral o njej. Tisti cas je najraje posedal pri gozdni kapelici, molcal in razmišljal, pogosto tudi molil. Nekoc sem se ojunacila in mu sledila. Tam pred kipom Matere božje je klecal, bridko jokal in med ihtenjem spraševal kakor dete: "Marija, ti si jo zadnja videla ... Povej, kako je izginila, kam jo je odpeljal! ..." Jok odraslega moža se mi je zarezal v srce, in tako neskoncno se mi je zasmilil, da sem planila k njemu, se ga oklenila okrog vratu in na vso moc ihtela z njim. On se je nato pomiril in me stisnil k sebi ter rahlo pobožal po glavi, tako da sem po vsem razburjenju menda nazadnje zaspala v njegovem narocju. 

Čez nekaj dni je zaupal mojemu ocetu, da mu žalostni spomini onemogocajo bivanje na Belem dvoru. Ponudil mu je posestvo v nakup po tako nizki ceni, da sta se zgladka pogodila. Vidiš, Lovrek, tako so si Gradniki pridobili Beli dvor ..." 

"Žak pa se je vrnil na Francosko in naši kraji ga niso nikoli vec videli," je dopolnil decek. 

"Zmotil si se. Bog ni hotel, da pozabi na našo dolino. Na Francoskem se je zaradi rodbine oženil, in ko se je nekoc, to je bilo poslednjic v njegovem življenju, v raznih zadevah razborske dedišcine mudil v dolini, je pripeljal s seboj prikupnega desetletnega decka, svojega sina. No, zdaj tudi on že ni vec med najmlajšimi. Takrat sem bila že odraslo dekle. Grof Žak mi je narocil, naj vsako leto na dan sv. Ane zanj okrasim gozdno kapelico. Obljubila sem mu in svojo obljubo sem do danes zvesto izpolnjevala ... 

Celo njegov sin nas je po ocetovi smrti še nekolikokrat obiskal, no, nazadnje je cisto izostal. Pac pa sem slišala, da je truplo svojega oceta po njegovi smrti prepeljal v razborsko grobnico, s cimer je baje izpolnil njegovo poslednjo željo. Pravijo, da še zdaj vsako poletje preživi v naši dolini. Na Ljubeli, Stropnici in Smodivniku ima velika lovišca: lov da je njegovo najvecje veselje, kakor njegovemu staremu ocetu." 

"In vaš oce, moj praded?" 

"Ej, dobro se jim je godilo. Ko so se postarali, so prepustili Beli dvor mojemu bratu Francu, vajinemu dedu, sami pa so si obdržali Gradišce, ki je sedaj moja last. Vidiš, modra preudarnost vajinega pradeda je tako ohranila Gradnikom košcek zemlje, po kateri Miklausin, hvala Bogu, ne more seci." 

"Kaj pa je bilo s tistim Gradnikom, ki se je nekam priženil?" je poizvedoval Lovrek. 

Teta se je namrdnila: "Njegovi potomci še vedno živijo na Stropnici. Ampak nikar si jih ne želi! Pišejo se kakor mi, drugace pa nic vec ne vedo, iz cigavega rodu izhajajo." 

Lovrek je zazehal: "Čudne stvari ste mi nocoj povedali, prav zadovoljen sem. Zakaj pa vi, teta, niste ostali na Belem dvoru?" 

Starka ni takoj odgovorila in tudi pozneje so ji šle besede nekam trdo z jezika. 

"Veš, Lovrek, mi Gradniki smo cudne krvi, nekoliko trmasti, nekoliko prevzetni in mocno zamerljivi. Z vajinim dedom, Bog mu daj dobro, saj je bil izvrsten clovek, sva se nekoc hudo sporekla in potem nisva vec našla poti drug k drugemu. Malce preponosen je kajpak bil na svojo bogatijo ..." 

"Kaj pomaga bogatija," je modroval decek. "Kakor na kup, tako s kupa, smo se ucili v šoli." 

"No, za Gradnikov rod ta pregovor ne velja," se je uprla nekoliko razžaljena teta. "Grabeži in sleparji niso bili nikoli. Sprva so imeli dosti srece, to je res, ali kakor si slišal in sam doživel, še vec nadlog ..." 

Lovrek se je stisnil k njej in jo pricel gladiti po véli roki, kakor bi se bil hotel oprostiti za svoje objestne besede. Dobra starka ga je razumela in ga rahlo poljubila na celo. 

"Tako, zdaj pa urno spat, pozno je že in jutri moramo zgodaj na noge!" 


V. 
Po stari navadi so na Gradišcu vsak vecer molili po en del rožnega venca. Pobožna teta si ga tudi nocoj ni prihranila, ceprav se je kazalec stare stenske ure pomikal že proti enajsti. Lovrek se je sicer pošteno trudil, da bi z zbranimi mislimi dvignil duha k Bogu, a tetina molitev je trajala zanj malce predolgo. Nehote so mu zacele begati oci po prostorni, a nizki sobi, ki jo je za silo razsvetljevala na peci stojeca petrolejka z mocno privitim stenjem. Neenakomerna luc je risala po stenah pošastne sence, ki so zdaj bolj zdaj manj temnile svetniške slike, obešene okrog Križanega. Decek je sprva brez prave misli opazoval nemo, a mikavno igro luci in senc, potem je štel slike in si jih po vrsti ogledoval: najrazlicnejši, pestro pobarvani svetniki, svetnice in angeli so krasili sobo. Nazadnje so se njegove oci ustavile nad vrati, vodecimi v tetino spalnico, kjer je visela mocno zatemnela in preprosta podoba. V sredini križa s kratkimi in širokimi robovi je bilo v obliki kvadrata razstavljeno Marijino ime, od katerega so izhajali enostavni pušcicasti okraski. 

Dlje ko so se deckovi pogledi pasli na starinski sliki, ki jo je tako rekoc šele danes zacudeno opazil, tem bolj ga je mucila radovednost, in z veliko nestrpnostjo je cakal na konec vecerne pobožnosti. Teta se je komaj utegnila pošteno prekrižati, ko je ža planil k njej in jo obsul z vprašanji. 

"Kaj pomeni risba nad vrati? Odkod jo imate? Ali je stara? Tako cudna je, ali ne?" 

Pobožna starka je necaka strogo pogledala: "Ali si se že pokrižal?" 

Šele po popravljeni malomarnosti mu je pojasnila, da svete podobe niso prav nic cudne. 

"To je castitljiva stara slika, ki je že vec sto let v Gradnikovi rodbini. Uceni gospodje so se že zanimali zanjo ..." 

Lovrek se je zdaj nekoliko spoštljiveje ozrl na zarumenelo in po muhah onesnaženo podobo, a še vedno se mu je zdela cudna in med ostalimi barvnimi svetniki vsekakor malce preprosta. 

Poslovivši se od tete, se je zehaje odpravil v svojo podstrešno sobo, katere neveliko okno je gledalo proti vzhodu. Sredi sobe je obstal. Od tam se je zagledal v temni gozdni parobek, kamor se je vzpenjala pot h gozdni kapelici, o kateri je bil nocoj toliko slišal. Doslej razmeroma pogumen, se je nocoj nekako strahoma oziral v noc, katere skrivnostno oko je skozi široko odprto okno strmelo vanj. Razdražena domišljija je v vetru se gibajoce veje mahoma spremenila v potuhnjene pošasti in belkasto kamenje na poti v okostnjake. Hlastno je zaloputnil lesene vetrnice, se zaril v posteljo ter se pokril cez glavo. Oteženo dihanje, slab zrak in custvo sramu pred samim seboj so povzrocili, da je kmalu opustil to skrivanje pred namišljenimi prikaznimi. Krcevito je stiskal oci in poskušal zaspati. 

Ravno takrat pa je preko Rudnika priveslal zapozneli mesec, radovedno pokukal skozi špranje in nametal po stenah celo kopico rumenih lis. Decek, ki je naskrivaj odprl oci, si je globoko oddahnil: "Mesec! Hvala Bogu, zdaj bo dovolj svetlo." 

Jadrno je skocil k oknu. Odpahnivši vetrnici*, se je z olajšanim srcem vrnil na ležišce ter v nekaj trenutkih trdno zaspal, medtem ko so njegovo sobo do zadnjega koticka preplavili mirni valovi mesecine. 

Sredi noci ga je prebudilo iz globokega spanja pritajeno trkanje na vrata. Šinil je kvišku in z neenakomerno nabijajocim srcem prisluškoval šumom noci in bronastim zvokom, ki so pocasi, zateglo in skrivnostno trkali na njegovo uho. V zvoniku oddaljene župnijske cerkve je menda pravkar bilo polnoci. Naenkrat se je decek z nepopisno grozo spomnil, da leži cisto sam v nekdanji Anini sobi, iz katere je bila nesrecna deklica pred mnogimi leti odhitela svojemu nedoumljivemu koncu naproti ... Spet se je zaslišalo rahlo trkanje, ki pa je takoj prestalo. 

"Teta, ali me vi klicete?" je vprašal z zamolklim, od strahu drhtecim glasom, ceprav je vedel, da ona mirno spi v svoji cumnati. 

Nic odgovora, vse tiho ... Skozi lesena tla se iz spodnje izbe razlocno sliši tiktakanje stare ure. Decek caka, strmec proti vratom, na nekaj strašnega, na kaj, sam ne ve. Že prepricuje samega sebe, da je sanjal, ko se v gluho tišino ponovno oglasi trkanje, prav razlocno in oddeljeno, kakor da udarja košcen prst ob les. Zdaj je konec obotavljanja: kakor brez lastne volje se Lovrek dvigne z ležišca, stopi na tla, pocasi odpre vrata in pogleda ven. Stopnišce, nagnjeno proti severu, zagrinja crna tema. Oprijemaje se zidu zdrkne navzdol in že drži roko na hišnih vratih, ki jih previdno odklene. 

Duri se odpro in v vežo zavalovi celo jezero mesecine, hkrati pa zapoje v deckovem srcu nenavaden pogum. Drzno dvigne oci in se ozre naokrog. Česar pricakuje v globinah svoje duše, vidi zdaj pred seboj: zgoraj na poti stoji lepo mlado dekle, obraz mu je obsijan in poln mile otožnosti. 

"Lovrek, jaz sem, teta Ana," spregovorijo deklicine ustnice. Njen glas zveni zadušeno, kakor da prihaja iz daljnega kraja. 

"Takoj sem te prepoznal," rece decek in se podzavestno cudi svojemu miru. Prav nic se je ne boji, nasprotno, neka skrivnostna sila ga vlece k njej. Z ljubeco radovednostjo upira pogled v svojo nesrecno sorodnico, vso belo in prozorno, tako da vidi skozi njeno telo drevesa, grmovje in kamenje. 

"Odkod prihajaš po toliko letih?" vpraša zaupljivo. 

"Moj dom je blizu. Moj dom je blizu, toda zelo je skrit, zelo je skrit. Ali hoceš z menoj? V moj skriti dom?" 

"Seveda, zakaj pa ne. Samo pokaži mi ga! To se bodo teta cudili ..." 

Lepa Ana prime decka za roko. Ob njenem dotiku se mu nehote ustavi korak, zakaj njena dlan je ledeno mrzla in pritisk njenih košcenih prstov se mu trdo zajeda v kožo. 

Toda mladenkin glas klice in vabi: "Pojdi, Lovrek, ni dalec moj dom, ni dalec moj dom ..." 

Ni se mu mogel upirati. Neznano navdušenje ga je prevzelo in brez odpora ji je sledil po njeni poti, ki se je vzpenjala vzdolž gradiškega grebena in vodila k samotni gozdni kapeli. Čez nekaj casa ju je zagrnil gozd, katerega gosto temo so le kradoma razsvetljevali posamezni lunini žarki, prodirajoci skozi redke vrzeli med košatimi krošnjami stoletnih bukev. Čim globlje pa sta prodirala vanj, toliko obcutnejši je postajal gozdni hlad in ubogi Lovrek je kmalu drgetal po vsem telesu od mraza. Šklepetaje z zobmi je milo pogedoval na svojo molceco spremljevalko, ki se ni menila za njegovo trpljenje, temvec urno korakala ob njem, držec ga krepko za roko. 

Koncno se je gozd umaknil srednjeveliki jasi, kjer se je hkrati s potjo konceval greben ter prehajal v višji hrib, drugo stopnico skalne grmade, na katere vznožju se je starodavno svetišce prislanjalo k dokaj visoki, divje razklešceni apnencasti steni. Po njenih vlažnih cereh se je spreletaval modrikast sijaj, ki se je družil in spajal z ogljenocrnimi sencami, medtem ko so od starosti zacrnelo kapelo preplavljali lunini žarki s takim preobiljem, da je sijala in blestela kakor zaklad v kresni noci. 

Dekle se je zaustavilo, izpustilo deckovo roko in z gibkim prijemom brez kljuca odprlo železna vrata, ki so se škripaje in sunkovito zavrtela v tecajih. Nato je s ponižno sklonjeno glavo stopilo pred preprosti, na visokem podstavku stojeci kip Matere božje. Z razprostrtimi rokami se je obrnilo k zavzetemu Lovreku in z mocnim glasom pocasi, skoraj glaskovaje, zaklicala: "Marija! Marija! Marija!" 

V tistem trenutku je Lovrek z vso razlocnostjo videl njen obraz: bil je prosojen in brez krvi, kakor okamenel v globoki žalosti. Ob pogledu nanj je zaplalo v deckovi duši neskoncno usmiljenje in na lici so mu pripolzele vroce solze socutja. Vse bi storil, samo da bi se njena žalost umaknila veselju, ki bi se njenemu lepemu oblicju bolje prilegalo. 

Dekle pa je zdaj, kakor da cita njegove misli, znova ponovilo svoj klic, iz katerega je še dolocneje kakor poprej zvenela prošnja za pomoc. 

"Ali ti morem pomagati?" je vprašal decek vneto. 

Ona je prikimala in se spet obrnila h kipu, ki ga je zdaj z obema rokama objela, kakor da ga hoce prevaliti z mesta: nenadoma se je res premaknil in brez šuma zdrknil na levo stran kapele. V ozadju je zazijala mracna duplina, iz katere je rohnelo togotno bucanje podzemnih voda. Lovrek je kar otrpnil od groze, a nemo prosecemu deklicinemu klicu se ni mogel ustavljati. Kakor proti svoji volji se je pomikal za svetlo postavo, ki je izginjala v crno temo globine. Ker se je zbal, da bi je ne dohajal, je nekoliko prevec pohitel. V svoji naglici se je z vso silo zaletel z glavo ob prenizki vhod, tako da se mu je zabliskalo pred ocmi in ga je mocni zalet vrgel nazaj. Od strahu in bolecine je na ves glas kriknil. Tedaj je vse okrog njega mahoma utonilo v nepredirnem mraku, iz podzemlja pa so zajecali tožeci glasovi. Iznenada je privršal silovit vrtinec, pograbil prestrašenega decka in ga v blaznih vrtincih sukal po zraku, dokler ga ni slednjic zalucal nekam v brezdanjost. Med padanjem je decku pohajala sapa in v smrtni stiski je iz globine srca vzdihnil k Bogu, naj ga reši pogube. V tistem trenutku je telebnil na tla, da so se mu skoraj razmajale kosti. Z obema rokama je nekaj casa krilil in tipal okrog sebe in kmalu spoznal, da sedi na tleh ob svoji postelji. Skozi na stežaj odprto okno se mu je z jasnega neba šcip porogljivo režal naravnost v obraz. 

"Hvala Bogu, saj se mi je samo sanjalo," je zašepetal Lovrek z mocno olajšanim srcem in pri prici zlezel nazaj v posteljo. Komaj je prav zatisnil oci, je že zaspal ter se prebudil šele v belem jutru naslednjega dne. 

Pri zajtrku je pripovedoval teti, kaj se mu je ponoci sanjalo in kako se je bal. Starka ga je napeto poslušala in decku se je zdelo, da je bila nekam žalostna. 

"Tudi tebi?" je zamrmrala razburjeno. 

In ko jo je decek zacudeno pogledal, je dodala: "Ko sem bila mlada, sem rajno teto pogosto videvala v sanjah. Nic se ne boj! Bržkone se ti je vse pomešalo v glavi, moja zgodba in tale stara slika, ki si si jo sinoci tako skrbno ogledoval. Saj pravijo, da pred spanjem ni dobro govoriti o takih stvareh ..." 

"